Pred kratkim je v 69. letu po težki bolezni umrl Borut Sommeregger. V svojem življenju je bil vedno na strani teh, ki nimajo glasu. Za slovensko narodno skupnost je znal najti poti, da je bila slišana pri pomembnih političnih osebnostih Avstrije. Sam je znal poskrbeti, da se je tu pa tam znašel v središču političnega dogajanja. Pa čeprav samo v pisarni kakega deželnega glavarja ali ministra s prošnjo, da je treba narodni skupnosti dati samo to, kar ji po zakonih pristaja, in vedno jim je povedal, da ne zahteva nič nemogočega in prav nič nezakonitega.

Bil je znan in imel je izostren čut za to, kaj gre in kaj ne. Pa tudi za ljudi s posebnimi potrebami je dvignil glas, ko si je po domovini Koroški našel novo domovino v Sloveniji. Tam je pred upokojitvijo v središče svojega dela postavil otroke in mladostnike s posebnimi potrebami v društvu Novi paradoks. Njegovo največje zadoščenje je bilo, če mu je uspelo življenje teh oseb narediti bolj kakovostno in srečno. Tega ni obešal na veliki zvon.

V biografijo slovenske narodne skupnosti se je zapisal s svojim poklicnim delom. »Boce«, kakor so ga klicali, se je izobrazil na publicističnem področju. Bil je urednik Našega tednika, a kar kmalu se je podal na drugo stran: zdaj je Naš tednik poročal o delu, ki ga je opravljal pri Klubu slovenskih občinskih odbornikov in pri Enotni listi. Borut Sommeregger je znal prepoznavati znamenja časa in je imel že leta dolgo stike z osebami, ki so po osamosvojitvi Slovenije prevzeli ključne politične položaje v Sloveniji. Skupaj s Karlom Smollejem sta bila poseben tandem. Da se je Borut Sommeregger zasidral tudi v slovenski politiki, je bilo kar kmalu vidno, ko se je vedno večkrat pojavljal tudi v časopisih. Največji diplomat v svojih izjavah nikdar ni bil, gotovo pa je bil vedno odkrit. Ob vsem tem pa še zabaven, komunikativen in za vsako stvar, v katero je bil prepričan, izredno vztrajen.

Kar nam po njegovem preranem odhodu gotovo manjka, je knjiga izpod njegovega peresa, v kateri bi na svoj humoren način opisal vse to, kar je doživel. Morda tudi to, kako sta se znašla po demonstraciji koroških Slovenk in Slovencev na Dunaju v zaporu on in Michael Häupl, poznejši dolgoletni dunajski župan. Kar ostaja, je tudi njegov mogočen in glasen nasmeh. Kar pa je gotovo manjkalo je, da je tako na tiho odšel. vg