Da bi bila Višja šola za gospodarske poklice v Št. Petru zaprta, od tega smo še daleč oddaljeni. Vsaka rešitev, ki se najde, je takšna, da gospodarska šola obstaja naprej. Trenutno smo na dobri poti, da se to reši, smo pa v začetni fazi pogovorov. Glavno je, da vrednote ostanejo in da ostane gospodarska šola. S temi odkritimi besedami Peter Greiner, novi vodja za izobraževalno področje v Št. Petru, odločno odgovarja na govorice o domnevnem zaprtju Višje šole za gospodarske poklice. Pod njegovim vodstvom so vrtec, internat in šola. Tri ustanove, ki so tesno povezane s sestrsko skupnostjo in že desetletja zaznamujejo življenje kraja. Njegovo poslanstvo je jasno: zagotoviti dolgoročni obstoj ustanove, ki je mnogim generacijam dala trdne temelje za življenje.

»Iščemo pot, ki bi dolgoročno zagotovila obstoj gospodarske šole. Iščemo kooperacije, partnerja, zato da bi jo ohranili tudi v tej duši, kot je bilo do sedaj. To pomeni v smislu sester, s krščanskimi vrednotami, kot katoliška zasebna šola, da bi še naprej obstajala. Te vrednote, ki so za sestre pomembne in dragocene, moramo dolgoročno ohraniti.«

Službena pot Petra Greinerja ni bila običajna. Skoraj 30 let je delal v banki. »Bil sem 29 let v bančništvu. Ko se je spremenilo poslovodstvo, tam nisem bil več zaželen. V takih razmerah moraš biti dober z nadrejenim, da ne trpijo tisti pod tabo. Vedno pa mi je bilo jasno: če bom to službo kdaj zapustil, bom šel v socialni poklic,« pravi.

Ker ni imel ustrezne izobrazbe, se je s 55-imi leti odločil za nov začetek: vpisal se je na študij socialne pedagogike pri Diakoniji De la Tour. Junija letos ga je zaključil z odliko. »Bil sem presenečen, a tudi zelo ponosen. To mi je veliko pomenilo,« pripoveduje. V času študija je delal v različnih ustanovah: v Slomškovem domu, kot fleksibilna pomoč pri družinah, ki so imele težave z vzgojo, in tudi v vrtcu. »Delati z otroki in mladimi mi je bilo vedno v veselje. Pravzaprav bi tam še naprej ostal, če ne bi izvedel za prosto mesto v Št. Petru.«

Že marca letos je začel svojo pot v Št. Petru kot vodja za izobraževalno področje. »To delo je zame velik izziv, ker lahko veliko oblikujem, organiziram in rešujem. Pri iskanju rešitev nimam težav. Vedno pride rešitev, taka ali drugačna. To mi dajo tudi moje prejšnje izkušnje,« pravi Peter Greiner.

Začetek ni bil enostaven, saj predhodnika v službi ni imel. »Nisem imel nikogar, ki bi mi delo predal, zato je bil začetek zelo zahteven. Veliko mi je pomagala sodelavka Janja Zenz-Stern, ki je del nalog še obdržala. Poleg tega pa sem kot moški vstopil v sestrsko skupnost, kar tudi ni bilo povsem preprosto. A vedno mi je bila všeč atmosfera v tej šoli. Ko pogledam skozi okno in vidim otroke na vrtu in vidim, kako se sestre sprehajajo po vrtu, je moj dan že lepši.«

Peter Greiner pravi, da ga je zgodovina naučila, da je bistveno, učiti se iz napak. »Napake dela vsak, to ni problem. Problem je, če se napake ponavljajo. Če se iz njih nisi ničesar naučil.« Posebej pomemben se mu zdi pogovor, tudi s sodelavci in sodelavkami v izobraževalni ustanovi v Št. Petru: »Če ima kdo težavo, je prav, da to takoj pove. Takrat lahko marsikaj rešiš. To je nekaj, kar sem se naučil tudi iz lastne zgodovine.«

Zdaj je njegova naloga, da skupaj z ekipo poišče rešitve za prihodnost šole. »Žal so sestre postale starejše, mlajših skoraj ni, ne zmorejo več vsega. Kar same ne morejo, je treba danes plačati. Finance so pa omejene. Do zdaj so črpale iz starih zalog, a teh ni mogoče vseh porabiti, ker nekaj potrebujejo tudi same zase. Zato nujno potrebujemo dolgoročno rešitev, da bo šola obstala tudi v prihodnje.«

Za Petra Greinerja ima tudi slovenščina posebno vlogo. »Do 55. leta sem večinoma uporabljal le slovenščino. Ko sem začel študij, sem moral uporabljati tudi nemščino. To je bil velik izziv. Danes sem vesel, da lahko spet uporabljam slovenščino pri delu in v vsakdanu, s starši, z otroki, s prijatelji.«

Peter Greiner je družinski človek. Ima tri odrasle otroke, na katere je zelo ponosen. »Največ, kar lahko daš otrokom, sta dobra izobrazba in temelj za samostojno življenje. Moji otroci so to dobili. To je največji dar.«

Veliko mu pomeni tudi gozd. Rad se sprehaja po lastnem gozdu, sadi in gleda, kako rastejo drevesa. »To mi pomeni veliko – vedeti, da nekaj ostane, tudi ko mene več ne bo. Drevo raste sto let. To je dar prihodnji generaciji.« Pri delu v gozdu ga pogosto spremlja sin, kar ga še posebej veseli.

Tudi vera mu je zelo pomembna. »Od otroštva me spremlja. Spominjam se, da smo v družini molili rožni venec – kot otrok mi to ni bilo všeč, a vera mi je vedno ostala. Daje mi moč, upanje in pozitiven pogled v prihodnost.«

Šport pa je njegov način sproščanja. »Tek je moja najljubša športna panoga. Že v bančnih časih sem pogosto šel teč, da sem si sprostil glavo. Ko sem se vrnil, sem bil drug človek – poln novih rešitev. Tek in šport mi pomagata ohranjati moč in kondicijo.«

Na koncu Peter Greiner poudarja: »Meni je najpomembnejši pozitiven pogled v prihodnost. Iz zgodovine se učimo, a ne smemo ponavljati napak. Jamranje nič ne pomaga. Vedno obstaja pot. In kar bo drugače, bo tudi dobro. Mladina naj ustvarja, ker mladina je naša prihodnost.«

Alexandra Praster