Kamišibaj je zelo zelo stara oblika pripovedovanja zgodb ob slikah na majhnem lesenem odru. Postaja vedno bolj priljubljen in zanj se je navdušila tudi Veronika Kušej. Tako navdušila, da je na Koroškem organizirala tečaje, ustanovila društvo in vabi na 1. mednarodni kamišibaj festival, ki bo 4. julija v Celovcu.

Kamišibaj izhaja iz Japonske. »To je bil začetek marketinga. Tisti, ki so pripovedovali, so prišli z vozovi z lastnimi ilustracijami z zgodbami v lesenem okvirčku. Zgodbe nikoli niso povedali čisto do konca. Stvari so prodajali in rekli, naslednjič pridite spet, takrat bomo zgodbo povedali do kraja. Zgodbo so povedali do konca, a takoj začeli z novo, tako da so naslednjič spet imeli možnost, da so ljudje spet prišli. Prodajali so, da so lahko se preživljali,« pripoveduje Veronika Kušej in razlaga, da »kami« pomeni papir, »šibaj« pa gledališče, tako bi lahko »kamišibaj« prevedli kot papirno gledališče.

Pri pripovedovanju gre vedno za avtorske zgodbe, v ilustraciji, v lastni interpretaciji. »Niso reprodukcije slikanic. Lahko si predstavljamo, da so v zgodbah v kamišibaju film, animacija, ilustracija, gledališče, lutke. Vse v enem, ampak ne samo eno. Kamišibaj je zelo kreativna mešanica. Vsak in vsaka, ki pripoveduje, pripravi tudi ilustracije in nato pripoveduje. Večinoma je to ena oseba, ki vse opravi sama. V Sloveniji, kjer je kamišibaj že postala institucija, ostaja japonska osnova, naprej pa so zelo inovativni in kreativni. Včasih imajo tudi glasbeno spremljavo. To je umetniška zvrst, ki je zelo zelo odprta,« je navdušena Veronika Kušej. Podaja še nadaljnji pomembni vidik, in sicer posredovanje jezika. Kot koroška Slovenka razmišlja, kako lahko posredujemo jezik in vidimo kamišibaj kot zelo dobro možnost posredovanja jezika.

Kamišibaj prinaša bližino. Veronika Kušej razmišlja: »Otroci, odrasli, tisti, ki poslušajo, ki so del tega, so blizu izvajalcu. Nekaj, kar je tako blizu, še bolj pride v zavest.« To obliko pozna že zelo dolgo prek lutkovnega gledališča. Kamišibaj je vedno bolj postajal del lutkovnih festivalov. »To me je fasciniralo, res padeš v zgodbo. Mislila sem si, da bi bilo na Koroškem tudi dobro začeti s tem,« in ko se je kot referentka zaposlila v Domu v Tinjah, je tam organizirala seminarje in delavnice. Tako se je začelo, imeli so štiri delavnice, medtem je skozi to šolo šlo že precej oseb. Delavnico sta vedno vodila Jelena Sitar in Igor Cvetko, ki sta pionirja kamišibaja v Sloveniji. To sta v Sloveniji začela načrtno graditi in tako načrtno kamišibaj na Koroškem gradi Veronika Kušej: »Nekaj novega, nova forma, ki v Avstriji še ni tako poznana. Don Boskov način pripovedovanja zgodb ni kamišibaj, ker se razlikuje v načinu pripovedovanja.«

Osebam, ki so naredile tečaje in kamišibaj vzljubile, želi omogočati, da se lahko pokažejo v javnosti, da imajo spodbudo, da sami naredijo kakšno novo zgodbo. »Pomembno, da se učiš tempa pripovedovanja, kako vleči ilustracije iz lesenega okvirčka ... Prvič bo na mednarodnem festivalu možnost, da se bodo tisti, ki so bili na delavnicah, pokazali občinstvu.«

Društvo Kamišibaj Koroška/Kärnten (Koroška je čisto namenoma na prvem mestu) je čisto sveže. Ustanovila ga je Veronika Kušej, ki vse vabi, da pridejo na ogled festivala: »S kamišibajem lahko pripovedujemo zgodbe, pravljice, zgodovinske dogodke, lahko je poezija, lahko je narodna pesem, da se jo zapoje ob ilustracijah. Možnosti je še in še.«

1. mednarodni kamišibaj festival

Četrtek, 4. julij 2024, v iKultu v Celovcu

Vse zgodbe bodo v slovenščini z nemškimi prevodi.

Ob 10. uri: Kraljična na zrnu graha in druge zgodbe. Nastopajo: Breda & Darko Kočevar, SLO, Katerina Ferletič, ITA, Igor Cvetko, SLO, Alenka Hain, AT

Ob 14. uri: Kraljična na zrnu graha in druge zgodbe

Ob 15. uri: Udeleženke delavnic kamišibaja v Domu v Tinjah predstavijo svoje zgodbe

Ob 17. uri: Kamišibaj za odrasle