Nekaj osebnih spominov na škofa Egona Kapellarija - Ostani luč

Moji spomini segajo v študijsko leto 1974/75. Takrat sem se podal za študij v Gradec. Stanoval sem privatno, in ne v bogoslovnem semenišču. Poleg študija na teološki fakulteti sem iskal duhovne celice v mestu. Eno sem našel v Leechgasse. Tako je v tem letu postala Katoliška visokošolska župnija moja duhovna domovina. Rad sem zahajal tja k svetim mašam: ob delavnikih v skromno, a umetniško lepo kapelo, ki je prav v središču študentskega doma, ob nedeljah pa v Stiegenkirche, ki je bila vedno napolnjena do zadnjega kotička. V tem letu sem odkril globoko duhovnost študentskega župnika Egona Kapellarija in njegovo dobrotljivo prisrčnost.

Moliti, deliti in biti misijonaričen – so bila že takrat njegova vodila. Pogosto je vabil na kosilo ali na sprehod in pri pogovoru razvijal svoje misli. Četudi sem se trudil, da bi ga razumel, je le dognal, da ni bilo vedno tako. Nisem edini, ki mu je potem rekel: »Prosim, da me ne razumeš prehitro.« Tako nas je uvajal, da razmišljamo globlje in večstransko.

Njegov študentski dom je bila hiša izobraževanja in kulture. Znani znanstveniki in teologi so tam predavali, prav tako je vabil umetnike, da so tam razstavljali. Cerkev je vabilo k pogovoru in dialogu. To je potem, ko je postal škof na Koroškem, predvsem našel v Domu v Tinjah. Tako da je ob praznovanju svoje 90-letnice pri sv. maši še posebej omenil rektorja Jožeta Kopeiniga.

V študentskem domu je bila tudi dobra menza, kamor smo radi zahajali. Prav tako je bila tam čitalnica, kjer sem odkril svet velikoformatnih časopisov. Tam sem včasih srečal starejšo žensko, ki je tudi prebirala časopise in se pozimi malo zagrela. In poleg tega je Egon Kapellari vedno znova skrbel za to, da ni odšla lačna domov.

Kot škof je to nadaljeval. Po zgledu sv. Heme je skrbel za uboge, ki so trkali na vrata škofije. Ni želel, da bi jedli pred vrati kakor berači, ampak jim je pripravil kosilo v obednici. Bili so gostje pri mizi.

V Gradcu sem se vključil v katoliško visokošolsko mladino. Ta je vsako leto prirejala seminar v Berlinu. Kapellari me je spodbudil, in tako sem v živo spoznaval komunistične države. Vsak izmed nas je v svojih kovčkih shranil verske in teološke knjige. Prve so nam odvzeli že na češki meji. Nekaj smo jih pa le rešili, in jih izročili študentom v Vzhodnem Berlinu. V spomin se mi je vtisnilo srečanje s poznejšim kardinalom Františkom Tomaškom v Pragi. Čutil sem, kako trpijo kristjani in kako se trudijo, da ohranijo svojo katoliško vero. Isto smo doživeli v Vzhodni Nemčiji in v komunističnem delu Berlina.

Pridružil sem se tudi tridnevnemu peš romanju študentov iz Gradca v Sekavo. Geslo v tem letu je bilo na sliki Hansa Staudacherja: »H križu vodi naša« Sv. maša ob koncu romanja mi je ostala v srčnem spominu. In vedel sem za svojo pot.

Jože Valeško

Škof Egon Kapellari se je dobro zavedal svoje vloge kot najpomembnejšega in najvplivnejšega komunikatorja krške škofije. Cerkvi na Koroškem in tudi čez njene meje je dal obraz, svoj obraz, ji zagotovil profil in ugled v dvojnem pomenu besede ter javno zavzemal stališča in izrekel svoje stališče, ne glede na to ali je našel odobravanje ali ne. Za novinarje doma in tujini je bil zato iskan in cenjen sogovornik, tako za »uradne« objavljene intervjuje, kot tudi za tako imenovane pogovore v ozadju, v katerih je v zaupanja vrednem okviru opravil razvrstitev in pretehtal razvoj dogodkov v Cerkvi in družbi.

Škof Kapellari je v več pogledih oblikoval stil Cerkve na Koroškem. V odnosih s predstavniki klasičnih medijev je postavil nove standarde za ofenzivno, transparentno in nepristransko komunikacijo, ki je seveda vključevala tudi medsebojne kritične tone. Sodelovanje z njim je bilo zame eno najintenzivnejših, najbolj zaznamujočih in najbolj bogatih v moji dosedanji poklicni dejavnosti.

Matthias Kapeller, vodja Tiskovnega urada krške škofije

Kdor razmišlja o duhovnem in teološkem delu škofa Egona Kapellarija, spoznava v tem delu življenjsko pot, na kateri se vera in mišljenje, molitev in kultura, Cerkev in svet nevsiljivo, a vztrajno prepletajo. Njegova besedila kažejo, kako se teološka natančnost in poetična občutljivost med seboj plodno prepletajo. Kdor jih bere, čuti: tukaj piše nekdo, ki pozna bogastvo tradicije, jo v molitvi premišljuje in povezuje s sedanjostjo.

Glede sožitja med Nemci in Slovenci v škofiji je bilo njegovo posredovanje med obema stranema mnogokrat razumljeno kot preveč neodločnostjo, vendar je bil za to delo na koncu nagrajen z več nagradami za dosledno zavzemanje za mirno sožitje v deželi.

Škof Jože Marketz

Več kot 14 let sem bil Kapellarijev šofer in ceremoniar v škofiji. Pri mnogih obiskih v župnijah in potovanjih po deželi je bilo vedno samoumevno iskati stik z ljudmi. Pri mnogih pogovorih z ljudmi je škof vedno imel odprto uho za njihove stiske in skrbi. »Pomagati, dokler boli,« ta stavek za škofa Kapellarija ni bil le prazna fraza, ampak na tem področju je bil škof velikokrat zgled.

Na koncu pa je Erwin Vauče v prispevku, v katerem so najrazličnejše osebnosti Kapellariju čestitale za 90-letnico, napisal tudi slovenski stavek: »Bog naj te blagoslovi!«

Erwin Vauče, šofer škofa Kapellarija

20 let sem v dveh škofijskih hišah vodila gospodinjstvo. Škof Egon Kapellari je bil zame preprost, občutljiv in skromen. Toda kar je zadevalo škofovsko službo, je zahteval pazljivost in dober stil. Tu mu je bila pomembna pripravljenost za službo in prožnost, zlasti zaradi različnih vabil, ki so prinesla pestro druščino gostov.

S. Maria Hemma Ogertschnig, dolgoletna gospodinja škofa Kapellarija

Anekdota

Škof Kapellari je pridigal o Heglu. Ko je videl otroke v prvih vrstah, se je obrnil nanje in jim rekel: »Moj Bog, to je bilo sedaj dolgo. Morda niste vsega razumeli, ampak jaz sem hotel samo reči: Lepo je, če sije sonce.«