Janez Kozinc se je rodil v Celju 21. avgusta 1975. Leta 2005 je doktoriral iz analizne kemije. Jeseni leta 2006 je Janez Kozinc odgovoril na Božji klic in vstopil v bogoslovno semenišče v Mariboru. O Božjem klicu je v šali dejal, da je bil tako neuničljiv kot skupina kloriranih spojin (LKCH). 29. junija 2010 ga je škof Stanislav Lipovšek posvetil v duhovnika v celjski stolnici, ki je tudi cerkev njegove domače župnije sv. Danijela v Celju. Avgusta 2018 je bil Kozinc imenovan za koordinatorja in izvajalca propedevtičnega letnika (to je letnik, v katerem mladi intenzivno razmišljajo, ali želijo vstopiti v bogoslovje).

Kjer je Gospodov duh, tam je svoboda. (Škofovsko geslo Janeza Kozinca)

Papež Leon XIV. ga je za novega škofa murskosoboške škofije imenoval junija letos. Imenovanje je bilo potrebno, ker je bil prejšnji škof Peter Štumpf novembra lani imenovan za škofa koprske škofije. Janez Kozinc je tretji škof murskosoboške škofije (po Turnšku in Štumpfu).

Salezijanec Jože Andolšek je stric in birmanski boter novega škofa. Napisal mu je pismo:
»Ko si bil mlad raziskovalec na inštitutu, sem ti predlagal, da bi šel z mano v Angolo v misijon sestre Zvonke Mikec. Ti si takoj zagrabil idejo in dobil celo skupino celjskih skavtov. Mesec dni ste podarili otrokom pod ekvatorjem. V tem času bi mogel imeti zagovor disertacije. Pa si mentorici rekel, če lahko preložiš, da greš s stricem za mesec dni v misijone. Mentorica pa ti je menda rekla, da takega doktoranta pač še ni imela in ga verjetno tudi ne bo imela … Ko si se vrnil, si opravil tudi to …
Na inštitutu si delal kot kemik analitik. Večkrat si mi pripovedoval, da ti raziskovanje v laboratoriju postavlja vprašanja, za katera prej niti slutil nisi. Nekoč si mi dejal: »Bolj raziskujem, bolj razmišljam o Bogu, ki je vse te zakone položil v naravo.« Po doktoratu si odhajal večkrat predavat na seminarje in simpozije po Evropi in po svetu. V tem času sem v pogovorih s teboj zaznal, da iščeš še nekaj, kar bi te povsem osrečilo.

Nekega večera po večerji v misijonu, smo s skupino in sestrami obhajali sveto mašo pod nebom. Od sester se najbolj spominjam Filomene, ki je tudi bobnala. Ti si si igral kitaro, raztural si (kot smo rekli), mi pa z navdušenjem prepevali ... Po sveti maši sva se še dolgo v noč sprehajala po vročem asfaltnem igrišču. Takrat si mi rekel, da razmišljaš, da bi se podal na pot duhovništva. Klic v duhovništvo se ne zgodi v enem trenutku (le pri redkih), običajno gre za dogodke, ki ti jih je Bog pošiljal od rojstva do takrat, ko ti je bilo dano spoznanje, da greš za Gospodom.

Bilo je nekaj minut po 10. uri, na praznik Srca Jezusovega, ko sem prišel na Brezje, da bi te priporočal Mariji, za novo služenje v Cerkvi, ki ga boš prejel 14. septembra. Sveta maša se je dobro začela in v berilu sem slišal besede iz pisma Rimljanov: »Božja ljubezen je razlita v naša srca, po Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5) Pa sem si rekel, ravno to: kot pastir boš zaznamovan z »Duhom ljubezni, in skrbi za vse.« Zato ti želim, ko boš s simbolom palice hodil spredaj ali bolje med ljudmi, da bi mnogi rekli: »Janez, s teboj gremo, ker smo ob tebi začutili, da je Bog s teboj.« Meni in vsem nam sorodnikom si darilo in hkrati obveza, da molimo zate in za vse, ki ti bodo podarjeni …

Kakor je pred stoletji Bog poslal v kraje ob Muri učence škofa Cirila in Metoda, da so oznanjali veselo sporočilo; tako pošilja tebe, Janez, da bi ljudem v Prekmurju oznanil veselo novico o odrešenju, v jeziku ljubezni. Vem, da boš blizu vsem ljudem, ki hrepenijo po Besedi življenja, pa tudi tistim, ki mislijo, da so izgubili človeško in Božje dostojanstvo.«