Organisation / Organizacija

Nedelja

Nekatere strmine moreš obdelati samo z roko

Okrogli jubilej praznuje Paula Supan, uslužbenka v Mohorjevi tiskarni in ljubiteljica gora.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Paula Supan na vrhu (Nedelja)

Paula Supan se zna dobro orientirati. Na poti v planinah in gorah se zaveda pomembnosti leve in desne strani. Tudi v službi, v kateri je zadnja leta oblikovala knjige, zgibanke in lepake, je vedela, da je nekaj milimetrov bolj levo ali desno odločilno za dobro naslovnico knjige ali lepaka.

Na enem področju kljub temu ne vidi smisla v oznakah levo in desno – to je slovenska narodna skupnost na Koroškem.

Paula Supan je vse svoje življenje delala v slovenskem podjetju v Mohorjevi tiskarni. Ko je tam začela delati pred 41 leti, je slovensko besedo, ki ji je bila položena v zibelko in ji je srčna zadeva, začela bogatiti še slovenska tiskana beseda. Takrat je prvič spoznala, da je slovenska narodna skupnost deljena na levo in desno stran. Ker je delala v Mohorjevi družbi, so jo imeli za desničarko, prav tako pa je bila za nekatere levičarka, ker je bila na tej ali oni prireditvi. »Zame ni odločilno, kdo prireditve organizira, ampak jih obiščem, ker me zanimajo. Zame ni razlike, slovenščina ni leva ali desna, zame je samo ena slovenščina in najljubše mi je, da jo otroci in mladi doma govorijo s svojimi starši in starimi starši.« Paula Supan ocenjuje ljudi po drugih vrednotah – rada ima ljudi, ki so odkritosrčni, verodostojni, dobrovoljni in jim je pomembna skrb za skupnost. »Prijatelji dajejo v življenju občutek varnosti in vzbudijo zavest, da se nanje lahko zaneseš,« pravi. Kdor je v tiskarni delal 41 let, je doživel velike spremembe. Na začetku je bilo treba besedila tipkati, tudi tista, ki so prišla z uredništva Nedelje. Ker sta bila samo dva stroja za tipkanje in štiri osebe, ki so z njimi delale, je bilo delo razdeljeno tako, da sta dva tipkala čez dan, dva pa čez noč. Potem so prišli novi računalniki. Spet se je bilo treba prilagajati, se učiti delati z novimi računalniškimi programi. Pauli ni bilo treba obiskovati sejmov in tam spoznavati najnovejše tehnologije za oblikovanje časopisov. »Kaj je novega, smo hodili gledat na uredništvo Nedelje. Tam so bili vedno kakšen korak pred časom.« Paulino poklicno pot je mogoče opisati tudi takole: od papirja do datotek v formatu .pdf. Ko je Paula začela delati, so v tiskarni uporabljali štiri pisave (Helvetica, Times, Garamond in Avantgarde), danes pa jih je na tisoče. Paulina poklicna pot pa ni bila zaznamovana samo s tipkanjem besedil, temveč je kasneje presedlala na oblikovanje časopisov, knjig in lepakov. Vse to je ob velikem veselju do dela dobro zmogla, vendar jo je vedno spremljala močna želja, ki se ji ni uresničila. Želela se je namreč šolati na kakšni grafični šoli, »da bi spoznala, kako to stroko poučujejo«. Ta šola ji je bil njen kolega Grega Podrekar, ki ji je pomagal pri učenju novih programov.

Vrnimo se v otroška leta Paule Supan, na Kot v Selah. Tudi tu se je od njenega otroštva do danes veliko spremenilo. Prej so doma vse delali na roke, danes pa so pri rojstni hiši tudi stroji, »ampak nekatere strmine moreš obdelati samo z roko«. Čas tudi tu ni obstal. Prav tu se je Paula prvič v svojem življenju srečala z Nedeljo. »Nedelja je imela doma v hiši svoj sveti kraj in se je tudi ni smelo vreči stran.« Ko je prišla v Mohorjevo tiskarno, je Nedeljo spoznala črko za črko. Sedaj je ni več samo brala, ampak je njene članke tipkala.

V svojem dolgem poklicnem življenju je izostrila svoj pogled. Če gre skozi mesto, vidi, kako so oblikovani lepaki, in vidi tudi, kaj je dobro in kaj ni. Tudi v knjigarnah je pogled osredotočen na naslovnice, pri čemer lahko izbira med posrečenimi in manj posrečenimi možnostmi.

Zdaj, ko bo čez nekaj dni zaključila svoje delovno obdobje, bo imela več časa za branje, pravi. »Prej sem knjige pripravljala za tisk, sedaj jih bom več brala.« Za življenje v pokoju si želi zdravje, »potem je vse mogoče«. Rada hodi v gore in planine ter na morje, ve pa tudi, kako diši domači kruh. »Vem, kako seme vzklije, kako smo doma še snope nosili in je potem oče z volom peljal žito v mlin v Hajnžev graben in je potem mama doma spekla najboljši kruh. Domači kruh daje občutek domačnosti in lahko smo hvaležni zanj, saj vemo, da je na svetu veliko ljudi, ki ga nimajo.« Paula Supan ve tudi to, kako dragocena je sveža voda iz potoka, če se vzpne na kakšno goro. »Ta voda je zdrava in poživi. Ob tem vedno pomislim, v kako dragocenem kraju sveta živimo, da imamo svežo vodo in domač kruh. Če bi drugi imeli samo majhen del tega, bi bili srečni.«

Paula Supan, ki je mnogo let grafično oblikovala tudi koroški del Misijonskih obzorij, odhaja v zaslužen pokoj. »Treba se je posloviti in prepustiti delo mladim. Vsak je nadomestljiv.« Paula pravi, da je pogrešala svoje nekdanje kolege v tiskarni, ki so odšli. Prizadela jo je tudi smrt kolegice in prijateljice Silvije Roblek, ki se po težki bolezni ni mogla vrniti na delovno mesto in ji je v slovo oblikovala samo še osmrtnico.

Naj bo tu omenjeno še to, kar bi moralo biti zapisno na začetku – Paula Supan praznuje tudi svoj 60. rojstni dan.

Vincenc Gotthardt