Urednik Slovenskega sporeda ORF, navdušen športnik, igralec namiznega tenisa, prvi maturant Dvojezične trgovske akademije v Celovcu, organizacijski vodja duhovnih vaj v Selah – vse to in še mnogo več je Sandi Mak. Z ženo Annemarie bosta letos praznovala 20. obletnico poroke. Veliko veselje so jima prinesli trije sinovi: Nicola, David in Gabrijel. Neizmerno težka preizkušnja jih je doletela, ko je Gabrijel neozdravljivo zbolel in se poslovil pri svojih komaj sedmih letih. Sandi Mak, ki je pred kratkim praznoval svoj 50. rojstni dan, odkrito govori tudi o tem obdobju in o svoji duhovni poti z Bogom.

Tokrat je bil na drugi strani mikrofona, a je dokazal, da se na obeh straneh dobro znajde. »To, kar malo pogrešaš – da si enkrat ti tisti, ki odgovarjaš na vprašanja in jih ne postavljaš.« Novinarsko-uredniško delo je imel v mislih že v šolskem času, »ker sem bil tak človek, ki je rad stopil v ospredje. Več let sem bil zastopnik šole, nisem se bal javnega nastopanja. V tem konkretnem vprašanju pa je bilo tako, da nisem jaz iskal službe, ampak je služba našla mene. Tedanja glavna urednica Radia Korotan Marica Kušej je nekje izvedela, da sem povezoval proslavo v Selah – in to kaže ne tako slabo, da je prišlo do njenih ušes. Potem me je nagovorila, če bi bil pripravljen delati poročila za Radio Korotan. Takoj sem se navdušil, ker je to zanimivo delo. Potem je to raslo, se razvijalo.« Ko je nekoč moderator zbolel, je dan prej izvedel, da lahko moderira jutranjo oddajo. »Takrat sem se kar stresel. Doma sem se ure in ure pripravljal. Čisto vsako besedo sem si zapisal, vse sem bral,« se nasmeje ob spominih na prvo vodenje. »Potem je prišel Radio 2, projekt v sodelovanju s Slovenskim sporedom ORF, tam sem postopno začel moderirati oddaje in seveda sem pripravljal tudi poročila.« Radijska spirala ga je tako pritegnila, da ni zaključil študija. Čeprav je bil že zelo daleč, se je postopno umikal iz univerzitetnega življenja, kar sedaj obžaluje.

Na radiu je svojo pot začel novembra 1999, zdaj je že 21 let glavnopoklicno na ORF-u. »Ne vem, če je veliko ljudi, ki lahko zase rečejo, da so našli sanjski poklic,« Sandi Mak zase to lahko reče. Ob delu uporablja svojo kreativnost, lahko samostojno dela, vsak dan gre delat z istim veseljem, ne glede na to, ali je ponedeljek ali petek. »To občutim kot privilegij, da lahko delaš, kar hočeš, tudi to, da naletiš na večje izzive, na meje. Beseda in jezik živita od tvojega trdega dela, da se potrudiš, da ustvariš pri ljudeh slike v glavah. Da z manj besedami isto poveš.« Ob tem citira Goetheja: »Ker nimam veliko časa, ti pišem dolgo pismo.« Velika umetnost je biti kratek in ne izgubiti nobene informacijske vrednosti. Novinarsko delo prinaša vsak dan kaj novega. »Tudi, če delaš prispevek o dogodku, ki se vsako leto ponavlja, zmeraj iščeš nove pristope, nove uvodne moderacije.« Ob tem se zaveda, da ni vsak prispevek mojstrovina.

Srce mu gori za DSG Sele, več ko dvanajst let je bil predsednik, v odboru je že več ko 30 let. V prostem času požira knjige, v zadnjih letih se je začel poglabljati v svetovno literaturo, rad bere na primer Dostojevskega ali Tolstoja, Jane Austen, Hesseja. »Svetovni literati se podajajo v duševno globino in odkrivajo širšo dimenzijo, da človek ni samo to, kar vsak dan doživlja na tej zemlji, ampak je še malo več in da tudi po našem zemeljskem bivanju še ni konec.« Tudi sam piše misli, prošnje za mašo na Setičah, povezavo za koncert Pevskega društva Sele ... »To, kar pišem, je moje, moja duhovna imovina.«

Vera mu je bila položena v zibelko, a skozi leta se je marsikaj spremenilo. »Bil sem socializiran, da smo zmeraj hodili k maši, a sem bil bolj tradicionalist. V verouku so me že nagovorile prilike, sploh tista o izgubljenem sinu ali pa danes rečejo o usmiljenem očetu. Mislim, da imam v sebi čut za pravičnost in dolga leta se mi je smilil ta sin, ki je ostal doma in bil očetu poslušen. Ko se brat vrne iz razuzdanega življenja, ima oče tako veliko srce, da ga sprejme in mu zakolje pitano tele. Občutil sem, da se starejšemu sinu dela krivica. Z duhovnimi vajami v Selah, ki jih imamo zdaj že sedem let, sem se začel vživljati tudi v ostale like te prilike in tako počasi dobivam razumevanje za očetovo ravnanje, da se tam začne veličina krščanskega življenja – da odpustiš ljudem, ki so te razočarali. Še zmeraj je v meni nemir, tako daleč še nisem, ampak počasi mi oče postaja simpatičen.« Spominja se, ko je leta 1997 šel s Stefanom Sienčnikom na študij v Milano, »tam sva bila sama in nekako sem vzljubil nedeljsko mašo, začutil sem, da rad grem, čeprav tam ni bilo nobenega starševskega nadzora. Globoka duhovnost ne vem, kdaj se začne, ampak mislim, da sem danes dosti bolj blizu svoji veri kot pred dvajsetimi leti.« Ob bolezni in smrti sina Gabrijela je bil nekaj časa skregan z Bogom. »Porajajo se vprašanja: Kako lahko Bog dopusti, da tako dobremu, fletnemu, prisrčnemu, poštenemu otroku naloži tako bolezen? Zame je bilo ključno doživetje, ko sem začel razumeti Jezusovo vlogo, Jezusovo poslanstvo. Bog bi ga lahko rešil, ko je umiral na križu, pa ga ni. Ko je Gabrijel bolehal za neozdravljivim rakom, ko sem se sprijaznil s to diagnozo, da mu je odmerjen le določen čas, sem čutil Božji dotik. Boga sem rotil, naj pomaga, ker nisem vedel, kako naprej. Za vsako stvar želim imeti potrdilo, dokaz, tam pa se je zgodilo, da se mi je prsni koš napolnil s toplino, občutkom varnosti, umirjenosti. Takega občutka prej nikoli nisem imel. Zdaj vem: Bog te ne ubrani pred bolečino in trpljenjem, Bog ti pomaga v bolečini in trpljenju. Rad govorim o teh stvareh, jih ne skrivam. Ljudje so včasih začudeni, kako si lahko tako povezan z Bogom, ko pa si izgubil ljubljenega sedemletnega sina. Prej sem imel zmeraj dvome, čisto brez dvoma seveda ne smeš biti, zdaj pa sem utrjen v prepričanju, da Bog je.«

Imel je občutek, da mu je prej v življenju vse dobro šlo: družina, poklic, otroci, potem te pa naenkrat tako udari.« Prej sem bil multifunkcionar, imel sem mnogo sestankov in sej, zdaj pa je naju z ženo ta bolezen tako združila, da preživiva zelo veliko časa skupaj, hodiva po gozdu, po planinah, velikokrat tudi brez besed in sva si blizu tudi v tišini. Ponosna sta na sinova Nicola in Davida, radi so skupaj. Po Gabrijelovem odhodu nekaj časa niso imeli nobene perspektive, »nisi v stanju, da bi dvignil pogled. Naše življenje je sestavljeno iz čakanja na uresničitev ciljev. Ko se ti zgodi takšna težka stvar, da izgubiš svojega otroka, pa naenkrat tistega, po čem stremiš vse življenje, kar je tvoj življenjski eliksir, kaj bo prihodnost prinesla, ni več. Kaže, kot da prihodnosti ni. V tistem praznem prostoru ne odkriješ ničesar več, na kar bi se splačalo čakati in veseliti. Zdaj pa z ženo postopno spet najdeva perspektive, želje, so dogodki, ki se jih veseliš. Življenje se je razdelilo na dva dela: življenje pred Gabrijelom in življenje po Gabrijelu.«

Vodilo, ki ga ima že nekaj časa, je: »Tistim, ljudem, ki z mano preživijo največ časa in z mano nosijo bremena, njim želim podariti vso pozornost, vso prijaznost in vso ljubezen, ki si jo zaslužijo. Kako enostavno se nasmejemo ljudem v javnosti, človeku, ki ga ne poznamo, doma pa je včasih to težko. To zelo zavestno živim. Moja žena in moji otroci zaslužijo največjo prijaznost, največjo ljubezen, ker so največ naredili zame in ker sem jim najbolj hvaležen. Ni vse samoumevno, kar imaš. Treba se je za to potruditi.«

Ob 50. rojstnem dnevu je želel praznovati na veliko in pokazati, »da hočem živeti, da ne bom odložil vedrega in veselega značaja.« Ne želi životariti, ampak živeti, z ljubljeno ženo in otrokoma – tudi za Gabrijela.