Svoj 70. rojstni dan bo škof Jože Marketz 30. julija praznoval skupaj z mladimi v Rimu. Že pred dvema letoma je bilo tako, da je svoj rojstni dan praznoval z mladimi na poti v Lizbono. Takrat je zapisal, da je bil to eden njegovih najlepših rojstnih dni, ko je videl, koliko vere in veselja je pri mladini. Cornelia Vospernik je dejala, ko se je javljala iz Vatikana, da se ljudje veselijo, ker imamo mladega papeža. Naš škof in papež Leon XIV. sta isti letnik, torej imamo tudi mladega škofa. Marketza spremlja njegova skrb za ljudi na robu, revne, osamljene, zato mu je bila služba direktorja Caritas pisana na kožo. Ko bo oddal breme škofovstva, si želi spet pomagati pri koroški Caritas. V dvojezičnih farah Koroške je dobro znan, a upamo, da boste v tem intervjuju izvedeli še kaj novega o njem. Obiskal je že vse kontinente, saj rad spoznava različne kulture in raznolike oblike krščanstva. Ob rojstnem dnevu Jože Marketz ugotavlja, da je bilo ob spremstvu Boga in ljudi v sedmih desetletjih tudi mnogo trenutkov presenečenja.

Škof Jože Marketz …

… ko se pri 70-ih ozre nazaj na svoje življenje …

… se spomnim na mnoge trenutke, ki si jih nisem želel ali jih nisem načrtoval, a so se nato izkazali za pozitivne in so zaznamovali življenje. Tako so me recimo po prvem letniku gimnazije v Velikovcu poslali na Plešivec, a se je to izkazalo za dobro. Kot duhovnik imaš veliko možnosti delati dobro za ljudi. Kljub temu se zgodi, da kdaj ljudi užališ, pri meni ni nič drugače. Moj življenjski cilj je že bil od nekdaj delati dobro in biti dober človek. Če imaš to za cilj, vedno znova zasleduješ to pot, to smer. Življenje pa je zelo široko, to vidim pri sebi in tudi pri svojih prijateljih in prijateljicah. Prav zaradi tega ne želim igrati moralista.

… o receptu za mirno sobivanje

Za mirno sobivanje je po mojem samo en recept, in to je, da poskušaš imeti rad vsakega človeka. Vem, da je to visoka zahteva in ni vedno enostavno, a to mi postaja vedno jasneje, da ne bomo zmogli živeti skupaj, če v naše odnose ne vgradimo ljubezni.

… o prazniku zahvale 16. maju, po katerem na dvorišču ostaja čudovita umetnina Nataše Sienčnik in Wolfganga Puschniga

Praznik smo dolgo pripravljali in pri pripravah je sodelovalo res veliko ljudi. Zelo sem hvaležen, da nam je to uspelo. Po eni strani v vseh teh petih letih, odkar sem škof, ni bilo deset ljudi, ki bi me kritizirali zaradi tega, ker sem Slovenec ali zaradi tega, ker sem govoril slovensko. Razmišljal sem, ali se je Koroška res tako spremenila. Drugi povod pa je bil, da v celi škofijski rezidenci, na celem arealu, nisem videl niti enega znaka za to, da je naša škofija že od nekdaj dvojezična. To smo skušali pokazati v hvaležnosti, da se kar dobro razumemo in da se vedno manj prepiramo. Seveda opazim, da so še predsodki, ampak jih je dosti manj. Lepo je bilo, da sta vnukinja od Inzka in vnuk od Waldsteina spregovorila tako osebno o dedkih, da nista govorila o dosežkih, ampak o tem, kako čudovita človeka sta bila.

… o srečanju z Materjo Terezo, ki mu je spremenilo življenje
Navdušeno sem ji razlagal, da potujem po Indiji. Odgovorila mi je, zakaj se nikjer ne ustalim, ali ne vidim, koliko je revnih ljudi, ki kar čakajo, da jim pomagam. Jaz pa sem bil tako ponosen, da poznam celotno Indijo, še bolj kot ona sama. Ko si takrat, pred 50-imi leti, prišel v Indijo kot belec, je bilo za tabo vedno vsaj deset ljudi, ki so beračili. Nisem jim mogel kaj dati, ker sam nisem imel nič. Besede Matere Tereze so me zelo nagovorile. Takoj sem šel nazaj domov in ponovno vstopil v semenišče. Prej sem namreč izstopil, ker me škof ni pustil, da bi šel v Indijo. Ko sem se vrnil, me je takoj sprejel nazaj. Kmalu potem smo imeli duhovne vaje, na katerih nam je voditelj pripovedoval o Ekvadorju. Odločil sem se, da grem tja pomagat. Škof me je pred odhodom posvetil v diakona. Ne vem, če bi se drugače vrnil, ostal bi v Ekvadorju. Zbližal sem se z zelo preprostimi ljudmi. Cerkev je rasla, skupnosti so se večale, bili so zadovoljni. Gledali so na ljudi, kako živijo, ali imajo dovolj za jesti in piti, niso se ukvarjali na primer z vprašanji, kdo je lahko posvečen, kakšne so strukture … Tam sem se naučil, da najprej govorim o ljudeh, potem o Cerkvi. V Južni Ameriki sem doživel čisto drugačno vero, ne tako racionalno kot pri nas, ampak zelo močno prepričanje, da jih Bog z angeli in svetniki varuje in vodi. Nekateri mi še zdaj rečejo, da premalo odločam, a mislim, da nas ne vodijo samo zakoni, ampak tudi notranji glas. Vsak človek ima svetle in temne strani, zato imamo spoved. Zakrament svete spovedi mi je zelo pomemben.

… o željah ob rojstnem dnevu
Rojstni dan zame ni tako pomemben. Navadno sem julija šel na dopust, redko sem bil doma. Prej, ko še ni bilo mobilnih telefonov, se mi je večkrat zgodilo, da sem pozabil, da imam rojstni dan. Skušam opravljati svoje dolžnosti in imeti veselje v življenju – ne uspe mi vedno. Želim biti dober do ljudi in spoznati, kaj od mene potrebujejo in kaj od mene potrebuje Cerkev. Živimo v času, ko se vse spreminja in seveda si želim, da bi bil ta razvoj pozitiven. Vprašanje pa je, kaj je pozitivno za enega in kaj za drugega.

Mateja Rihter