Leto 2025 bo v spominu na 80-letnico konca vojne. Takrat so se na svoje domove na Koroškem vrnile tudi slovenske deportirane družine. Nekateri se niso vrnili, življenje so pustili v koncentracijskih taboriščih. Do te obletnice je še eno leto in dovolj časa v javnosti, opozoriti na žrtve nacističnega nasilja. Nekatere občine so to že storile, druge so sredi načrtovanja. Bodo sledile še druge? Morda tudi kakšna župnija, iz katere so bile deportirane slovenske družine? O kulturi spominjanja smo se pogovarjali s Karlom Voukom. Njegov zadnji odmevni nastop je bil v parlamentu na Dunaju - tam je predstavil razstavo Spuren-sledi.

Ikona spominjanja na deportacijo koroških Slovenk in Slovencev Jože Partl, dolgoletni predsednik Zveze slovenskih izseljencev (ZSI), je umrl. Ob tem smo bili spet zelo močno soočeni s tem, da se je poslovila ena od prič časa, ki je lahko spominjala na deportacijo koroških slovenskih družin. Pred kratkim ste kot kurator razstave »Spuren. Sledi« v parlamentu na Dunaju opozorili na nacistično nasilje na Koroškem. Ob tem ste dodali tudi, da praksa kulture spominjanja ne doseže ljudi, ki bi jih morala. Kako bi lahko bila ta kultura spominjanja bolj učinkovita in bi spomin lahko imel odmev tudi še v naslednjih generacijah?

Karl Vouk: Ja, Jože je bil korenina, vsa čast in hvala njegovemu delovanju. ZSI je bila ustanovljena leta 1946, »Nationalfonds der Republik Österreich für Opfer des Nationalsozialismus« šele leta 1995; istega leta je Alfred Hrdlicka postavil spomenik »Proti vojni in fašizmu« ob dunajski Albertini. Leta 1988 je bila krstna uprizoritev drame »Heldenplatz« Thomasa Bernharda. Iz tega razbereš, da so bili nosilci kulture spominjanja dolga desetletja angažirane osebe, društva ter iniciative, kot so Mauthausen Komitee Kärnten/Koroška (kraj spominjanja na Ljubelju), Memorial Kärnten/Koroška (spominska plošča v Burghofu, bivši centrali gestapa), ki so vztrajno zahtevali korekturo olepševalnega zgodovinopisja. Republika Avstrija se za dogajanja v drugi svetovni vojni dolgo ni brigala oziroma je prodajala narativ »prve žrtve nacizma«, dejanskim žrtvam pa ni odobrila odškodnin. Moto avstrijske politike je bil »Aussitzen«, torej počakati, da bodo žrtve pomrle, preden bi prejele opravičilo in primerne odškodnine za utrpelo škodo.

Sam sem v kulturo spominjanja aktivno vključen od leta 2002, ko me je Feliks J. Bister v imenu društva Österreichische Liga für Menschenrechte povabil, da oblikujem razstavo »Die Deportation slowenischer Familien aus Kärnten 1942« (Semper Depot, Dunaj, 12.–13. februarja 2003). Leta 2012 je sledil za ZSI projekt »Denk mal: Deportation!« (zbornik; Omanovo obeležje ob železniški postaji Klagenfurt-Ebenthal, razstava Oman/Vouk v celovškem Bergbaumuseumu), ki ga je na začetku spremljal pokojni Borut Sergej Schnabl. Leta 2022 sem za Zvezo slovenskih pregnancev (izseljenci so se preimenovali 2017) pripravil projekt »1942 Vertreibung. Pregon 2022« (zbornik; prireditev v Domu glasbe, razstavi v Musilovi hiši in v MMKK/Burghofu, branje v Musilovem institutu). Projekt je bil 2022 na ogled v Gornji Radgoni (SI) in v Pavlovi hiši v Laafeldu/Potrni pri Bad Radkersburgu/Radgoni (AT), februarja 2024 pa tudi v avstrijskem parlamentu na Dunaju.

Pri vseh navedenih projektih je bila zamisel, da vključimo poleg prispevkov zgodovinarjev tudi umetnost v upanju, da razširimo krog publike, da ne bi bili na prireditvah »sami naši« (cit. Vlado Kreslin), temveč tudi oni, ki jim dejstvo o pregonu koroških Slovenk in Slovencev v nacističnem obdobju ni znano ali pa to celo zanikajo. V parlamentu sem coram publico vprašal, če je prisoten Martin Sellner, vodja avstrijskih identitarnih. Da naj pride in se pomeni z nami, ki smo »strokovnjaki glede deportacij«. Ni ga bilo, v publiki so bili »sami naši«, kar smatram kot problem, ker pač ostajamo v lastnem krogu. Leta 2012 sem nagovoril Fabjana Hafnerja, da je spesnil cikel »Prazni peroni / Leere Bahnsteige« (2012, dt/sl), ki ga je Gabriel Lipuš uglasbil (2022). V sodelovanju s celovškim Musilovim inštitutom je Lydia Mischkulnig 2022 napisala esej »Unter dem Dach des Nicht-Gesagten« (»Pod streho neizrečenega«, prevod Zdenka Hafner-Čelan). Sledi našega delovanja so publikacije in umetniška dela, gradivo za prihodnje generacije.

Vsi so se že opravičili. Najprej krški škof Alois Schwarz, nato zvezni predsednik Alexander van der Bellen, zatem na proslavi 80-letnice deportacije deželni glavar Peter Kaiser in sedaj v parlamentu še predsednik parlamenta Wolfgang Sobotka. Kaj bi bilo potrebno po vseh te opravičilih, da bi se zgodilo tudi na vidni simbolni ravni (spomeniki) tudi še na farni ravni, na občinski ravni in tudi na deželni ali celo državni ravni? Kakšne misli imate glede tega? Kaj bi bilo potrebno, da spomin z visokih predstavniških mest prodre tudi v deželo? Ali drugače vprašano: po opravičilu mora sledi poprava prizadete krivice. Kako bi lahko škof, deželni glavar in zvezni predsednik lahko po vaše storili kot opravičilo storjenih krivic?

Karl Vouk: Seveda je dobro, da koroški deželni glavar ne roma več k nacističnim shodom na Mons Carantanus (Ulrichsberg/Šentorliški vrh), temveč spregovori ob spomeniku »Žrtvam za svobodno Avstrijo« v Trnji vasi in na prireditvi v bivšem koncentracijskem taborišču na Ljubelju. Nisem pa prepričan, da vsa ta prepozna opravičila lahko prekinejo asimilacijo koroških Slovencev, ki jo masivno zasledimo od ukinitve obveznega dvojezičnega pouka na južnokoroških šolah leta 1958. Kdo sliši blage besede škofa, predsednikov republike in državnega zbora, deželnega glavarja? Dobro, ni več hujskanja, kot je bil Haiderjev oglas »Kärnten wird einsprachig« v Kleine Zeitung 3. septembra 2006. Vendar naša obeležja naj bodo dvojezični napisi na uradih, šolah in topografski napisi na celotnem dvojezičnem območju. Naš spomenik naj bo kvalificirana dvojezična vzgoja v otroških vrtcih in dvojezični pouk na vseh šolah, ki jih otroci obiščejo do zaključka šolske obveznosti.

Za vas je pomembno tudi širše gledanje v spominski kulturi. V slovenski narodni skupnosti je močno prisoten datum deportacije aprila 1942. Kako bi bila spominska kultura v zvezi z nacističnim nasiljem popolna? Kaj vse bi bilo treba vključiti? Kaj se po vaše pozablja in kaj je tudi še pomembno. Kakšno bi moralo biti celovito spominjanje na nacistično nasilje na Koroškem?

Karl Vouk: 14./15. april 1942 je bil morda višek nasilja nacistov nad koroškimi Slovenci. Ampak pomembnejši je celotni prikaz nacističnega terorja od »anšlusa« leta 1938 pa vse do konca druge svetovne vojne. Osebne drame deportiranih, izgnanih, izseljenih, pregnanih in premeščenih so eno. Ena prvih žrtev je bil Vinko Poljanec, duhovnik, poslanec v Koroškem deželnem zboru in ob robu povedano dedek Wakounigove družine. Drugo pa je bil nacistični poskus sistematičnega uničenja slovenske kulture na Koroškem: prepoved slovenščine, zaplenitev najstarejše založbe na Koroškem, Mohorjeve družbe, aretacije, premestitve in »Gauverbot« za nosilce slovenske kulture, kot so bili učitelji, zdravniki, kulturni delavci in duhovniki, ki so bili že vedno temelj slovenskega življa na Koroškem. V tem kontekstu mi je še kako simpatičen komunist Prežihov Voranc, ki se je po drugi svetovni vojni v partijskih gremijih zavzel za novo Mohorjevo družbo, »kajti z njenimi knjigami sem se naučil slovenščine.«

Zgodovinopisje in kultura spominjanja sta kočljiva zadeva. Povem anekdoto: Helga Mračnikar mi je povedala, da je njena družina tam nekje v 1980-ih letih vprašala ZSI, zakaj ne dobivajo vabil na njihove prireditve. Pa je takratni sekretar odgovoril: »Ker vi niste ta pravi Slovenci. Te so namreč nacisti že leta 1942 deportirali, vas pa šele kasneje.« V to kategorijo blesave elitnosti sodi tudi komentar zgodovinarke, s katero sem se pogovarjal o aretaciji približno 50 koroško slovenskih župnikov na dan Hitlerjevega napada na Jugoslavijo. Refleksno je dejala, da so to bile običajne premestitve (»turnusmäßige Versetzungen«). Nisem mogel verjeti, da slišim kaj takega skoraj 80 let po koncu druge svetovne vojne. Kdo torej definira, kdo je »prava žrtev«, kdo piše našo zgodovino?

»Spominska kultura daje narodom identiteto in zrcalo, ki omogoča refleksijo sploh v regiji, kjer so kulturni in jezikovni prostori in s tem tudi politični konflikti med sabo prepleteni.« – To ste zapisali v prispevku v zborniku ob 80-letnici deportacije koroških Slovenk in Slovencev pod naslovom »Geografija spominjanja«. Kaj je vaša vizija oziroma, kaj si želite, da bi se v letu 2025, ob 80-letnici vrnitve deportirancev zgodilo, oziroma o čem bi bilo treba začeti razmišljati, če gledamo kakih 20 let v prihodnost? Kakšna bi po vašem lahko bila moderna kultura spominjanja?

Karl Vouk: Moderna kultura spominjanja bi bila tista, ki je več ni. Iz zgodovine bi se naučili in bili bi utrjeni v demokratskem mišljenju. Vse spomenike, raztresene po deželi, bi spravili na eno mesto, kot so to zelo nazorno napravili v Pliberku. Vendar se mi zdi, da se v zadnjih desetletjih kulturnopolitične paradigme v Evropi precej spreminjajo. Pereča tematika nista več deportacija in pregon v preteklosti, ampak migracija in z njo povezani »culture clash« v sedanjosti. Vse več je tistih, ki našo kulturo in šolstvo označujejo kot »boko haram«, ki odklanjajo vse, kar ni v skladu s šeriatom (pravna norma in zbirka vseh predpisov s področja verskega in posvetnega prava v islamski skupnosti), ki jim je enakopravnost žensk in svoboda umetnosti tujka. Upam, da je Evropa v svoji zgodovini prebredla dovolj vojn in revolucij, ki so nas končno privedle do našega demokratskega sistema, ki se odraža tudi v Evropski uniji. Toleranca do tistih, ki odklanjajo naš sistem, a želijo živeti tu, ni na mestu. Že od nekdaj se človeštvo nahaja v tekmovanju idej in kulturno-političnih sistemov. Rimljani so imeli načelo »Si vis pacem, para bellum!« (Če želiš mir, pripravi vojno!) V skrajnem primeru naj velja, da naš sistem branimo tudi z orožjem.

Kadar gre za spominjanje ima svoj pomemben delež tudi umetnost. V občini Globasnica bodo odkrili spomenik žrtvam nacizma, ki ga je oblikoval umetnik Rudi Benétik. V Pliberku in Borovljah so ga že, tudi v Šmihelu se pripravlja. Kakšnega pomena je umetnost in kakšna je njena moč pri ohranjanju spomina?

Karl Vouk: Odkrito povedano dvomim, da obeležja in spominske plošče lahko v relevantnem obsegu oblikujejo javno mnenje, če ni ustreznega političnega ozadja. Osebno odklanjam vlogo »večne žrtve«. Preveč tarnanja, preveč malodušja in strahopetnosti pa vsi ti travma specialisti, ki pletejo domnevno problematiko v nedogled! Simon Wiesenthal je napravil svojo listo in zasledoval storilce. Ko sem prebiral pisma moje žlahte iz časa druge svetovne vojne, napisana v Eichstättu, Dachauu in še kje, sem opazil, da so kasneje počrnili imena tistih, ki so jim pobrali iz omar obleko, odpeljali živino iz hlevov. Želeli so lažniv mir. Taka mevžasta malodušnost ne najde niti obsodbe storilcev niti rešitve lastnega problema. Republika Slovenija se je kmalu po osamosvojitvi včlanila v pakt NATO. Izrael je po holokavstu postal in je – kljub napadom Hamasa 7. oktobra 2023 – sposoben, da se brani za svoj obstoj. Del evropske levice se zdaj solidarizira s Palestinci, ki so leta 2006 izvolili na vlado Hamas, katerega načelo je uničenje države Izrael. Očitno so nekateri izgubili kompas.

Če ima kdo pregled, kako se v javnem prostoru na Koroškem ohranja spomin na nacistično nasilje, ste to vi. Kakšen je vaš tozadevni pogled? V čem bi bilo treba pogled bolj izostriti?

Karl Vouk: Ko vidiš vse te spomenike v čast tistim, ko so padli v prvi in drugi svetovni vojni, se kot prvo stavi vprašanje, za katero državo so se borili, ko so »žrtvovali svoje življenje za domovino«. To je bila najprej Avstro-ogrska monarhija, potem nacistična Nemčija pod kljukastim križem. Iz današnje perspektive člani nemške vojske niso bili nikakršni heroji, temveč banda morilcev. OK, tempi passati. Škandal pa je, da na primer leta 2020 postavijo na Miklavčevem/Miklauzhof z deželnimi sredstvi spomenik nemško nacionalnemu zločincu Hansu Steinacherju, in eden »naših« sodeluje v tej groteski.

Vaš prispevek za prireditev, brošuro in umetniški projekt ob 80-letnici pregona 2022 je bil izreden. Kako ste se srečeval z odgovornimi pri raznih ustanovah. Je vas kaj presenetilo in kaj ste si želeli in se ni uresničilo?

Karl Vouk: Hvala za kompliment in pohvalo. Pravzaprav je precej vse ratalo, kot sem to želel in kolikor slišim, je moj naročnik, Zveza slovenskih pregnancev, kar zadovoljna z delom.

Nekaj je le prikapljalo v javnost. Za leto 2025 ste pripravljali večji spominski projekt. Za kakšen projekt je šlo in kaj je bilo vzrok temu, da tega sedaj ne bo?

Karl Vouk: Za leto 2025 sem ZSP predlagal, da ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne pripravimo zbornik »Zaprti. Pregnani. Deportirani / Verhaftet. Vertrieben. Deportiert – Koroške Slovenke in Slovenci / Kärntner Sloweninnen und Slowenen 1938–1945«. Centralni del naj bi bil seznam vseh oseb, ki so bile zaradi njihovega slovenstva prizadete v tem času. Predlagal sem kooperacijo Dunajske univerze (pod okriljem Marije Wakounig zdaj pišeta na to temo Simon Urban in David Ressmann, oba potomca pregnanih) in zgodovinarko Brigitto Entner, kar pa žal ni uspelo. Poleg koroškega vidika sem želel prikazati tudi pogled iz slovenske Štajerske, Ljubljane in Trsta. Že sem bil zmenjen z Muzejem narodne osvoboditve Maribor (MNOM), Vinko Möderndorferjem (roman »Druga preteklost«), Marijem Čukom (roman »Fojba«), Danielom Wuttijem (prenos travm) in Rudijem Voukom (odškodnine v Avstriji, Jugoslaviji, Sloveniji). Potem se je žal zapletlo. Entnerjeva je dala vedeti, da »poskus publikacije o vseh žrtvah naj ne bo nujno naloga ZSP«; da je nemogoče, da bi znanstveno korektno ugotovili vse osebe, ki so dobili t. i. »Gauverbot«, ker pač ni ustreznih aktov; podobno da velja za aretacije; debata o leta 1941 zaprtih duhovnikih in končno njena izjava, da bo za leta 2025 sama pripravila publikacijo. Pa dobro. Študenta bosta napisala diplomsko delo, Entnerjeva lastno knjigo – jaz pa bom z zanimanjem prebral eno in drugo. Namesto omenjenega projekta sem zdaj dal pobudo za izmenjalno razstavo, ki bo poleti in jeseni 2025. Sodelujeta Mestna galerija Celovec in Mestna galerija Ptuj. Skupaj osem likovnih umetnic/umetnikov in dve pisateljici oziroma dva pisatelja, polovica iz Slovenije, polovica iz Avstrije. Delovni naslov: Si vis pacem …

Vprašanje vam kot umetniku: kakšen spomenik bi postavili v koroškem deželnem dvorcu v Celovcu in na kaj bi opozarjal? Kako bi z njim prikazali spomin na nacistično nasilje in kako bi prišla do veljave prisotnost življenja dveh narodnih skupnosti v deželi?

Morda napis

»Alle Menschen sind gleich – nicht aber die Gesellschaften, die sie bilden!«

»Vsi ljudje so enaki – ne pa družbe, ki jih oblikujejo!«