Ime mi je Lara Čertov, stara sem 21 let in študiram molekularno biologijo in podjetništvo v Gradcu. Poleg klasičnih konjičkov, kot so šport, plesanje ali igranje kitare, sem v prostem času tudi dejavna v slovenski fari v Celovcu.

Že od otroških let naprej sem s starši redno hodila k sveti maši. Prva leta smo obiskali nemško mašo v Siebenhüglu. Ko pa sem začela hoditi v Mohorjevo ljudsko šolo, smo postali del Slovenskega pastoralnega centra v Celovcu. Ker je bilo tedaj kar veliko mladih ministrantov v fari, me je mama pregovorila, naj še jaz začnem z ministriranjem. Čeprav tega najprej nisem prav hotela, sem že po kratkem času zelo uživala, saj je bilo pomagati župniku pri maši veliko bolj zabavno, kot samo sedeti v klopi.

V teku let pa se je moja vloga v ministrantski skupini spremenila. S časom sem prevzela vedno več odgovornosti in poskušam biti mlajšim zgled. Čeprav smo starejši ministranti seveda malo resnejši, je kljub temu naš odnos med mlajšimi in starejšimi ministranti zelo sproščen in prijateljski. To tudi opažam pri skupnih dejavnostih v fari, kot so ministrantski izleti ali vsakoletni ministrantski dnevi v Tinjah. Ti dnevi v Tinjah so zelo pomembni za utrditev naše skupine; tu pa sem v zadnjih letih postopoma prevzela vlogo spremljevalke. Pomembne otroške in mladinske dejavnosti v fari sta vsakoletna igra o Jezusovem rojstvu in velikonočni pasijon. Zelo rada se spominjam ljudskošolskih časov, ko smo v Pastoralnem centru obhajali šolske maše ali ko smo od hiše do hiše hodili pet svete tri kralje. Posebej v spominu pa so mi ostale sv. maše, ko smo peli kot projektni zbor. Tu je bilo mogoče pri nabito polni cerkvi opaziti praznično ozračje. Slovenska fara v Celovcu me je skozi vsa moja šolska leta spremljala, sem z njo odraščala in postala odrasla. Čeprav sem pred nekaj leti končala šolo in začela s študijem, nikoli nisem videla razloga, da bi nehala z ministriranjem, če tudi sem zdaj kar nekaj nedelj v Gradcu.

Vera mi je zelo pri srcu, saj sem z njo odraščala. Pri duhovni rasti je slovenska fara v Celovcu igrala pomembno vlogo. Kar se tiče katoliške Cerkve na splošno, bi rekla, da sem, čeprav sem verna, bolj sproščena, saj se ne strinjam z vsemi vidiki. Mnenja sem, da bi bilo treba stališča deloma spremeniti in se bolj prilagoditi današnjemu svetu. S tem bi gotovo tudi bolj nagovorili mladino. Vidimo, da je v zadnjih letih katoliška Cerkev pri mladini postala zmeraj bolj nekaj negativnega, kar se mi zdi zelo škoda. Tudi sama to vedno spet opažam, na primer v socialnih omrežjih, ko nekateri »ultrakonzervativni« vplivniki prikazujejo zelo zastarel vidik vere. To so trenutki, ko tudi sama razumem, zakaj imajo ljudje negativno mnenje o Cerkvi; in to je zelo škoda.

Pomembno bi bilo tudi, če bi bil potek svetih maš bolj prilagojen današnjem svetu. V času Instagrama in Tiktoka mladino ne zanima hoditi v cerkev in tam »recitirati« molitve in veroizpovedi. Več interaktivnosti in bolj sodobne pesmi bi bili namigi, kako bi bilo vse to tudi za mladino mogoče bolj dostopno. Vidimo, da pride največ ljudi takrat k mašam, ko z glasbo olepšajo družinske sv. maše. Tedaj so cerkvene klopi polne vernikov in okoli oltarja je mnogo mladih ministrantov. Prav te maše so to, kar povezuje ministrante, pevce, starše in tudi starejše člane farne skupnosti. Tudi pri vsakotedenskih nedeljskih mašah je lepo število ministrantov navzočih. Danes je naša ministrantska skupina sicer manjša kot pred desetimi leti, opazimo pa, da pride spet novi val malih. Ravno tako pa imamo tudi veliko število starejših ministrantov, ki jim tudi jaz pripadam, ki že leta ministriramo in radi pomagamo v cerkvi. Prav to kaže, da se mladina počuti dobro v naši fari. Ministrantskih vaj pri nas nimamo, enkrat na leto pa imamo skupni ministrantski izlet in kot že omenjeno, ministrantske dneve v Tinjah, ko se vsi srečamo.

Ravnokar se fara pripravlja na božič in skupno otroško polnočnico 24. decembra, ki jo oblikujejo otroci in mladina. Tudi sama sodelujem pri igri. Vrhu tega bomo med božičnimi prazniki imeli petje svetih treh kraljev, ko bodo naše skupine obiskovale slovenske družine v Celovcu. Letos pa ne bom pela pri svetih treh kraljih, temveč jih bom prvič spremljala od hiše do hiše.

Bistvena naloga slovenske fare v Celovcu je poleg verskega sporočila seveda tudi krepitev slovenske narodne skupnosti v Celovcu. K temu spada obhajanje maše v slovenskem jeziku, pri kateri ljudje skupaj molijo, pojejo in imajo občutek skupnosti. Verniki prihajajo k mašam s pričakovanjem, da obiščejo slovensko mašo. Glede tega, da je to edina slovenska maša v Celovcu, mi je zelo pri srcu, da ohranjamo slovenski jezik v naši fari. V vsakdanjem življenju Cerkev na žalost ne igra več velike vloge; to pri celovški slovenski fari ni nič drugače kot pri drugih farah v Avstriji. Samo majhen del koroških Slovencev, ki živi v Celovcu, redno obiskuje našo mašo. Kljub vsega tega pa se je treba veseliti vsakega, ki pride in se čuti kot del farne skupnosti. Prav zato je izredno pomembno, da otroke in mladino navdušujemo za vero, da se z njo počutijo sprejeti in varni. Naša fara pa je z vsemi dejavnosti skozi celo cerkveno leto kar na dobri poti.