Spominska proslava Ljubelj sever

Vsako leto pred portalom ljubeljskega predora na avstrijski strani: polaganje vencev v spomin na žrtve nacionalsocialistične diktature v nekdanji izpostavi koncentracijskega taborišča Mauthausen na Ljubelju sever. Tudi tokrat med njimi najvišji predstavniki dežele, Cerkve in kulture. Kot priča časa je spregovoril Reginald Vospernik, spominski govor pa je imel zgodovinar in pisatelj Martin Pollack.

Na kraju nekdanjega taborišča je bilo na prvi pogled vse kot vedno. Natančnejši pogled je razkril, da so bila nekaterim žrtvam vrnjena imena. Pri imenih je pripisana starost, ob vsakem imenu pa je bil spoštljivo položen nagelj. Ponovno je bil narejen korak, spomin na ta dolgo časa pozabljeno taborišče še močneje zasidrati v spominu Avstrije in Koroške.

V svojem govoru je deželni glavar Peter Kaiser poudaril, »kako pomembno je imeti zgodovinski spomin, se za tega zavzemati in ga posredovati naslednji generaciji«. Zahvalil se je vsem, ki to spominjanje omogočajo. Dodal je: »Za deželo Koroško priznavam: prepozno smo začeli s spominjanjem in obstajale so mnoge družbene struje, ki so raje prikrivale in pozabljale, kot da bi krepile spomin in bi tako z naukom iz zgodovine prevzemali odgovornost za prihodnji razvoj. To pomeni, da se je treba zavzemati za liberalno demokracijo, za katero se je treba truditi dan za dnem.«

Spregovoril je tudi Peter Gstettner, ki je govoril »o naših in drugih«. Kritično se je izrazil, da so bile dolgo zamolčane osebe, ki so postale žrtve koroškega Abwehrkampfa. Prevečkrat so bili »ta drugi«. In kdo so bili ta drugi, na to daje odgovor nekdanje taborišče. Nobenega nagrobnika na zeleni njivi. Zabetonirani so bili zadnji temelji taborišča, je žalostno ugotovil Gstettner. Toda tudi na tem betonu je mogoče spominjanje. Na njem so sedaj zapisana imena »ta drugih«.

O »ta drugih« so spregovorili tudi mladi iz Dvojezične zvezne trgovske akademije v Celovcu. Vsak je predstavil kakega svojega prednika, ki je imel opraviti z deportacijo ali je končal v koncentracijskem taborišču. Reginald Vospernik, ki je bil deportiran kot petletni otrok, je nastopil z besedo pričevanja. Kot petletni se je spominjal utrinkov iz taborišč Renice in Eichstätt, zlasti pa še časa v salzburškem Dorfgasteinu. Zbrane je seznanil, da je našel po vrnitvi na dom nekaj nacističnih dokumentov, iz občine Vernberk, ki jih je skril optant iz Kanalske doline po koncu vojne. Gre za 129 kartic iz kartoteke NSDAP-ja, v katerih so bila zapisana imena oseb, izbrana za drugi val deportacije. Tokrat v Ukrajino, vendar je to preprečil Hitlerjev vojaški neuspeh.

Slavnostni govornik je bil pisatelj in zgodovinar Martin Pollack. Poudaril je: »Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da se zoperstavimo pozabljanju in zatiranju. To dolgujemo žrtvam, pa tudi sebi in svojim potomcem, otrokom in vnukom, ki bodo odraščali v boljših časih, v varni demokraciji.«

Vincenc Gotthardt