Organisation / Organizacija

Nedelja

Najvažnejše nam je podarjeno − življenje

Ignac Domej praznuje 20-letnico mašništva

Svojo glavno nalogo kot duhovnik in redovnik vidi Ignac Domej v vsakdanjem življenju: biti z Bogom in z ljudmi, v skupnosti in v pastorali. Tolažiti obremenjene in iskati smisel življenja s tistimi, ki so ga izgubili. Ignac Domej bo 5. avgusta v domačih Rinkolah, v fari Šmihel, obhajal zahvalno bogoslužje za 20 let mašništva.

Leto 1998 je bilo posebno leto. Poleti ste bili v Krki posvečeni v duhovnika in obhajali novo mašo v Rinkolah. Ste član nove marijansko-frančiškanske skupnosti. Kaj je botrovalo začetkom in ustanovitvi te redovne skupnosti?
Ignac Domej: Dogajanja v Medžugorju so bila povod za ustanovitev naše nove skupnosti. V sporočilih je Marija želela, da naj družine, mladi in stari, skupno molijo, in ustanovijo molitvene skupine. Molitvene skupine naj bi bile srce vsake farne skupnosti. V medžugorski fari so zato nastale številne molitvene skupine. V nekaterih molitvenih skupinah je zrasla želja življenja v skupnosti. V letu 1988 so bili prvi poskusi. Ker sem bil tedaj član molitvene skupine v Medžugorju, sem bil tudi jaz zraven na samem začetku. Mislim, da samo majhne verske skupnosti, ki vsepovsod delujejo, lahko obnovijo versko življenje naše cerkve. 

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
V nedeljo, 5. avgusta 2018, bo ob 9. 30 uri žegnanje v Rinkolah in praznovanje ob 20. obletnici mašništva p. Ignaca Domeja. (Foto: Gotthardt)

Kaj so glavne naloge in vodila vaše redovne skupnosti?
Ignac Domej: Živeti v enostavnosti. Za življenje ne potrebujemo veliko. Vse kar imamo, nam je podarjeno. Življenje samo je dar − v duhovnem in materialnem smislu. Posebno to velja za nas kristjane. Zato vidim glavno nalogo odgovorno delovati s tem, kar nam Bog vsak dan znova podarja. Glavno vodilo naj bi bilo v tem, da v vsakdanjem življenju pokažemo, kako je Bog dober. Konkretno sta nam v redovni skupnosti zgled za to Marija in sveti Frančišek Asiški.

Redovne skupnosti v zadnjih letih skrbi pomanjkanje naraščaja. Vaša redovna skupnost je razmeroma mlada. Kako velika je danes vaša skupnost in kako je z naraščajem?
Ignac Domej:
Živimo v prelomnem času, ker se zunanji način življenja hitro spreminja. Mobilnost na vseh področjih nam daje občutek, da ne rabimo več skupnosti, in da si vsak posameznik vse lahko sam uredi. Zato so institucije na splošno malo v krizi, ker se ljudje nočejo vezati za stalno. Naša redovna skupnost v Avstriji je še mlada. Hvala Bogu, da imamo že tri duhovnike, diakona, dva brata in tri sestre ter mnogo članov in prijateljev, ki so priključeni naši skupnosti. Blizu Dunaja sta nam zaupana župnija in romarski kraj Marije žalostne v Maria Lanzendorfu ter na Štajerskem romarsko svetišče »Marija Fatima«. Tudi v Medžugorju smo zgradili »hišo srečanja«. Naše sestre tam pomagajo pri pastorali medžugorskih romarjev.

V današnji družbi so bogastvo, svoboda in udobno življenje cilji za srečno življenje. Kako vam uspe živeti po redovnih načelih, ki so: čistost, pokorščina in revščina?
Ignac Domej:
Mislim, da srečno življenje ni v izobilju zemeljskih dobrin. Hrepenenje po pravi sreči nam lahko poteši samo Bog. On nam daje vse zemeljske dobrine. Če damo njemu v našem življenju pravo mesto, potem so redovne zaobljube enostavna pot do prave notranje svobode. Čistost, pokorščina in revščina so samo pomoč za svobodo in za skupno življenje.

Korenine vaše redovne skupnosti so v Medjugorju. Katero Marijino naročilo tudi danes privabi na tisoče romarjev v Medžugorje?
Ignac Domej:
Mislim, da v današnjem razburkanem in glasnem času ljudje hrepenijo po notranjem miru. Človek ni samo obremenjen z dnevnimi obremenitvami, temveč tudi s krivdo, ki jo nosi s seboj in od katere se sam ne more odrešiti. Medžugorski romarji slutijo, da v Medžugorju spet lahko najdejo notranji mir v odpuščanju in moč za spravo z Bogom, s soljudmi in s seboj.

Leta 2001 je fatimska kapela v Trössingu, romarski kraj, postala vaš dom in središče delovanja vaše redovne skupnosti. Kaj odlikuje ta kraj, da ste prav tam začeli delovati?
Ignac Domej:
Na Štajersko sem prišel slučajno. Naša skupnost je iskala hišo in kraj za delovanje. Seveda sem si najprej ogledal tudi več mest na Koroškem in bil v stiku s tedanjimi cerkvenimi odgovornimi. Ker je bil romarski kraj fatimske Marije v Trössingu najbolj primeren, se je skupnost odločila za to mesto. 

20 let duhovništva pomeni 20 let dušnopastirske skrbi in spremljanja ljudi. Kaj danes ljudje najbolj pričakujejo od duhovnika?
Ignac Domej:
Ljudje danes živijo v mentaliteti mišljenja, da si morajo vse sami narediti in zaslužiti. Mislijo, da so sami kovači svoje usode. Zato so lačni zastonjske lepe besede in izkustva, da nam je najvažnejše podarjeno – naše življenje. Tudi krščansko življenje − da smo odrešeni in da eden drugega lahko imenujemo brat ali sestra, nam je darovano. Iz tega živetega daru iz življenja se šele oblikujeta miselnost ter naša kultura in ne obratno. Ljudje so lačni enostavnega življenja, medsebojnega spoštovanja in ne teorij in nasvetov, ki jih imamo premnogo.

Večkrat v pogovoru o pomanjkanju slovensko govorečih duhovnikov steče pogovor tudi o tistih duhovnikih, ki delujejo izven dvojezičnega ozemlja. Ste kdaj začutili klic, da bi se vrnili na Koroško med slovenske rojake?
Ignac Domej:
Seveda bi najrajši deloval doma na Koroškem. Morda mi pa Bog, ker ne morem biti na Koroškem, želi povedati, da smo vsi šele na poti do našega skupnega pravega doma. In ta dokončni dom najdemo šele v Bogu.

                                                                                                                                    Micka Opetnik