Nešteto korenin sega iz Slovenije v Ziljsko dolino. Grafenauer, Felacher, Möderndorfer, Jobst so imena, ki so znana. Niko Grafenauer, Vinko Möderndorfer, Vita Mavrič – to je sedanji rod nekdanjih rojakov iz Ziljske doline.

Ustvarjanje je tiso, kar krepi sedanje korenine. Tudi Lidija Golc sodi med nje. Njeni predniki so bili doma v Ziljski dolini. Preberite, kaj profesorica in pesnica pravi o stikih s Koroško in svojem ustvarjalnem delu.

Lidija Golc, rojena leta 1955 v Ljubljani, s koreninami v Mariji na Zilji na Koroškem, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala slovenski in ruski jezik ter književnost. Pozneje je magistrirala iz didaktike književnosti. Poučuje slovenščino na eni od sred­njih šol v Ljubljani in piše učbenike za slovenščino za osnovne in srednje šole. Nepogrešljiva dela njenega vsakdana sta tudi branje in pisanje leposlovja in strokovnih prispevkov na temo didaktike pouka. – Objavlja v revijah Šolski razgledi, Vzgoja, Slovenščina v šoli, Mladika; v zbornikih Rastje, Koroški koledar, tudi v časopisih Novice in Nedelja. V Šolskih razgledih ima svojo rubriko z naslovom Na branje. Izdala je tri pesniške zbirke. Prvi dve sta izšli pri celovški Mohorjevi, 2011 in 2013, tretja 2017 pri Založbi Drava. Prvi dve sta razprodani. Je poročena in je mati dveh odraslih otrok. 

Vedno, kadar pripovedujete o svoji povezanosti s Koroško, ima človek občutek, kot da ste se šele pred kratkim preselili v Ljubljano, kjer živite že vse življenje. Kakšna je vaša zgodba s Koroško?
Lidija Golc: Da sem se iz Koroške preselila v Ljubljano? Prav simpatična ugotovitev, v duhovnih sferah seveda mogoča. Še dijak me je včeraj vprašal: danes pa niste vprašali najprej o koroških Slovencih, kako pa to? – Če je res zgodba, je povsem preprosta: korenine in vedno širši krog zanimivih znancev, ki postajajo prijatelji. Moje korenine so na Koroškem, v Mariji na Zilji, pri dedku Franju Grafenauerju, ki ga sploh nisem bila poznala, pa ga vseeno čutim v njegovi toplini, trdnosti, navezanosti na družino, odprtosti, radovednosti in končno tudi v odpuščanju.

Kakšnega pomena so za vas kraji, v katerih so doraščali vaši predniki na Koroškem? Kakšne slike nosite o njih v sebi?
Lidija Golc: Slike iz otroštva so povezane s čudovitim kislim kruhom, igranjem na dvorišču, s poljem v Trdaničah, mestnemu otroku se mi je zdelo široko. Dedkov brat Hanžek je imel veliko knjig, glede tega je bilo kot doma. Orgle so bile sveti predmet. – Spominjam se tudi, da sta moja mama in teta kar tekmovali, kdo od njunih otrok bo šel tisto leto na počitnice na Koroško. Tudi ko sta se stara teta in Hanžek poslovila, sta nas mamin bratranec Lambert in njegova žena Tereza vedno gostoljubno sprejela. Lambertovo 80-letnico smo praznovali v Mariji na Zilji, zdaj se takratni otroci bližamo zrelosti.

Kako se počutite, kadar slišite, da na Koroškem in v krajih vaših prednikov slovenščina vedno bolj izginja iz javnosti?
Lidija Golc: Ali res izginja? Kaj pa vsi zbori in njihovi nastopi pa zgoščenke, gledališke skupine, zemljevidi, jezikovna delavnica Vilina ima veliko dela po vsem Koroškem. Trenutno doma poslušamo tri zgoščenke, priložene monografiji pesemskega izročila z Radiš, prej smo najbolj pogosto Komorni zbor SPD Borovlje (Izbor pesmi II) in Črnjavo kapico (pravljice v ziljskem narečju). Ko pišem kakemu društvu za novo zgoščenko, jo prav hitro dobim. Ali ni živa beseda nastop pravega Cankarja ob slovenskem kulturnem dnevu v Celovcu? Pa ne le petje, ampak tudi moderiranje prireditve Koroška poje? Za reševanje bolečin imamo prave ljudi na pravih mestih, nikjer nobenega kimavca in bojazljivca. Slovenska glasbena šola bo še sprejemala vse otroke, kajne? Kadar vzamem v roke na primer boroveljski zbornik Na poti skozi čas ali pliberškega Iz roda v rod duh išče pot, ko poslušam nastope mladih glasbenikov in berem o njihovih uspehih, vem, da je treba vztrajati. In se razdajati, saj zgledov je veliko. Ali gremo na Kostanje vedno, kadar gremo lahko? Gremo v lepensko šolo? Se mi zdi, da se vse začne pri posamezniku. Kadar ne morem od doma, poslušam radio. Upam, da lahko napišem, kako mi je blizu Radio Agora: osebni stik, aktualnost, izbrana glasba, pogovorne oddaje. 

Vaša posebna povezanost s slovenskim jezikom je tudi vaše pesniško ustvarjanje. Pesniški zbirki, ki ste ju izdali v Mohorjevi založbi v Celovcu, pričata o tem. Zakaj vaše tako veliko spoštovanje do jezika? Je za vas jezik več kot le sporazumevalno sredstvo?
Lidija Golc: V Celovcu sem izdala tudi tretjo pesniško zbirko, eno imam še dokončano v predalu. (Če lahko rečem, da je zbirka kdaj končana.) Pišem veliko, veliko brišem; enkrat sem nehote zbrisala skoraj vse, po tem sem začela objavljati. – Razpeta sem, tako nas je veliko, med družino, dom, poklic, pisanje, branje … ničesar ne morem izpustiti iz svojega dneva. Rada bi zmogla spremljati dobre filme in razstave pa koncerte. – Vendarle, saj veste, »v začetku je bila Beseda … vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.« In seveda: Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo. Narečje je naročje jezika, tudi tega ne smemo pozabiti.

Če v knjigi preberete svojo pesem, kakšen je odnos do nje?
Lidija Golc: Redko berem kako svojo pesem, razen na literarnih branjih ali če me kdo o kaki kaj vpraša, pa moram pogledati, da se lahko pogovorim. – Raje pišem nove ali berem, pogosto avtorje, ki jih predlagata oddaja Lirični utrinek in matična knjižnica. Skušam biti na tekočem.

Pišem veliko, veliko brišem; enkrat sem nehote zbrisala skoraj vse, po tem sem začela objavljati.

Večkrat ste bili tudi na pisateljskem srečanju na Obirskem. Kaj je pisateljem in pisateljicam v Sloveniji in na Koroškem skupnega in kaj je morda posebnega pri  koroških besednih ustvarjalkah in ustvarjalcih?
Lidija Golc: Obirska srečanja so dragocena druženja, po strokovni in po osebni plati. DSPA je že kmalu po ustanovitvi začelo organizirati vsakoletno srečanje. Vsi predsedniki so (bili) ljudje širine in odlični organizatorji in govorniki, tako so tudi srečanja bogata. Leta 2015 so na Obirskem postavili tudi tablo slovenske pisateljske poti, eno od stošestih. Na njej so na zemljevidu Slovenije označene vse točke te poti, posebej pa rojstni kraji Janka Messnerja, Andreja Šusterja-Drabosnjaka, Andreja Kokota, Valentina Polanška, Milke Hartman. In opozorilo na umetniško oblikovane portrete v lepenski šoli, to je zelo prav. Kakšni srčni borci in ustvarjalci, berimo jih kar naprej. Dopoldanskemu strokovnemu delu popoldne vedno sledi kak kulturni »dodatek«, tako da je slovo tudi zato vedno težko. Morda osebni utrinek. Enkrat sem pri Kovaču pozabila zgornji del kostima. Ko sem prišla čez mesec dni ponj, me je gospodarica zaradi dolgega pogovarjanja na stopnicah pred Kovačem prepoznala in mi takoj prinesla oblačilo: »Ste se težko poslovili, kajne?« Težko bi iskali skupni imenovalec avtorjem iz istega okolja. Morda Prekmurci res pišejo bolj refleksivno zaradi svoje pokrajine, Korošci pa borbeno zaradi svoje? A menim, da so taka opažanja le splošna in ne veljajo za vse. Bolj se mi zdi, in to mi je blizu, da veliko koroških avtorjev deluje na več področjih, da jim je tako večživkarstvo naravno. In taki ljudje potem lažje vidijo čez ograje, kajne? 

Vinko Möderndorfer, čigar ded je bil doma v Ziljski dolini, vedno znova opozarja ne nezadovoljivo stanje slovenskih ustvarjalcev. Od ustvarjanja samega v Sloveniji skoraj nihče ne more živeti. Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi umetniki kolikor toliko lahko živeli od svojega ustvarjanja?
Lidija Golc: Na fb sem takoj po letošnji ljubljanski prireditvi ob kulturnem prazniku delila govor Vinka Möderndorferja. Bilo je precej všečkov pa tudi vprašanje, če je govor morda lanski. Upravičeno vprašanje. V Sloveniji ne poznam umetnika, ki bi brez problemov živel od svojega ustvarjanja, pa so nekateri res veliko in dobrega napravili. Po drugi strani je naš minister v času svojega mandata napisal odlično knjigo (vsaj eno), po mojem skromnem mnenju bi lahko najprej smiselno razdelil sredstva, glede na minulo delo in na programe. In kultura ni edino žalostno področje, saj veste. Po drugi strani pa včasih preveč kritiziramo. V vreči je toliko in toliko je mogoče porabiti kot v gospodinjstvu. Z dijaki se večkrat pogovarjamo o vrednotah in o hvaležnosti. Pogovor sodi k medčloveškim odnosom. Koliko se v parlamentu res argumentirano pogovarjajo in koliko izsiljujejo? Prenosov iz parlamenta ne gledam več. 

Česa še niste napisali in čaka v skritem kotičku, da pride na svetlo?
Lidija Golc: Kot rečeno, precej napisanega čaka; v neki številki Nedelje ste ugotovili, naj bi bile ženske specialistke za čakanje; v medčloveških odnosih je verjetno to najteže in najbolj nujno. »Dati na svetlo« je zame težje kot napisati. Ko lonček dneva prekipi, grem pisat, ne spat. Takrat ne razmišljam, če bo prišlo na svetlo.

Radi zahajate na koroške planine. Srečujete tam tudi koroške Slovenke ali Slovence?
Lidija Golc: Koroške planine sva z možem raziskovala z Luko Kočarjem, oba sva bila planinska vodnika; Luka je poznal vse poti in potke, vse razglede in prave ljudi, s tem mislim tudi lokalne vodnike in gostince. (Takrat še nismo imeli knjige Grape in vrhovi.) Spominjam se zanimivega srečanja v koči pod Košuto. V Ljubljani je pošla knjiga Po koroških poteh (prva izdaja). V koči pa je sedel gospod Zerzer osebno. Nisem si mogla kaj, pa sem mu razložila svojo zadrego. Kakšno veselje: čez teden dni je knjiga pripotovala po pošti, avtorju sem še danes hvaležna. – Prišel je tudi na predstavitev moje zbirke v Celovec, takrat je on podpisal meni svojo Po koroških poteh, jaz pa njemu svojo zbirko Dobro, pa se še izboljšuje. Prisrčno srečanje.

Kaj je po vašem pomembno za skupni slovenski kulturni prostor v Alpsko-jadranskem prostoru? Kaj ga bo delalo bolj prepoznavnega?
Lidija Golc: Pred kratkim sem poslušala pogovor z Zalko Kelih o organizaciji prireditve Koroška in Primorska pojeta. Poznavanje tematike, udeležencev, srčno zanimanje in odgovorno delo naravno ustvarjajo tradicijo. Kjer pa ni empatije in sodelovanja, ne more biti nobenega skupnega prostora. – En del dragocenega časa nam mora ostati za radovednost, kako živijo drugje, kako govorijo, pišejo, česa se radi in manj radi spominjajo. Ko to delamo skupaj, lahko govorimo o več jezikih in eni identiteti.

Pripravil Vincenc Gotthardt