»Skupno.Pomagamo« je geslo akcije pomoči po naravni nesreči v Avstriji in Sloveniji. Akcijo, ki jo je spodbudila Slovenska gospodarska zveza podpirajo vse slovenske politične, kulturne, gospodarske in športne organizacije in slovenski mediji. Nabralo se je blizu 50.000 evrov. Nekaj denarja je bilo že razdeljenega med najbolj prizadete. V akcijo se je vključil tudi tednik Lužiških Srbov Katolski Posol. Bralke in bralci so nabrali 3.200 evrov.

Kako je šlo županu Bernardu Sadovniku v času neurja

Po 42 urah je bil uro in pol doma, da bi spal. Spal ni, »ker se moraš enostavno pomiriti, ker veš, nekaj se dogaja in ne veš kaj bo«. Bernard Sadovnik, župan v Globasnici, svojega prenosnega telefona po farantu ni tri tedne izklopil, kot je obljubil ženi. Prišlo je drugače in naslednje dni ga ni več izklopil. Znašel se je v izrednem stanju sredi hudega neurja v svoji občini in kot župan je moral odločati in prevzeti za te odločitve odgovornost. Zanesel se je na svoje svetovalce, strankarska politika je imela pavzo, pomoč občanom in sosedom je imela sedaj glavno besedo.

Bernard Sadovnik je z gasilci že mislil, da je najhujše mimo. V naslednjih urah so želeli pospraviti še zadnje posledice: »Ker smo bili prepričani, da je sedaj vse mimo«. Potem pa je ob pol petih zjutraj prišel alarm. Potok Parovc je zapustil svojo strugo. Gasilci so si ogledovali, zakaj, in nazadnje ugotovili, ni samo potok problem, temveč tudi plazovi so se napovedali. Lahko bi zdrknil del gore od Svete Heme do gore Sv. Šimana. Nekaterim so morali reči, da naj takoj zapustijo hiše. Treba je bilo izhajati od najhujšega. Ker je bil pred časom za Globasnico narejen načrt, kaj je treba storiti ob poplavah, so bile za občino določene tri nevarnostne cone. Ta papir pride sedaj za hitre odločitve prav. »V Globasnici smo bili v popolnoma novem položaju. Nismo tega pričakovali in naša sreča je bila, da smo v okviru projekta Interreg izdelali načrt za morebitno katastrofo poplavljanja občine. Tako smo imeli papirje in smo takoj vedeli, katere korake je treba najprej storiti.« Kot župan je pri svojih odločitvah imel v ospredju samo eno: »Vsak sklep, ki sem ga storil, in vsa navodila sem naredil na osnovi tega, da se zgodi lahko najhujše. Najslabše je, če misliš, da že ne bo tako hudo.« In pomembno je obdržati pregled. Bernard Sadovnik je dobil dodatnega, ko si je z dvema strokovnjakoma ogledal položaj s helikopterjem od zgoraj, da je videl, kje se premika gora med Sveto Hemo in Svetim Šimanom. »Te slike so me pretresle in me utrdile v prepričanju, da je bolje enkrat več evakuirati, kot pa dopustiti, da se kdo znajde v smrtni nevarnosti.«

V teh urah najhujše napetosti, je ugotovil tudi, kako pomembno je ob takih krizah sodelovanje med deželno vlado, okrajnim glavarstvom, izvedenci, policijo, vojsko in gasilci. Ob takih kriznih primerih se vidi, kaj so vredne skupne vaje in gojenje stikov. Zato še posebej poudarja izredni napor gasilcev, »ko ob taki katastrofi vidiš, kako pomembni so ti prostovoljci, ki v občinah pomagajo ljudem v tem izrednem položaju«. Predvsem pa poudarja tudi, kako pomembna so domača podjetja, ki lahko pomagajo, ker imajo orodje, bagerje in vse, kar je potrebno. Poudarja tudi, kako pomemben je občinski krizni tim, ki pozna samo eno: skrb in hitre odločitve za varnost prebivalcev. Premikanje gore je bil izreden dogodek za občino Globasnica, pravi Sadovnik, ter dodaja: »Imeli smo veliko sreče in pomoči od zgoraj, da nihče ni bil oškodovan«.

Neurje ni prizadelo samo Globasnice. Občini Suha in Železna Kapla sta imeli enake, če ne hujše skrbi, kako zaščiti domačine. Najhuje pa je bilo na drugi strani meje v Sloveniji v Kropivni in Lučah. »Tam je bilo opustošenje neprimerljivo hujše,« pravi in vidi na tem področju čezmejno sodelovanje iz govorov političnih predstavnikov nekoliko tudi kot puhlo frazo. »Vsi župani smo doživeli, kako pravni okviri učinkovito pomoč preprečujejo. Slišali smo, da so mednarodne pogodbe take, da mora Slovenija najprej sprožiti evropske mehanizme in potem lahko šele pomagamo. Čeprav smo dobili župani poziv, da ni pametno pomagati brez dovoljenj, smo pomagali. Zame je čisto jasno, da ne moreš gledati, kako se sosed potaplja, samo zato ker so pravni okviri takšni, da pomoči brez dovoljenj ne dovoljujejo.«

Tudi doma so župani pri hitrih odločitvah, ki jih je treba pri naravnih katastrofah sprejemati, z eno nogo pred državnim tožilstvom in v nadaljevanju lahko pred sodiščem. Kot župan si stalno pod pritiskom, kako odločiš. Za Sadovnika pa pri odločitvah obstaja samo en smerokaz: »Če gre za odločitve v katastrofah, ko gre tudi za zaščito človeka, moraš odločiti, kar srce odloča, nikakor ne, kar v takem primero odloča kakšen pravni predpis.« Pa še nekaj je glede odločitev poudaril: »Ljudje, ki pomagajo, čakajo na odločitve. Najslabše je, če ni jasnih navodil. Tu je včasih bolje kakšno napačno navodilo, kot pa ne pomagati.«

Bernard Sadovnik se kot politični predstavnik narodne skupnosti pogaja na najvišjem političnem parketu. Kot župan pomaga ljudem v občini. Kakšen uspeh zanj štete več: biti uspešen v narodnostni politiki ali pa uspešno pomagati domačinom v kaki naravni katastrofi? Sadovnik: »Če se zavzemaš za manjšinske pravice, delaš to leto za letom in se skoraj nič ne zgodi. Enako je sedaj v tej katastrofi. Enostavno je tako, da nimaš občutka, da se politika dovolj jasno zavzema za zaščito narave. In tu ne more iti za levo ali desno, kajti ohraniti moramo svojo naravno kulturno dediščino, male strukture kmetov, ki to dediščino ohranjajo. Na tem področju bi morala država že zdavnaj kaj storiti, prav tako jasneje tudi za zaščito manjšinskih jezikov. Politika noče razumeti, da mladini uničujemo prihodnost – to velja tako na področju ohranjanja materinskega jezika kot tudi zdrave narave.«

Katolski Posoł je nabral za žrtve poplav 3200 evrov

Pomagati je treba takoj

Katolski Posoł je izvedel nabirko za žrtve poplav na Koroškem. Akcijo je koordiniral urednik Rafael Ledźbor. V pogovoru smo ga vprašali tudi, kako so lužiški Srbi povezani s koroškimi Slovenci.

Kako ste izvedeli o neurjih na Koroškem in v Sloveniji in zakaj ste se odločili v časopisu Katolski Posoł izvesti nabirko?

Rafael Ledźbor: Posledice tega neurja so bile tudi tema v nemških medijih. Član našega Ciril-Metodovega društva, to je društvo katoliških Srbov, je vprašal, kako lahko pomagamo. Predsedniku tega društva in odgovornemu za akcijo »Lužica pomaga« sem predlagal, da vzpostavim kontakt z Nedeljo, saj smo z nekaterimi koroškimi Slovenci tudi osebno povezani.

Zakaj vam je tako pomembno pomagati in kdo je pomagal?

Rafael Ledźbor: Če so ljudje v stiski – in v tem primeru gre za slovanske brate in sestre – potem ni treba dolgo razmišljati, temveč je treba pomagati takoj. V našem časopisu Katolski Posoł – tako rekoč v Nedelji lužiških Srbov – smo objavili poziv pomoči s fotografijo. Nadaljnje fotografije smo objavili na naši spletni strani. Tako so ljudje bolje zaznali, kako potrebna je pomoč. Zbrali smo 3.200 evrov.

Kako ste povezani s koroškimi Slovenci in nekaj besed o Katolskem Posołu ?

Rafael Ledźbor: Ob že omenjenih privatnih stikih je že desetletja poseben vezni člen do koroških Slovencev Jože Kopeinig, ki je Lužico že večkrat obiskal. Ampak tudi naši dve redakciji se čutita med seboj povezani. Pošiljamo si časopise in si tudi izmenjavamo teme. Ni se nam treba stalno videvati, tudi tako se čutimo povezane.

Katolski Posoł je časopis katoliških lužiških Srbov z največjo naklado med tiskanimi mediji in izhaja od leta 1863 dalje. Berejo ga bralke in bralci na Saškem med Budišinom, Kamenzem in Hoyerswerdo, kjer imamo osem katoliških farnih skupnosti. Časopis pa berejo tudi lužiški Srbi, ki so te kraje zapustili in se naselili kje drugje.

Rafael Ledźbor je od leta 1993 urednik Katolskega Posoła. Živi v vasi Ralbitz, ki je od Budišina oddaljena 25 kilometrov. Študiral je teologijo in se izobrazil za novinarja.