Vse življenje si precizno kleše z domačimi besedami podobo svoje nove domovine. Iz Slovenije se je odpeljal z vlakom v Avstrijo in že desetletja piše v slovenskem in nemškem jeziku. Objavljeni pogovor je poskus pogleda na njegovo življenje.

Lev Detela. To ime je literatura. Slovenska in nemška, najbolj pa slovenska. Vaše življenje samo je zgodba zase, ki presega vsak roman. Pred nedavnim ste izdali knjigo z naslovom Disident. Knjiga z vašim naslikanim portretom je fotografirana v okviru okna, ki se mu vidi, da se je postaralo in doživelo mnogo prelomnic. Kako bi komu v nekaj besedah predstavili svoje življenje?

Lev Detela: Zdaj, po tolikih desetletjih tega sicer zelo zanimivega življenja ne le za literaturo, se mi zdi, da je bilo kar več življenj v zelo različnih obdobjih in okoljih. Doživel sem vladavine najrazličnejših dučejev, firerjev, generalisimov, prezidentov in rajhsmaršalov. Prišli so in odšli, življenje pa je teklo kljub ujmam naprej in se pozitivno uresničevalo v bivanjskem jedru z najdražjimi sopotniki v družini in družbi. Kot predšolski otrok sem še doživel Ljubljano pod italijansko in nemško okupacijo in že kar zavestno tudi dramatičen konec vojne na Spodnjem Štajerskem v Središču ob Dravi, ki so ga aprila 1945 zasedle sovjetske in bolgarske čete. Šolal sem se v komunističnem enostrankarskem sistemu Titove Jugoslavije, ki je poleg napak imela tudi dobre lastnosti, toda v meni je bila želja po drugačnem, širšem, humanem svetu brez stalnih napadov na razredne sovražnike in izdajalce. Avstrijsko okolje je bilo nekaj novega, na Dunaju pa sem se srečal ne le s slovensko skupnostjo, temveč tudi s številnimi sledovi, ki jih je naš narod skozi dolga stoletja odtisnil v središču našega nekdaj skupnega mnogonarodnega cesarstva. Začelo se je novo življenje, ki mi je odprlo okno v svet. Postopoma je nastajala literatura na dveh tirih, v prvobitnem slovenskem in pridobljenem nemškem. Nisem se hotel ustaviti na domačem zapečku, želel sem naprej, tudi v mednarodno okolje, pri čemer je bil Dunaj dobra odskočna deska v svet. Našel sem tvoren stik z avstrijskimi in tujimi literarnimi kolegi in se vključil v širši duhovni kontekst. Ko so se zrušili nekdanji dogmatični politični sistemi in so se mi ponovno odprla vrata v mojo prvo domovino Slovenijo, ki se je hitro vključila v Združeno Evropo in v svet, se je rodilo še eno novo življenje z željo, dediščino rodnega doma v konstruktivnem dialogu še bolj povezati s sosedom in drugačnim, ki naj ne bo tujec, temveč tvoj bližnjik in prijatelj.

Stari ste 85 let. Kakšno življenje se je zaključilo 8. avgusta 1960 in kakšno se je začelo. V kakšno prihodnost vas je zapeljal takrat vlak na tirnicah, na katere je padal dež?

Lev Detela: Nočem dramatizirati svojih življenjskih izkušenj. Rečem lahko, da je bilo leta 1960 po prihodu v nevtralno Avstrijo (ta nenapadalna mentaliteta mi je bila všeč) tudi veliko lepega, družina, sinovi, pet vnukinj in vnukov, dolgoletno skupno kulturno prizadevanje z ženo pesnico Mileno Merlak in prijatelji.

Od leta 1960 živite kot Slovenec v Avstriji. Ste kdaj razmišljali o vrnitvi v svojo domovino Slovenijo in kakšna bi morala biti, da bi to brez pomislekov storili? Kaj je s tem v zvezi vaša srčna želja?

Lev Detela: Po tridesetih letih »eksila« sem leta 1990 spet prestopil prag svoje prve domovine. Nisem naletel na kake resne ponudbe, ki bi mi omogočile vrnitev z ugodnimi pogoji. Po pravici povedano takih pravih pogojev še danes ni. Slovenska politika se na amaterski način ukvarja sama s seboj, v nespametnih bojih brez konstruktivnega dialoga med različnimi političnimi strankami in interesnimi skupinami. Nima veliko časa za svoje rojake onstran meje in po svetu. Žal je po lastni neumnosti preveč razdvojena. Manjka toleranca do drugega, drugačnega. Nastale so najrazličnejše zamejitve, odtujitve, razmejitve in zamere, tudi zamejene interesne skupine, ki se ukvarjajo predvsem s samim seboj. V takih pogojih se ne rodi želja po novih obrazih in idejah. Taka »domovina« ni tista domovina, ki si je želim. Tu v Avstriji, kjer živijo tudi moji potomci, vnuki in sinova, sem pravzaprav našel nadomestno domovino.

Kot mlad človek ste zapustili svojo domovino. Je domovina kraj ali občutek?

Lev Detela: Domovina naj bi bila seveda kraj, na katerega si kar biološko navezan. Toda v resnici je domovina več kot to. Dejstvo s presežno vrednostjo, je občutek in počutje, kjer si doma, pa naj bivaš kjerkoli. Dokaz za to je globoko domovinsko občutje Slovencev v diaspori, še posebej v Argentini. Domovino lahko nosiš v srcu tudi v najbolj oddaljenem in odročnem delu sveta, kot spomin na mladost, na prednike, rodno skupnost, kot željo po prvobitnem, ki naj se spet uresniči. Na poseben način pa jo doživiš v ustvarjalnem dialogu z drugimi domovinami naše tako pestro raznovrstne Zemlje.

Svoje življenje ste posvetili besedi z vsemi konsekvencami, predvsem pa s to, ne vedeti, kdaj bo napisan zadnji stavek. Kako močan je pri vaših letih nagon literarnega ustvarjanja in kakšni so načrti? Kaj nastaja novega?

Lev Detela: Zaenkrat nimam problemov pri oblikovanju novih literarnih besedil. Moj ustvarjalni naboj je še vedno močan. Kulturni center Maribor mi je zdaj ob moji »obletnici« pravkar izdal novo pesniško zbirko V VETRU z besedili iz zadnjih dveh let 2023 in 2024, v katerih ubesedujem svoje življenje metaforično in simbolno kot hojo skozi veter in dež. Poleg tega nastaja daljši kritični prozni tekst GRAND HOTEL ZMEŠNJAVA o duhovno-političnem položaju sveta na začetku 21. stoletja – poleg nemških besedil in dela z urejanjem revije LOG.

Pa še enkrat k besedi in literaturi. Kaka močna je lahko literarna beseda v svetu, v katerem je vedno več nesoglasja, nasilja in vedno manj pripravljenosti za branje?

Lev Detela: Naivno bi bilo misliti, da bo literatura spremenila svet. Kljub temu ne smemo podcenjevati humanističnega glasu, ki ga sporočajo od nekdaj kritični in zaradi krivic in nasilja vedno znova težko prizadeti besedni ustvarjalci in ustvarjalke. Literatura lahko v svojih najboljših oblikah postane vest naroda in vest človeštva.

LOG je naslov literarne revije za mednarodno literaturo. Lani je revija izhajala 45 let. Kaj je ta revija, ki vam je srčna zadeva, povzročila v avstrijski literaturi, kaj z vami in kaj bralkami in bralci in kaj z avtoricami in avtorji?

Lev Detela: Revija LOG je nastala v posebnem času političnega in kulturnega vrenja, ki ga je v Avstriji spodbudil nastop nekdanjega kanclerja Kreyskega. Takrat se je rodilo več literarnih časopisov. Skoraj nobenega od teh danes ni več. LOG pa še vedno vztraja in orje ledino kot organ literarnega povezovanja med najrazličnejšimi poetikami in usmeritvami, kot na začetku pred skoraj pol stoletja. Pravzaprav je dinamični leksikon žive literature iz najrazličnejših kulturnih in jezikovnih prostorov in izpod že priznanih ali pa še začetniških pisateljskih peres. Razpon prispevkov sega od Evrope čez oceane v Ameriko, Avstralijo, Afriko, Azijo. V LOGU so našle prostor številne narodne manjšine in samosvoji posamezniki, tudi disidenti in »neprijetni« posamezniki. LOG je sicer zaradi skromnih finančnih sredstev »majhna« revija, ki pa odpira vrata v veliki kozmopolitski svet mednarodne literature. V LOGU je doslej objavilo svoje prispevke več sto avtoric in avtorjev, tudi mnogi Slovenci in Slovenke od Edvarda Kocbeka do Tomaža Šalamuna ali Borisa Pahorja – in tudi mnogo koroških slovenskih pisateljskih peres.

Če kdo dobro pozna Slovence v zamejstvu, v Sloveniji in tudi po svetu, ste to vi. Kaj je tista posebnost ljudi po svetu in doma, ki govorijo slovensko. Jih kaj razlikuje od drugih narodov?

Lev Detela: Ne bi želel pretiravati glede kakih leporečnih epitetonov o Slovencih. Vsak narod, vsak človek je nekaj posebnega, zaklad, svet zase, v dobrem, a vedno tudi z napakami. Slovenci smo imeli posebno usodo. Šli smo skozi številne težke preizkušnje, ampak kljub vsemu smo si vedno znova znali ustvariti tudi veliko lepega. Predvsem naš domači svet s slikovito okolico, gorami, gozdovi, morjem nas je spodbujal in krepil za dobro in plemenito. V nasprotju s severnimi sosedi smo (bili) močno čustveni, čeprav je kritik zapisal, da smo kljub vsemu preveč razumarski. Toda kateri narod ima toliko globinskih pesmi o Mariji, toliko Marijinih božjih poti in Mariji posvečenih cerkva, toliko subtilnih priprošenj in zaobljub, čeprav je vse to morda predvsem dediščina iz stare danes že na pol pozabljene Slovenije.

Če bi bili vi v Evropski uniji kakšen evropski komisar za kulturo in literaturo. Kaj bi bilo prvo, kar bi spodbudili za krepitev jezika in kulture narodnih skupnosti v Evropi?

Lev Detela: Predvsem bi se tak komisar ali komisarka moral posvetiti ob vsesplošnem univerzalnem podpiranju kulture za vse in vsakogar posebnostim in obrobjem v evropskih državah, predvsem tudi narodnim manjšinam in raznim kulturnim skupnostim. Seveda ne le slovenski skupnosti v Avstriji, Italiji ali na Madžarskem, temveč tudi drugim narodnim in jezikovnim skupnostim, na primer v Franciji (Okcitanci itd.), Španiji (Katalonci, Baski in drugi) – in seveda na primer Laponcem na Švedskem in Finskem. Evropska unija bi pravzaprav potrebovala posebnega komisarja za narodne in kulturne skupnosti. Evropa se premalo zaveda, kakšna dragocenost so njena »obrobna manjšinska« območja.

Kakšno življenje bi bilo idealno za nekoga, ki se je odločil, da bo živel od pisanja?

Lev Detela: Idealnega življenja ni. Umetniško življenje je vedno povezano s tveganjem. Ni za ljudi, ki stremijo samo po materialnem blagostanju. Pripravljen moraš biti tudi na težave in nevšečnosti. Toda ustvarjalni zagon ti te nedonošenosti bogato poplača.

Kaj manjka, kaj bi morala morda država zagotoviti in za kaj morajo poskrbeti tudi založbe ali druge ustanove, ki se ukvarjajo z literaturo?

Lev Detela: Nekatere stvari so za umetnike vsaj tu v Avstriji socialno urejene, čeprav ne vedno. Založbe niso posebej radodarne glede honorarjev. Zdi se jim, da bi bilo najbolje, da pisatelji ustvarjajo za bog lonaj in so hvaležni, da jim kdo sploh kaj natisne. Posebej za začetnike in manj znane (priznane) avtorice in avtorje je velikokrat zelo težko. Mnogim odločevalcem v politiki in založništvu se zdi popolnoma normalno, da si natis svojih del avtorji financirajo kar sami. Ali pa se naj, če nočejo dokončno obmirovati, razkazujejo v manj cenjenem in manj dragem medmrežju kot novi obliki objavljanja literature. Tu se mora nekaj spremeniti.

Kaj je bilo vodilo vašemu življenju? Kaj ste načrtovali in se je uresničilo? Kakšne sanje so še ostale?

Lev Detela: Kljub vsemu, kljub vojnam, revoluciji, nasilju človeka nad drugim človekom, kljub ločitvi mojih staršev in boleznim, disidentstvu in eksilu, sem imel lepo življenje. Marsikaj sem lahko uresničil. Živel sem in živim za literaturo, čeprav na lastno ustvarjanje gledam pragmatično in realistično. Še vedno si vsak dan pri delovni mizi zastavim nove naloge. Dokler mi bo zdravje dopuščalo, skušam ostati kulturno delaven in življenjsko boder, predvsem v krogu mojih najdražjih.

Kaj bi radi povedali slovenski narodni skupnosti na Koroškem?

Lev Detela: Ostanite zvesti domači slovenski besedi. Ne zanemarite darov, ki ste jih prejeli od vaših prednikov. Zrite optimistično v prihodnost in jo oblikujte z vsemi ljudmi dobre volje, tudi skupaj z neslovenskimi sorojaki in sosedi.

Kaj je v središču, če ni v središču literatura?

Lev Detela: V središču so moji najbližji, zdaj že »zelo odrasla« sinova dvojčka, vnukinje in vnuki, in moja dolgoletna življenjska spremljevalka in sopotnica v razne smeri sveta Mojca Gätz … In seveda, kljub vsem grozovitostim v človeški družbi, dobra dela plemenitih ljudi ter velika, vse obdajajoča božja narava z živalstvom in rastlinstvom, ki jo preveč zanemarjamo in uničujemo … In knjige, zlasti ključna dela drugih pesnikov in pisateljev, in sploh vse lepe umetnosti … in dobri zgledi, še posebej tisti usmiljenja in dobrote, kot nam jih je na primer s svojim zgledom pokazal Frančišek Asiški.

Pogovarjal se je Vincenc Gotthardt.

Lev Detela: prerez pesniškega ustvarjanja v eni knjigi

Pesniška zbirka »Nočna vožnja v Jeruzalem« ponuja presek skozi avtorjevo več desetletno bogato pesniško ustvarjanje. Pesmi so izbrane iz avtorjevih doslejšnjih pesniških zbirk. Nekatere so tudi preoblikovane. V zadnjem delu knjige so objavljene pesmi iz novejšega časa. Lev Detela: Nočna vožnja v Jeruzalem. Izbrane pesmi 1964–2018. Založba Fran, Celovec 2019.