Kdor ima vsaj malo ljubezni do poezije, temu pri takem naslovu takoj na misel pride pesem Gustava Januša, ki je na pesniški način znal zamejiti to, kar pojmujemo pod geslom »Naša vas«.

»Naša vas« je bila priljubljena naloga po ljudskih šolah na podeželju. Kako se je kdo odrezal, je bilo potem v spričevalu dokumentirano v rubriki »Heimatkunde«. Se še spominjate?

Pred nedavnim smo v dnevnem tisku brali, da imamov na Koroškem med vsemi zveznimi deželami republike najdražjo tarifo za električni tok. Temu je kriva malomarna in ošabna razseljenost, ki se nikjer v Avstriji ni razpasla tako kot v Korotane.

In občine, ki so zadolžene, da vzdržijo infrastrukturo do sleherne hiše na samem, finančno škripljejo z zobmi.

»Naša vas« – kaj to dandanašnjim še pomeni?

Pred nedavnim sem po naključju dobil v roke razglednico Slovenjega Plajberka iz leta 1904. Moj dedi je bil tedaj star štiri leta, babca se je v tem letu rodila.

Pa sem šel na hrib, od koder je bila narejena fotografija za razglednico. In sem bil ponosen. Podoba Slovenjega Plajberka se v celoti ni spremenila.

Edinole cerkveni stolp je bandral leta 1908 – cesar Franc Jožef I. je tedaj slavil jubilej, šestdesetletnice vladanja, v Celovcu so njemu v čast zgradili mestno gledališče – ko so cerkev obnovili, na zahodno stran. Oltarje je postavil mizar Slama iz Celovca. Po mojem je podoba cerkve s prestavitvijo stolpa estetsko pridobila na sijaju.

Še žebramo pri Svetem Erhardu.

Ampak fara nima več svojega župnika, ljudske šole, kjer smo pisali spis z geslom »Naša vas« že dolgo ni več, samostojno občino Slovenji Plajberk je zadavila ob občinski reformi v 70-ih letih občina Borovlje.

Pesimisti prerokujejo, da bo Slovenji Plajberk čez dve, tri generacije zopet planina, kakor pred naselitvijo v pamtiveku.

Se bomo obotavljali, se zoperstavili usodnemu razvoju? Prepričan nisem. In to boli.

Horst Ogris