Že kot mladi punčki sta veliko pomagali doma na kmetiji, nabirali sta gobe, grozdje, pasli krave, sadili zelenjavo, pomagali v vrtu in še veliko več. Poleg tega sta se seveda tudi veliko igrali, saj sta imeli kar šest bratov in sester, tako da jima gotovo nikoli ni bilo dolgčas. Zelo sta bili pridni, ampak seveda tudi malo navihani. Lepe spomine imata na šapanje po vasi in na Pliberški jormak.

Dvojčici sta si bili zelo podobni, a vendar je vsaka imela že od otroških let svoj poseben značaj. Mic je že vedno rada kuhala in vrtnarila, medtem ko je Rosi raje pomagala v hlevu in se vozila s traktorjem. Čeprav sta imeli drugačne interese, sta bili vedno skupaj. V prostem času sta najraje plesali, peli, igrali v gledališču in seveda kartali. Še danes se dobita s prijateljicami, da odigrajo »partijo ali dve« in se malo pomenijo in nasmejijo.

»Kjer sva midve bili, se je vedno nekaj dogajalo, vsakič je bila gavda,« poudarja Micka. Ob nedeljah po maši sta pogosto povabili prijateljice domov, kjer so skupaj poslušali radio in seveda veliko plesali, dokler jih niso bolele noge.

Obiskali in izobraževali sta se v samostanu šolskih sester v Št. Rupertu. Rosi vendarle samo za eno leto, nato je šla na gospodinjsko šolo v Dobrlo vas, večinoma pa je delala in pomagala doma na kmetiji. Micka pa je zelo uživala v samostanu in ponosno je pripovedovala o zgodbi, kako je celo rešila eni punčki življenje. Nato se je naprej šolala na Humcu, imela je veliko željo, da bi postala šivilja, delala pa je potem le v tovarni čopičev v Pliberku.

Zanimivo je gotovo tudi to, da sta se Micka in Roska celo na isti dan poročili! »Isti dan sva se rodili, skupaj imeli krst, prvo obhajilo, sv. birmo, celo poroko in obe sva rodili pet otrok,« pravi Rosi ponosno. Že od nekdaj sta si bili močno povezani in si bili blizu, pa še danes se slišita vsak dan, če ne v živo, potem pa po telefonu. Včasih tudi po večkrat na dan.

Najtežji trenutek v njunem življenju je bila očetova smrt, to gotovo ni bil lahki čas. V tistem času sta jima pomagala vera in Bog. S skupnimi močmi sta prestali tudi to žalostno in zahtevno obdobje.

Nedelje brez maše si sploh ne moreta predstavljati. Za božič in veliko noč sta bili vedno zelo hvaležni za vsako še tako majhno darilo, saj v otroštvu niso imeli veliko. Ampak tako sta se naučili biti hvaležen in ceniti ter spoštovati to, kar ti pač življenje nameni. Obe pa brez obotavljanja povesta, da sta največja zaklada v življenju zanju družina in zdravje. Zelo cenita družinska srečanja in radi prideta na vsak rojstni dan v ožji in širši družini. Rodili sta se seveda najprej kot sestri-dvojčici, ampak tudi, to poudarjata obe, sta tudi najboljši prijateljici.

Lara Smrtnik