Prejeli boste nagrado, poimenovano po Jošku Tischlerju. Kaj vam pride na misel, če slišite ime Joško Tischler? Ste se z njim kdaj osebno srečali, kako ste ga doživljali?

Milka Kriegl: Spominjam se ga, ko je na Koroških kulturnih dnevih govoril v Delavski zbornici v Celovcu. Bil je zelo postaven mož in seveda osebnost brez primera med koroškimi Slovenci, ki je pred vojno, med vojno in po njej odločilno kot neke vrste razsoden oče spremljal slovensko narodno skupnost na poti uveljavljanja zajamčenih pravic. Sicer sem še vedno prepričana, da je mnogo drugih bolj zaslužnih za prejem Tischlerjeve nagrade, ki je ena najprestižnejših nagrad, kar jih je med koroškimi Slovenci.

Ko je Nedelja iskala najstarejše slovenske knjige, ki so na kakem domu na Koroškem, smo našli najstarejšo knjigo prav v vašem domu. Kakšno mesto ima v vašem življenju slovenska beseda?

Milka Kriegl: Najprej h knjigam, ki jih hranim na svojem domu. Moj oče Niko je v vojnem času te knjige dal v sod in jih skril v drvarnici. Prav tako je storil s tamburicami. Tamburice so vse strohnele, knjige pa so vojno preživele dobro ohranjene.

S knjigami je povezana tudi slovenska beseda. Zame ima izredno lepo in pomembno mesto. Spominjam se starega očeta Franca, ki so bili več let predsednik Katoliškega prosvetnega društva Zila in so izredno veliko pozornost posvečali na to, da bi ljudje brali in se seveda tudi naučili slovenskega jezika. To je moralo biti. Zato je društvo imelo svojo knjižnico z leposlovnimi knjigami, verskimi knjigami, pa tudi kaka knjiga o modernem gospodarjenju, o sadjarstvu in o zdravljenju živali je bila med njimi. Njihova skrb je bila, da so ljudje lahko brali in še enkrat brali, pa tudi za vaje v nastopanju v slovenskem jeziku so poskrbeli: dva- do trikrat na leto so igralke in igralci na vasi nastopili z igrami in še z marsičem.

Hvaležna sem za slovensko besedo, ki jo slišim v naši cerkvi. Tu se zahvaljujem našemu župniku Stanku Trapu, ki je pred leti prejel Tischlerjevo nagrado. To besedo želim slišati tudi v prihodnje. Veselim se slovenske besede v naših tiskanih medijih. Rada prebiram Nedeljo z njeno izbrano slovenščino in njeno lepo grafično podobo. Do nje imam poseben odnos, saj je bila doma pri nas doma, odkar se spominjam in sem jo tudi raznašala. Brez Nedelje ni bilo nedelje. Prebirati Nedeljo je tako, kot bi šel na sprehod po deželi, v vsaki številki srečuješ ljudi, ki jih že poznaš, za druge pa veš, da jih boš še kdaj kje srečal. Omeniti želim tudi slovensko besedo na slovenskem radiu in v nedeljski slovenski televizijski oddaji. Včasih sem kar presenečena, kdo vse slovenske oddaje posluša in kdo vse gleda televizijsko oddajo. Da lahko beremo, poslušamo in ob gledanju slišimo slovensko besedo po naših medijih, lepo kaže, kje vse je v naši deželi doma slovenska beseda.

Da in zelo pomembno je zame ziljsko narečje. Zato tudi tako rada pošiljam besede za rubriko Nedelje »Po domače«. Narečje pride od srca in je z menoj raslo in ima močne korenine.

Kaj vam pomenita domača miza in domači kruh?

Milka Kriegl: Ravno v teh dneh sva sedala skupaj z bratom Francijem za mizo in na njej imela tri hlebe kruha, ker so bili prazniki okrog treh kraljev. Pri nas imamo navado, da damo na mizo ržen hleb kruha, bel kruh in kvocnjak. In ko sva tako sedela za mizo, sva gledala tudi televizijo in tam videla ženo iz Ukrajine, ki je slonela ob mizi pred prazno skledo in ni vedela, od kod vzeti vsakdanji kruh. Pa sva si rekla: Midva imava tri vrste kruha, pa streho nad glavo in živiva v miru. Sedeti za domačo mizo in si rezati domači kruh v miru, to je velik blagoslov.

Kaj ko bi povabili za svojo domačo mizo predsednike treh političnih organizacij narodne skupnosti na Koroškem, kaj bi jim povedali? Kaj je za narodno skupnost najpomembnejše?

Milka Kriegl: Samo to bi jim rekla: Lepo vas prosim, ne kregajte se pred narodno skupnostjo in ljudmi v deželi. Zmenite se, potem pa stopite med ljudi in naredite vse, da bo naša narodna skupnost simpatična narodna skupnost. »Žinjam,« da bi to rekla.

So slovenske politične organizacije lahko s svojim delom zadovoljne, ko pa je slovenski jezik na Koroškem vsako leto vedno tišji?

Milka Kriegl: Kajpada ne morejo biti zadovoljne. Ne ena, ne druga, ne tretja. Na zunaj veliko govorijo, bil bi že čas, da bi kaj storile za te, ki od prvega dne po rojstvu v svojih družinah slišijo slovensko besedo. Od naših političnih organizacij si želim, da z vso močjo podpirajo naša kulturna društva, ki storijo vse, da otroci in mladina aktivno uporabljajo in krepijo svoj slovenski materni jezik.

Vera vam je pomemben temelj v življenju. Zakaj je to tako?

Milka Kriegl: Vera je pa zame kakor palica, ki mi pomaga hoditi. Dobro se spominjam, ko smo pred leti tukaj pri hiši nekaj delali in sem bila malo obupana, sem si rekla, pa vzemi to palico in si z njo pomagaj. Pa sem začela na vse drugače gledati, pa je šlo naprej. To, da veruješ v moč molitve, to ti daje moč.

Za kaj bi morala Cerkev še bolj skrbeti? Kaj bi ji moralo biti še posebej sveto?

Milka Kriegl: Kar jaz pogrešam, je, da bi se v cerkvah malo več kadilo. To je moja posebna želja. Ampak Cerkev bi morala še bolj gledati na ljudi, ki so revni in živijo v pomanjkanju. Tem bi morali vsi skupaj pomagati, da se rešijo te svoje stiske.

Vi vedno pravite, če pridem domov, hočem priti tudi domov v Zahomc in ne le v Achomitz? Zakaj je za vas pomembno, da se tudi na zunaj vidi dvojezičnost vašega domačega kraja?

Milka Kriegl: S tem da ima naša vas dvojezičen napis in so na Koroškem postavljeni dvojezični napisi, s tem je povedano, da tukaj živita dve kulturi. Tukaj živijo ljudje, ki govorijo slovensko. Jaz se dobro počutim, ko pridem v Zahomc. In ta siromašna dvojezična tabla je lep dokaz nekega posebnega nivoja v kulturi in spoštovanja do slovensko govorečih ljudi v deželi.

Domači kraj in glavna mesta sveta. Vse to vam je poznano. Zakaj ste svoj pogled iz domačega kraja usmerili vedno tudi v svet?

Milka Kriegl: Pogled iz domače vasi v širni svet je bil zame vedno pomemben. Pri tem pogledu gre za spoznavanje, kako ljudje v drugih krajih sveta mislijo, kako delajo, kako živijo drug ob drugem. Imajo drugačne poglede na svet in drugačna mnenja, kot jih imaš sam in zato potem začneš o tem, kar ti je širijo obzorje, razmišljati in včasih jim daš tudi prav. To je zelo zanimivo.

Če si po svetu, prineseš domov spomine. Mene samo griva, da nisem več hodila po svetu. Vedno sem pač tudi malo na starše gledala, in je z menoj v svet odhajal tudi malo slab občutek in sem si rekla: oni bodo doma delali, jaz pa bom hodila po svetu.

Rada sem bila po svetu in kjerkoli sem bila, mi nikoli ni bilo dolgčas in sem se dobro počutila. Vedela sem, meni ni treba ostati tam, jaz lahko grem domov, kadar hočem. Bilo je zanimivo. Če bi jaz imela otroke, bi jim rekla, naj gredo v svet. To pa ne na dopust, ampak da bi tam delali.

Vaša hiša je polna dragocenosti: od etnološko dragocenega starega prtiča pa do moderne umetnosti. Kako vi gledate na tradicionalno staro in moderno novo?

Milka Kriegl: Zato ker se nisem želela ustaviti samo pri starem ali pri tem, kar mi je bilo že vedno znano. Kako naj rečem? Morda tako – vedno želim iti eno stopnjo ali dve naprej. Ob vsem novem se človek nekaj naučiš in začneš na stvari gledati drugače. To, da se odločiš ob starem videti kaj novega, ne pomeni, da starega ne spoštuješ. Ob novem postaja staro še dragocenejše in se dopolnjuje z novim modernim. Stare stvari imajo dušo, nove jo dobivajo, ko odkrivamo, kaj nam imajo povedati in kako nam širijo obzorje in omogočajo novo gledanje. En star prtič ima mnogo povedati. Nekdo ga je naredil. In prav ob starem prtiču gre tudi za spomin na nekdanje življenje. Ljudje so sejali lan, ga želi, trli, predli, iz niti naredili prt, mu nato že vtkali razne motive … O tem pripoveduje prt. Prav tako pa pripoveduje svojo zgodbo kaka moderna slika ali objekt. Treba je znati prisluhniti. Boli me, če nekateri ljudje ne znajo ceniti starih stvari, ki so se podedovale iz roda v rod. Pri modernih stvareh pa je treba znati prisluhniti, kaj pripovedujejo in z njimi odkrivati zgodbo. Staro in moderno, vse to je hrana za dušo in telo.

Kakšne spomine imate na svoje starše?

Milka Kriegl: Izredno dobre. Bogu sem hvaležna, da sem imela take starše. Oče je imel posebej dober humor. Ničesar ni zameril. Začel se je smejati in je bilo dobro. Mama je bila bolj mila, mirna in potrpežljiva. Če tako mislim na prejšnje čase, bi si želela, da bi mi mama kaj več pokazala ali povedala. Rada bi od nje več kaj izvedela o tem, kako je bilo v vojni, pa morda še za kakšen recept. Da, v družini smo se veliko smejali. Zato sem se tudi navadila, če gre kaj zelo narobe, ali me kaj zelo razjezi, se obrnem in se začnem smejati, pa je dobro.

Kakšne so vaše želje zase, za narodno skupnost in za svet?

Milka Kriegl: Zame in za vse moje drage ter za znanke in znance zdravje, za narodno skupnost, da bi se vsakdo zavedal, da gre za skupnost, naše politične predstavnike pa prosim, da bi v vprašanjih, ko gre za našo vidnost in slišnost v deželi, vlekli vsi za eno vrv in v isto smer, ne pa vsak na svojo, za ves svet pa si želim in prosim samo za mir.

Milka Kriegl je od svojih prednikov podedovala tudi molitev. Zvečer včasih poklekne k postelji in zmoli tole staro molitev iz Zahomca. To molitev se je naučila od dekle, ki se je rodila 8. decembra na podstrešju v največjem mrazu. Bila je »zdrava kakor tičca v gore in ribca v vodi«. Ta dekla je potem, ko je bila njena gospodinja stara, njo finančno podpirala, ker je ta imela tako majno »rento«.

Minu jə spet `n den, spet n den bližə smrtə spet n den bližə bečnastə. Al jə bjəv totə den srenčn, bl nasrenčn za našə dušə – to sam Buəg bjə. Da bə pa lə bjəv totə den pabišan k tvaji bvažji čestə, našan dušan pa k zbaličanje.

Prišu bode n hvadn bečier k bo ugasnu te lube sonce prad našame vačmi.

Oh ti naš ljubežnjibe Ježeš n Krišteš – da be nan sbietva tvaja uč u tista dežjeva ačetava, čier te zolane prabivaja, čier se te zolane znajdaja, da be se mi ž njeme vred besalile stej mpa na vekomaj na večne čase, amen.

Bvažja gnada mpa bvažja pamueč astane vsele pr nas, amen. Za kar mi prosma skuez jemena Ježeša Krišteša (ta križanega). Amen