Nužej Tolmajer je predsednik Narodopisnega inštituta Urban Jarnik, ki je pravni nosilec Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik. »Za predsednika društva bi bil bolj primeren kakšen znanstvenik,« pravi in nadaljuje: »Da ohranjamo to, kar nam pripovedujejo predniki, da raziskujemo noše in življenje na vasi, da zapisujemo hišna in ledinska imena in rešujemo pozabe glasbeno dediščino, vse to sem kot tajnik Krščanske kulturne zveze čutil kot svojo nalogo in dolžnost, rezultati pa so zame tudi zadovoljstvo nad srečnimi trenutki, v katerih so se pobude za to delo rodile.«

To, kar je danes zapisano, posneto in dokumentirano, tega ni več mogoče pozabiti. Nužej Tolmajer se danes bolj kot kdajkoli zaveda, »če tega ne bi bilo, tega tudi ne bi več moglo biti«. Ko so začeli pri Krščanski kulturni zvezi razmišljati o načrtnem zbiranju, arhiviranju, popisovanju in ohranjevanju narodopisnega blaga na Koroškem, je »dvanajsta ura že zdavnaj odbila«. Začelo se je z etnološkim oddelkom pri KKZ (ustanovljen leta 1983) in je do danes zraslo v Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik. Vmes pa je bilo in je še vedno izredno veliko osebne zavzetosti vseh sodelujočih za majhne izredno pomembne stvari, ki bi se drugače pozabile. Da je mogel Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik zaživeti kot znanstvena ustanova, je bilo dve leti po ustanovitvi inštituta leta 1994 ustanovljeno Narodopisno društvo Urban Jarnik. Prva pobuda tega društva je bila, da je bil po za-slugi Pavla Apovnika Slovenski narodopisni inštitut leta 1998 sprejet v evidenco znanstvenih raziskovalnih zavodov in organizacij pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo. 

Nužej Tolmajer pogleda na prve korake etnološkega raziskovanja pri Krščanski kulturni zvezi. Spominja se Pavleta Zablatnika, dolgoletnega predsednika Krščanske kulturne zveze. S svojo disertacijo o šegah in navadah in pozneje z radijskimi oddajami je že tako rekoč živel etnološko dejavnost. Druga taka osebnost, ki je bila dejavna pri zbiranju ljudske pesmi na Koroškem, je bil France Cigan s svojim izrekom: »Da ne poj-de z nami v grob«. Ko pa je potem Nužej Tolmajer nekega dne srečal na Ravnah Marijo Makarovič, se je iz etnološkega oddelka razvil Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik. 

Nešteti koraki Vmes so bili spet nešteti koraki, pri iskanju priznanja inštitutu tudi z ureditvijo finančne podpore. Počasi je inštitut začel prejemati denar za svoje nevidno in vidno delo. Vidno je garaško delo Marije Makarovič: serija dvanajstih -knjig življenjepisov koroških Slovenk in Slovencev »Tako smo živeli«. Monografije o Pavletu Kernjaku, Lovru Kaslju, Milki Hartmann, Antonu Nageletu so nekatere nadalj-nje knjige na knjižnih policah. Prav tako da tudi monografije o nošah na Zilji, Rožu in Podjuni, pa o Dobrli vasi, Vogrčah, Kortah in Selah. Nužeju Tolmajuerju je s pomočjo takratnega predsednika KKZ Janka Zerzerja in »fabrikanta idej« Franca Kattniga uspelo prepričati uradnike, da je bil denar posebej namenjen delu SNIUJ. Vmes je bilo dosti polen, ki so jih zmetali na delo inštituta sorojaki v različnih funkcijah. Nužej Tolmajer jih je preskočil in ob pogledu na prehojeno pot ugotavlja: »Delo je obrodilo sadove in je med ljudmi tudi vedno bolj sprejeto.« In ker je bilo treba skrbeti za sredstva še pred evrom, ugotavlja: »Vsak groš in vsak cent smo prav obrnili za delo na etnološkem področju. In to velja tudi še danes.« Trenutno so v ospredju dela Slovenskega narodopisnega inštituta ledinska in hišna imena. Pri Nužeju Tolmajerju pa je v ospredju velika zahvala trem osebam na Inštitutu: vodji Martini Piko-Rustia, Milki Olip in Uši Sereinig. vg

 

Pavel Apovnik

Za optimistično vizijo naše prihodnosti

Narodopisno delo je za vsak narod in vsako narodno skupnost potrebno kakor »kruh v mizi« (nekdaj smo imeli vedno hleb kruha v predalu, vgrajenem v mizo). Kateri narod se ne vpraša, kdo smo, katere so naše značilnosti, kaj nas razlikuje od drugih narodov in kaj nas združuje? Iskanje odgovorov na ta vprašanja je lahko ljubiteljsko, v visoko razvitih družbah pa je nujno strokovno in organizirano. Koroški Slovenci smo pozno, a ne prepozno sprva v okviru Krščanske kulturne zveze in leta 1994 z ustanovitvijo Narodopisnega društva in inštituta Urban Jarnik ustvarili pogoje za organizirano, sistematično strokovno delo na področju narodopisja. Specifični problemi naše narodne skupnosti pa narekujejo široke strokovne teme­lje, predvsem vključitev jezikoslovcev, zgodovinarjev, sociologov in drugih strokovnjakov.

Razpravljanje o vizijah za prihodnost se pogosto že kar na začetku konča z dvomi o tem, ali bomo preživeli. V tej malodušnosti nam utegne pomagati vedenje naših prednikov in naše starejše generacije, ki nam ravno v zvezi z narodopisnimi temami lahko pove, kako so preživeli.

Želim si, da bi naš Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik nadaljeval uspešno prehojeno pot in bil krepka opora pri vseh prizadevanjih za pozitivno, optimistično vizijo naše prihodnosti.

 

Pavel Apovnik (predsednik društva Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik od leta 1997 do leta 2003, član znanstvenega sosveta inštituta)