Ob pogledu skozi okno na Potoku pri Bilčovsu, kjer se razprostira lep razgled na gore, Rezi Valentinitsch reče: »Poglej, ptice imajo ohcet.« Jata ptic svobodno leti po zraku. Rezi Valentinitsch občuduje življenje, je pozorna na dogajanje okoli sebe in je pri svojih 88-ih letih zelo hvaležna. Mnogi pa so iskreno hvaležni njej, saj je kot babica pomagala pri okoli tisoč porodih.

Prva, ki ji je pomagala pri porodu, ko še ni imela diplome, je bila njena teta. »Takrat je stric pome prišel s konjem,« se spominja. Rodil se je njen bratranec. Zadnja, ki ji je pomagala pri porodu, ko je bila uradno že v pokoju, je bila hčerka Rezi. Rodila se je njena vnukinja Tabea. Življenjska pot Rezi Valentinitsch se je pričela pri Sv. Luciji na Gori, kjer se je rodila leta 1934. Ko je bila še otrok, so se s starši preselili na Potok. Vojni čas je bil težek, mama je bila zaprta v zaporu v Celovcu. Rezi Valentinitsch se še spominja, kako je kot 10-letna deklica žela ajdo. Tako so si pomagali, da niso bili lačni. Ima še enega brata. Prvi brat je umrl že pred porodom, mamo so komaj rešili. Sestrica, ki se je rodila po vojni, je umrla pri štirih letih zaradi nesreče.

Rezi Valentinitsch je razmišljala tudi o tem, da bi šla v samostan, a ko je prišla v nemški kraj, ji to ni ugajalo. Tam so ji dejali, da lahko dela na polju. Takrat si je mislila: »Na polju pa lahko delam tudi doma.« Želela si je postati bolniška sestra, v sebi je imela željo pomagati ljudem. Nato se je odločila za šolo za babice, šolanje v Celovcu je trajalo 18 mesecev. V hiši na Potoku je uredila prostor, kjer so žene rojevale. Za njen 80. rojstni dan so ji domači pripravili zelo lepo darilo: naredili so seznam vseh 834 otrok, ki jim je pomagala na svet na Potoku. Prej je delala že v bolnišnici, pa še na domove je hodila, tako da je skupno število porodov čez 1000. Doživela je lepe stvari, »pa tudi težke in zelo težke.« Ob tem pravi: »Hvala Bogu, da mi nobena mama ni umrla in noben otrok ni umrl pri porodu.« Spominja se mnogih poti, enkrat je šla celo na Krčanje. Hodila je peš, vozila se je z mopedom, nato z avtom. Vozila je samozavestno in brez strahu, to ji je bilo v veliko veselje. Če je videla, da je situacija zapletena, je včasih porodnico sama zapeljala v bolnišnico. V stari hiši na Potoku 20 je imela dve postelji, porodnice so pri njej ostajale kakšen teden, imele so polni penzion. Včasih so celo prišli zraven že večji otroci in je bil pravi živ-žav. »Zelo rada sem bila babica,« pravi. Ob kakšnih srečanjih ji ljudje radi pripovedujejo doživetja, kako je znala dobro reagirati. Večkrat je morala spustiti vse delo, ko je prišlo tako daleč. »Štrudelj sem potem dokončala,« se nasmeje.

Ko je bila še mlada, ji celo niso verjeli, da je že babica. Rekli so: »To še ne gre, ona sama še nima otrok.« Pa se je nato dokazala s svojim znanjem in samozavestjo, ki jo pri takšnem poklicu potrebuješ. Nato si je ustvarila družino. Z možem Tonijem, ki je v večnost odšel leta 2005, sta dobila tri hčerke: Ireno, Rezi in Ani. Vsaka ima po tri otroke, tako da ima devet vnukov in sedaj že šest pravnukov. Vsi so ji v veliko veselje. Moža je spoznala, ko je bil mežnar, tudi sama je bila mežnarica. Veliko sta hodila v planine. Svojim hčerkam je pomagala pri porodu, kar je bil posebej lep občutek. Zelo zgodaj so k njej začele prihajati ženske, ki so imele za tisti čas napredne želje: na primer, da bi lahko bili možje zraven pri porodu. Rezi Valentinitsch jim je rada ustregla. Ko pomisli na svojo poklicno pot, pravi, da je imela srečo na svetu. Ljudem je rada pomagala. Spominja se mame, ki ni imela ničesar pripravljeno za novorojenčka, pa ji je Rezi vse potrebno podarila. V tistih časih še ni bilo takšnih preiskav, tako ima tudi primere, ko so bili starši presenečeni nad rojstvom dvojčkov.

Zadovoljno pravi, da ji sedaj nič ne manjka. Rada »štrika,« gleda televizijo, gre na sprehod k bratu, njen največji konjiček je obisk sv. maše. Rada bere, trenutno bere prav posebno predznanstveno delo, ki ga je napisala njena vnukinja Tabea Gasser, z naslovom: Poklic babice včeraj in danes. Na to je posebej ponosna. Zmeraj se je veselila, ko se je človek rodil na svetu, v spominu pa ji najbolj ostaja trenutek sreče, ko mati položi novorojenčka na prsi.

Mateja Rihter