Ob prehodu v novo leto ljudskošolska ravnateljica Veronika Terbuch pripoveduje o svojih izkušnjah in sodelovanju pri trikraljevski akciji in kako se je ta akcija spreminjala v teku časa in kakšni so trenutni izzivi v šolskem vsakdanu.

Celih 35 let je sodelovala pri Akciji treh kraljev ravnateljica ljudske šole v Globasnici Veronika Terbuch iz Libuč. Kot pevka je s prijateljicami v slovenski skupini hodila od 1. letnika gimnazije naprej po slovenskih vaseh pliberške fare. Od Doba do Podkraja so mlade pevke nekaj dni hodile od hiše do hiše in prinašale v domove slovenski trikraljevski pozdrav. Takrat so v Pliberku imeli tudi nemško govoreče skupine. Ko je bila stara petnajst let, je začela učiti pesmi mlajše pevke in pevce in jih je tudi spremljala peš. Ko je naredila vozniški izpit, jih je spet vozila po vseh vaseh. Veronika Terbuch pripoveduje, da so na začetku peli izključno slovensko in da žal v nekatere hiše niso smeli ponesti slovenskega trikraljevskega pozdrava. Kasneje pa so se učili tudi pesmi v nemščini, tako da so peli v obeh jezikih. Trikraljevska akcija pa je za pevke pomenila tudi utrjevanje prijateljstva. Dekleta so se zmenila, da bodo prespala vsakič pri drugi prijateljici. Z veseljem se Veronika Terbuch spominja, kako so ponavadi tri dni hodili po vaseh, od Št. Jurja, Podkraja, Šmarjete do Doba, spoznavali ljudi in uživali ob skupnih kosilih. S hvaležnostjo se spominja tudi še legendarnega župnika Alojzija Kulmeža, ki je otroke po zaključku akcije po skupni maši povabil na kosilo k Brezniku, kar je bil takrat velik dogodek za otroke. Sčasoma je postalo vedno težje pridobivati otroke za sodelovanje, a pri tem ji je pomagal župnik Ivan Olip, ki je zbiral otroke po vseh šolah v občini. Z Lajkom Milisavljevičem so za zgoščenko o koledniških pesmih posneli pesem iz Zgornjih Libuč, pravi s ponosom. Sodelovanje pri trikraljevski akciji je bilo za Veroniko Terbuch, ki je tudi sicer rada sodelovala v libuški fari, intenzivno tudi, ko sta sodelovali hčerki Anika in Sara, ki sedaj že obe študirata oz. nadaljujeta študij.

Deset let je Veronika Terbuch že ravnateljica ljudske šole v Globasnici, kjer je 85 odstotkov učenk in učencev prijavljenih k dvojezičnemu pouku. Sicer je sama sanjala o študiju medicine, a po eni strani ni želela zapustiti domačega kraja, po drugi strani pa bi bil tak študij tudi finančni izziv za starše. Zato se je odločila za študij na Pedagoški šoli, kar je bila za njo optimalna odločitev. Vseskozi se je šolala naprej in ob delu zaključila tudi dodatni študij razvoj šole in pouka. Napisala je nekaj šolskih priročnikov in poučuje na Pedagoški visoki šoli v Celovcu metodiko in didaktiko. Zadnji dve leti poteka ta pouk na daljavo, kar ni ravno idealno za oba predmeta, saj je o tem težko predavati in se izmenjavati po računalniku, pravi Veronika Terbuch. Zadnji šolski leti sta za vse izziv, prav posebej za šole. Ne samo testiranje in upoštevanje novih pravil, kot ravnateljica mora skrbeti za naročanje testov, pravilno izvedbo testov, posredovanje rezultatov, informiranje staršev in kolegov ter kolegic. Veliko časa mora nameniti branju odlokov in predpisov.

V božičnih počitnicah Veronika Terbuch nabira moči za naslednje tedne v šoli, ki so pred nami in ko bodo veljali spet novi predpisi za šole. Rada smuča na Peci pred hišnimi vrati, hodi v gore in je v naravi, ki ji daje energijo. Z veseljem pa je v pogovoru še predstavila poseben koledar, ki so ga v šoli pripravili z učenci in učenkami. Z geslom Velike umetnine – mali umetniki so za leto 2022 pripravili poseben umetniški koledar. Mladi umetniki so iz znanih umetnin svetovno znanih in tudi lokalno pomembnih umetnikov in umetnic ustvarili novo umetnino – eno polovico so namreč ustvarili sami. Z umetninami Van Gogha ali Edvarda Muncha so se mladi prav posebej ukvarjali z domačimi umetniki in umetnicami, kot so Kiki Kogelnik, Werner Berg ali Karl Vouk. Koledar bo celo leto razveseljeval ne samo ravnateljico Veroniko Terbuch, temveč še posebej mlade umetnike in umetnice globaške šole.

Gabi Frank