V škofiji Bozen-Briksen so na škofijski sinodi v letih od 2013 do 2015 sklenili, da združijo italijanske in nemške župnijske svete in poenotijo cerkvene vodstvene strukture. Da bi ta združitev čim bolje uspela, je škofija ustanovila delovno skupino »jeziki povezujejo«, ki spremlja večjezične župnije na poti k zbliževanju Nemcev in Italijanov na Južnem Tirolskem. Skupina je v zadnjem letu izvedla povpraševanje v desetih dvojezičnih farah in izsledke predstavila na tiskovni konferenci meseca oktobra. Ob tej priliki je povabila skupino sodelavcev škofijskih ustanov iz dvojezične Koroške k skupnemu spoznavanju in dopolnjevanju v vprašanjih dvojezičnosti. Dnevi na Južnem Tirolskem so bili za delegacijo Korošcev polni zaznavanja enakosti na področju uveljavljanja dvojezičnost v cerkvenih strukturah, obenem pa velikega spoštovanje Južnih Tirolcev do Ladincev, ki v štirih dolinah samozavestno živijo svojo kulturo in posredujejo jezik mladim.

»Naloga Cerkve je, da poveže človeka z Bogom in sočlovekom. Tudi na Južnem Tirolskem naj Nemci in Italijani živijo v miru,« je dejal vodja Dušnopastirskega urada škofije Bozen-Briksen Reinhard Demez. To nalogo želijo v prihodnosti utrjevati in graditi v vseh cerkvenih strukturah in pri oznanjevanju evangelija. Škofija Bozen-Briksen šteje 281 župnij. Od teh je 18 italijanskih, 43 dvojezičnih, 16 ladinskih, vse ostale so nemške. Demografska slika kaže, da živi na Južnem Tirolskem 68 % Nemcev, 26 % Italijanov, 4,5 % Ladincev in 1,5 % drugih narodov. Večina Italijanov živi v mestu Bozen (70 %, 25 % Nemcev in 5 % drugih narodnosti) in na jugu. Pisana slika jezikov in narodov je za tamkajšnjo Cerkev povod, da se zavzema za dobro sožitje med jezikovnimi skupnostmi. Pred sinodo so v škofiji imeli enega škofa, dva generalna vikarja in vse cerkvene strukture od škofijskih do farnih so bile dvojno zasedene. V nekaterih farah sta obstajali nemška in italijanska farna skupnost in dva župnijska sveta, ki sta delovala vsak zase. Pred sinodo je bilo v škofiji 20 takih far. 10 far se je doslej odzvalo zastavljeni nalogi po združitvi, med njimi tudi župnija Briksen. Sicer sta v župnij že nekdaj sodelovali nemška in italijanska farna skupnost, dokončna združitev pa je tudi pri njih privedla do napetosti in skrbnega iskanja skupne poti. Ločil jih ni toliko jezik kot različne tradicije in kulture. Medtem ko imajo Nemci stoletja stare tradicije pri praznovanju cerkvenih slovesnosti, pri procesijah in pripravah na zakramente, so med Italijani tradicije raznolike, tako raznoliki kot so Italijani, sami, ki so se naselili iz različnih pokrajin cele Italije.

Pri vseh skupnih razpravah o tradiciji in jeziku v župnijskem svetu ima odločilno nalogo zgodovinsko ozadje Južne Tirolske. Do leta 1918 je bila Južna Tirolska del Avstrije. Po Sanžermenski pogodbi pa je postala del Italije, kar je pomenilo prepoved nemškega jezika. Nemške šole so zaprli, nemške učitelje in uradnike nadomestili z italijanskimi. Mussolini je želel italijanizirati celotno območje Južne Tirolske in v ta namen naselil številne Italijane iz različnih italijanskih pokrajin na Južno Tirolsko. Najbolj temni trenutek v zgodovini Nemcev je bila tako imenovana »opcija«. Kruti zgodovinski dogodek, prepoved maternega jezika je Južne Tirolce napravila nadvse pozorne na svoj jezik, kdaj in kje je zapostavljen oz. ni slišen in viden. Pri združevanju farnih struktur se prav na tem zgodovinskem ozadju pojavljajo strahovi. Strah pred izgubo tradicij in jezika. Visoki cilj sinode, da lahko vsak govori v svojem jeziku, predpostavlja, da vsak razume drugi jezik. »V praksi pa je tako, da večina Nemcev dobro obvlada italijanščino, Italijani pa bolj slabo nemško,« je dejala Paola Cecarini Bayer, podpredsednica ŽS v Briksnu. Za župnika Alberta Pixnerja pa je odločilno, da posreduje ljudem občutek, da so dobrodošli. Tako obhajajo v fari nemške in italijanske maše. Vedno večje število dvojezičnih družin ima priložnost prisostvovati dvojezičnim mašam.

Strah pred izgubo nemškega jezika se je boleče pokazal ob obisku župnije Leiferes. Jezikovno strogo ločeni farni skupnosti sta odločitev sinode po združitvi sprejeli kot ukaz od zgoraj. Prav v tej fari so se pokazala velika razhajanja med obema jezikovnima skupnostma. Italijani počasi odkrivajo, da se morajo učiti nemško, da bodo v pogovorih, načrtovanjih in obhajanju bogoslužij razumeli jezik soseda. Nemci pa je ob tem zelo strah, da bodo morali opustiti tradicije in navade. »Naše središče sta jezik in kultura. Ne morem moliti drugače kot nemško,« je dejala članica ŽS in bila v skrbeh, da bodo z združitvijo izgubili del svoje identitete. Da bi zrahljali nesoglasja in strahove, so v fari pripravili dvojezične mašne obrazce. Še vedno pa obstaja skrb, da si nemška farna skupnost ohrani prostor, kjer bo njihov jezik ostal živ.

Za ohranitev nemškega jezika na Južnem Tirolskem je odločilen status avtonomije. Ta zagotavlja pouk v materinščini, kar v praksi deluje tako, da je v nemških šolah pouk v nemščini in imajo otroci šest ur italijanščine, v italijanskih šolah pa imajo učenci šest ur pouka v nemščini. Dvojezičnost je zagotovljena v vseh javnih službah. Oba jezika sta oficialna jezika dežele. Vsi zakoni, uradi, sodišča in dokumenti so dvojezični. Dvojezični krajevni napisi so samoumevnost, v štirih dolinah, kjer živijo Ladinci, pa ima jo trijezično šolo in trijezične napise.

Pri vseh srečanjih in pogovorih je vel poseben ponos Južnih Tirolcev do Ladincev. Verjetno je tudi ta ponos sodeželanov vzrok, da je majhna narodna skupnost Ladincev, po številu primerljiva s koroškimi Slovenci tako samozavestna. Obisk v fari St. Ulrich im Grödnertal nam je odprl pogled v svet turizma in ljubezni do jezika. V turističnem kraju živi 5000 prebivalcev od teh govori 80 % ladinski jezik, 14 % nemško. V času poletne in zimske sezone preplavijo kraj turisti, za katere je na voljo 7000 postelj. Kljub velikemu številu turistov ostaja ladinščina jezik, ki se poučuje v šoli, se govori na uradih. Ponujajo tečaje ladinščine in razna društva s ponosom predstavljajo tradicijo in jezik Ladincev. »To ladinsko posebnost podpirajo šola in mediji. Sicer pa smo Ladinci trojezični,« je dejal ob obisku tamkajšnji župnik. Pri oznanjevanju evangelija želi nagovoriti vse jezikovne skupnosti. Zato rad ugodi želji ljudi po jezikovni obliki bogoslužje. »Ljudje čutijo v sebi veliko potrebo po duhovnosti, iščejo vrednote in radi prihajajo k mašam. Ladinščina je bila dolgo jezik malih kmetov in delavcev, zato je besedni zaklad zelo majhen. Trudim se, da kljub temu dobro razlagam besede Svetega pisma. Cerkvi nasploh pa manjka jezik, ki nagovori mladino. Mladina se rada uči ladinščine.

Mislimo, govorimo in molimo v treh jezikih,« je povedal župnik.

Večjezičnost je na Južnem Tirolskem tema, s katero se v zadnjem času poglobljeno soočajo po farah. Da je sožitje narodnih skupnosti izziv in povzroča tudi strah, je pogojeno z zgodovino dežele. »Razmišljati o sebi, svoji poti, naših naporih in tudi napakah, deliti skupna doživetja je dobro, če ne ostanemo pri sebi. Cerkev ima nalogo za družbo. Ker so nam zaupani ljudje in ta zgodovina. To je misijonsko naročilo. Pomembno je, da premislimo o naših korakih, poteh, kaj nas veseli in kaj teži, potem smo Cerkev v svetu. Če govorimo o identiteti, jeziku in narodnih skupnostih, se zavedamo, kaj nam je podarjeno. Ko pomislimo na našo deželo in ljudi, ne smemo pozabiti, da živimo v bogati deželi, v kateri so bili ljudje vedno povezani z versko dimenzijo,« je dejal škof Ivo Muser.

Izostriti lastno identiteto

Ob obisku na Južnem Tirolskem smo Korošci srečali tudi škofa Iva Muserja, ki je spregovoril o načrtih, in zastavljenih ciljih za svojo škofijo.

o škofiji Bozen-Briksen

Leta 1964 so na novo začrtali ozemlje današnje škofije, ki je sestavljena iz stare škofije Briksen in nemškega dela nadškofije Trient. Od takrat se ujemajo politične meje s cerkvenimi. Z ustanovitvijo škofije Bozen-Briksen je prejela Cerkev nalogo, da skrbi za vse jezikovne skupnosti. Veliki princip je bil, da vsak lahko praznuje bogoslužje v svojem jeziku. To se je preneslo tudi na škofijsko vodstveno raven. Razen škofa so bile vse strukture zasedene dvojno. Od leta 2016 v naši škofiji nimamo več dvojnih struktur. Vse službe – tudi službo generalnega vikarja – opravlja ena oseba. Vse osebe v vodstvenih funkcija so dvojezične.

o jeziku

Učenje drugega jezika je v našem primeru resen primer naše duhovnosti. To je potrebno za medsebojno življenje in za zbliževanje narodnih skupnosti. Da je to povezano z odporom, naporom, povezano z zgodovinskimi izkušnjami. Toda v naši škofiji verjamemo, da je to mogoče. Če pogledamo na zgodovino Južne Tirolske zadnjih sto let, vidimo, da je to zgodovina polna prelomnic, ran, nepravičnosti, če pomislim na fašizem, nacionalizem, izkušnjo obeh svetovnih vojn in posebej boleči čas »opcije«, ko so se morali ljudje odločiti, ali ostanejo tu in postanejo Italijani ali se izselijo in ostanejo Nemci. Kot Cerkev smo doprinesli dober delež k zadovoljstvu ljudi v tej deželi. Odločilno je, da poznamo jezik drugega. Naša škofija je pravzaprav trijezična. Priznati moram, da so trijezični Ladinci, ki so doživeli zanimiv razvoj svojega jezika.

o Cerkvi na Južnem Tirolskem

Velika večina prebivalcev priznava Cerkvi, da je mnogo doprinesla k dobremu sožitju med jezikovnimi skupnostmi. Cerkev je vedno posvečala veliko pozornosti na to, da so posamezne jezikovne skupnosti lahko ohranile svojo identiteto. Dinamika jezikov nam ostaja zapisana v spominsko knjigo. Trudili smo se in prehodili dobro pot dialoga. In vendar sem kdaj pa kdaj začuden, kako tanek je led, kako malo je potrebno in sožitje se začne rušiti. In tu zaznavam mnogo strahov. Strahovi imajo opraviti s tem, kaj nam pomeni jezik. Jezik ni le sredstvo sporazumevanja. Jezik ima opraviti z zgodovino, z občutki, emocijami. Ko stari ljudje pripovedujejo, kako so doživljali čas fašizma, ko niso smeli prepevati nemških pesmi. Generacija mojih staršev je samo za zaprtimi vrati govorila nemško. Jezik ima opraviti z zgodovino, je nekaj osebnega in ima opraviti z identiteto ali zanikanjem identitete. Poznati jezik drugega, je odločilen kriterij, ali sprejmem in cenim drugega v njegovi drugačnosti.

o identiteti

Znotraj Cerkev zaznavam manjkajočo identiteto. Večkrat poudarjam: moj problem niso kultura, prepričanje in vera drugega, problem je moja manjkajoča identiteta. Če sem udomačen v Cerkvi, mi navzočnost drugega ne povzroča strahu. Dobro poznamo stvar proti strahu: izostriti lastno identiteto, ki se ne kaže v nasprotovanju drugega, temveč v tem, da smo ponosni katoličani. V cerkvenih strukturah nas vprašanje jezika in identitete vedno znova postavlja pred nove izzive. Prispevek Cerkve v teh vprašanjih je lahko utrjevanje zavesti, da me drugačnost ne slabša, temveč drugačnost drugih mi pomaga, da izostrim svojo identiteto. K mojemu katoliškemu prepričanju spada, da sprejemam in cenim drugega in njegovo drugačnost, tudi če ne delim njegovega prepričanja. Na taki identiteti naj bi nas spoznali – jezikovno in versko.

o resnici zgodovine

Zanmo prisluhniti, kako druga narodna skupnost pripoveduje zgodovino. Znamo poimenovati dejstva in doživetja, ki so nas napravile samozavestne. Kar se je zgodilo Nemcem pred sto leti, je bila politična krivica. Ne smemo pa spregledati, iz katerih vzrokov so v naše kraje naselili ljudi z zvijačo – tudi to je bila izrabljena oblika totalitarnih misli in sistemov. Prisluhniti moramo zgodovini drugega – z vsemi ranami. Rane moramo poimenovati. Cilj za vsako ceno je bil: ta dežela mora postati. Tudi za ceno, da so izkoristili Italijane in jih preselili v našo deželo. Govorim kot nemško govoreči s svojimi ranami. Problem pa nastane, če ne vidim ran drugega. Ob pripovedovanju zgodovine moramo najti pot sprave. Plakativne izjave: vsi Italijani so fašisti in vsi Nemci privrženci Hitlerja. – Zgodovina je večplastna. Izogibati se moramo mišljenju, da smo samo mi žrtve. So narodi in ljudstva, ki so pretrpeli veliko večje zlo. Živimo v lepi, bogati in zadovoljni deželi. Velika večina ljudi želi živeti v slogi.

o župnijskih svetih

Po škofijski sinodi leta 2016 skušamo sestavljati enotne župnijske sveta. Pri tem so potrebni dobro spremstvo, potrpljenje in pritisk. Koraki združitve so povezani s strahovi. Nemci imajo večje strahove, da jim bo kaj vzeto. To ima opraviti z dejstvom, da imajo Nemci veliko več tradicij. Nemce je strah, če se preveč odprejo, da bodo izgubili svoje šege in navade. Na italijanski strani je tega veliko manj, ker je skupina nehomogena. Ljudje prihajajo iz različnih tradicij. To se kaže v pesmih in simbolih.

Včasih bi si kot škof želel manj tradicij in več substance. V celotni razpravi in sestavi župnijski svetov igra odločilno vlogo mišljenje manjšin. Nemci smo manjšina v veliki Italiji, na Južnem Tirolskem je igra obrnjena. Naloga Cerkve in vodstva je, da skrbi za dobro sožitje. Na osnovi evangelija vemo, da težavo lahko rešimo drugače. Kristjane je mogoče spoznati po tem, kako rešujejo težavo. Osnova vsake krščanske miselnosti je da, skušamo na osnovi evangelija rešiti nesoglasja.

o liturgičnem jeziku

Kot škof zelo osvežujoče doživljam večjezična bogoslužja pri Ladincih. Menjava jezikov v liturgiji je pri njih samoumevnost. Uporaba italijanščine v liturgiji ima pri Ladincih dolgo tradicijo. Bogoslužja so pri njih nekaj čudovitega in so dokaz, da je večjezičnost na dobri poti.

Doživel sem še škofovska bogoslužja, pri katerih so se molitve in celi deli svete maše molili v obeh jezikih. Tega ne delamo več. Tudi pri pridigi ne povem v obeh jezikih isto. Pripraviti dvojezično bogoslužje, potrebuje več priprav in je bolj zahtevno. Dvojezičnost moramo ljudem prisoditi. Ne pomeni, da moramo biti odlični. Razumeti, kaj se govori v drugem jeziku, je resničnostnaše duhovnosti. To lahko prisodimo danes Južnemu Tirolcu, da se potrudi, da vsaj pasivno razume jezik drugega.

Pripravila Micka Opetnik