Prireditve ob slovenskem kulturnem pazniku na Koroškem ob Prešernu vedno postavljajo v središče tudi ustvarjalno delo slovenske narodne skupnosti. Letos je bil v središču osrednje prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku Fabjan Hafner, v Domu v Tinjah je spregovoril Roman Verdel, ki je pokazal, kako je mogoče z neustavljivim delom v društvu spraviti v narodno skupnost kake regije novo življenje.

Celovec

Poezija Fabjana Hafnerja je zaživela tudi kot krstna izvedba pesmi. Janez Gregorič in Gabriel Lipuš sta Hafnerjeve besede zlila v glasbo, recitirala pa jih je Magda Kropuinig. Dominik Srienc je v svojem slavnostnem govoru zahteval »več poezije«. To je našel v podrobnejšem pogledu na Fabjana Hafnerja v njegovih pesmih in delu. Takole je povedal: »Prešeren bo tudi moj govor, v katerem bom poskušal orisati poezijo žlahtnega bralca, prešernega govornika, briljantnega prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja. Poskus o poeziji Prešernega Fabjana, Fabjana Prešerna, Srečka Fabjana, Kosovelovega Fabjana, ali »srečneža«, kot ga je označil Peter Handke. Moj govor naj ne bo samo počastitev obletnice, temveč tudi zavesten vstop v Fabjanovo poezijo, v prostor ustvarjalnosti in odgovornosti, ki jo prinaša njegova dediščina. Nedvomno Fabjan Hafner izstopa s svojo mnogolikostjo in intenzivnostjo kot dvojezični pesnik, prevajalec, literarni znanstvenik, posrednik in posredovalec med slovensko in nemško literaturo. Morda ni nihče tako pozorno zaznal skupnih in ločujočih lastnosti, kontinuitete in diskontinuitete v kulturnem in jezikovnem kontekstu tega prostora kot prav on.«

V svojem govoru je Dominik Srienc o Fabjanu Hafnerju omenil tudi naslednje: »Večina pisateljev pogosto velja za nedostopne, včasih tudi neprijazne, vendar v Fabjanovem primeru to nikakor ni držalo. Zelo težko bi se namreč spomnil pesnika, ki bi bil tako odprt, tako prešeren, hkrati pa zagnan in dostopen tudi mlajšim pisateljicam in pisateljem. Dovolj bo že en sam primer – bil je prvi bralec mojega literarnega prvenca »Tu je konec« in mi je, kot vedno, zagnano popravljal pesmi ter svetoval z iskrivimi, poznavalskimi komentarji.«

Zadnjo besedo govora pa je imela poezija Fabjana Hafnerja. »Naj zaživi verz, ki sijajno povzame ustvarjalni in življenjski napor. Poezija naj si vzame besedo nazaj: „Pisanje poezije / je prevajanje / iz jezika, / ki ga / ni.“«

Tinje

»Kultura, identiteta, jezik« je bilo geslo prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku v Tinjah. Zlatina Riepl je v to praznovanje uvedla na klavirju. Kvartet Dobniško jezero je s svojim nastopom dokazal dovršenost petja ljudskih in umetnih pesmi. Mešani pevski zbor PD Sele pa je bil tudi tokrat melodiozno nezamenljiv. Skoraj petintrideset let ga že vodi Roman Verdel, ki je tokrat kot dirigent zbora stopil tudi za govorniški oder kot slavnostni govornik. Zbranim je približal osebno zgodbo, ki je močno povezana s kulturo, s slovenskim jezikom in ohranitvijo identitete. Njegov nasvet: »Tudi če je neizgledno, so poti, kako ohranjati slovenski jezik. Zaključil je takole: »Vsi tisti, ki imamo srečo in milost, da smemo živeti v dveh jezikih in dveh kulturah, imamo tudi dolžnost, da to posredujemo naslednjim generacijam … Moje vodilo na moji poti je: dokler bom mogel, bom tudi delal za slovenski jezik in za slovensko kulturo.«

Dominik Srienc o Fabjanu Hafnerju

Presegal je meje državnosti

Fabjan Hafner je bil v koraku s časom, včasih se zdi, da celo daleč pred njim. Bil je pesnik in prevajalec, ki veliko ponuja. Pesnik prostora, obrobja, dvojezične Koroške, prevajalec Florjana Lipuša, Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna, Maruše Krese in številnih

drugih. Bil je izredni poznavalec del Petra Handkeja, hkrati pa vpet v razsežnost evropskega prostora, presegal je meje državnosti, evropske toke poezije in umetnosti. Ni bil samotarski pesnik estet, on je bil središče. Bil je VEČ POEZIJE.

Hafnerjeve pesmi se umeščajo vsaj v dva konteksta: avstrijskega in slovenskega. Imel se je za del literarnega življenja v Avstriji in večkrat izjavil, da piše »avstrijsko književnost v slovenskem jeziku«. Hafner ni le pisal in objavljal svojih pesmi v slovenščini in nemščini, temveč jih je tudi sam prevajal v obe smeri, iz nemščine v slovenščino in obratno.

Dominik Srienc

Železna Kapla

Ob slovenskem kulturnem prazniku je Hiša kulture (farna dvorana) v Železni Kapli postala prizorišče slavnostnega dogodka, ki je združil glasbo, literaturo in vizualno umetnost. Osrednji trenutek večera je bil govor Dragane Laketić, vodje Slovenske študijske knjižnice v Celovcu. Spregovorila je o pomenu jezika, bralne kulture in dvojezičnosti ter opozorila na vsakodnevno skrb za kulturno identiteto.

Dragana Laketić je poudarila, da kultura ni le praznični ritual, ampak vsakodnevno prizadevanje, ki zahteva čas, ljubezen in potrpežljivost. Kot je pojasnila: »Izvira iz latinske besede cultura, kar pomeni ‘gojiti’, in se na splošno nanaša na oblike človeške dejavnosti in simbolične strukture, ki dajejo taki aktivnosti pomenu. Gojimo lahko veliko stvari in kar koli gojimo moramo posvetiti svoj čas, ljubezen predvsem pa moremo biti potrpežljivi.«

Dragana Laketić je izpostavila značilnosti koroških Slovencev, ki so potrpežljivi, vztrajni in čutijo močno ljubezen do jezika, zgodovine in zemlje: »Zelo smo potrpežljivi, znamo čakati, vztrajati in premoremo veliko ljubezni do jezika, zgodovine in naše zemlje. Trde krute, ki z leti ne postaja mehkejša.« Posebno pozornost je v slavnostnem govoru namenila jeziku in bralni kulturi: »Jezik je nekaj, kar je v nas. Če ga gojimo, raste, če ga zanemarjamo, umira.«

Kot naravna dvojezična govorka je poudarila, da dvojezičnost in bikulturalnost bogatita tako posameznika kot celotno družbo: »Bilingvizem in bikulturalnost ne bogatita samo posameznika, ampak celotno družbo. In to je potrebno gojiti, negovati, dokler še živi.« Spomnila je tudi na pomen slovenske poezije in Prešernove zapuščine: »Njegova poezija živi, zato ker jo beremo, ker jo izgovarjamo, ker jo pojemo. Žive naj vsi narodi, ki hrepené dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan. Da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.«

Govor je sklenila s citatom Josipa Brodskega: »Tudi so hujše stvari od sežiganja knjig, ena izmed njih je ta, da jih ne beremo!« Laketić s tem opozarja, da skrb za jezik, bralno kulturo in kulturno identiteto ni le simbolična, ampak vsakodnevna naloga.

Ob tem je obiskovalce razveselil tudi avdiovizualni koncert »Otroci izpod Uršlje« v izvedbi skupine Hedera Vento in Milana Kamnika, ki je združil literarno dediščino Prežihovega Voranca, glasbo in vizualne pristope v edinstveno odrsko izkušnjo. Projekt skozi avtorske skladbe, koroška narečna besedila in poetične video projekcije raziskuje otroške like, identiteto, družinske in medgeneracijske odnose ter prehod v odraslost.

Vizualni del, ki ga ustvarja Tomislav Gangl, s simbolnimi in krajinskimi posnetki ustvarja čutno atmosfero, ki obiskovalca potopi v svet otroštva iz začetka 20. stoletja, hkrati pa vzbuja refleksijo o odmevih teh tem danes. Interdisciplinarni pristop združuje glasbo, literaturo in vizualno umetnost v premišljeno izkušnjo, ki nagovarja tako čustva kot misel.