Spomin je tanka nit. Vendar je lahko tudi močna. V Šmihelu so po dveh letih to nit okrepili s spomenikom »spuren | sledovi«, vidno postajo obsežnega spominskega projekta. V nedeljo, 18. maja, popoldne je bilo v Šmihelu tako daleč. Pred novim spomenikom umetnika Aberta Mesnerja so se zbrali šolarke in šolarji ljudskih šol Božji Grob, Globasnica, Pliberk in Šmihel, nekoliko stran od njih je bil med neštetimi zbranimi tudi umetnik Albert Mesner, v prvi vrsti pa so sedele nekdanje pregnanke in priče časa Dora Blažej, Justa Sadnikar, Mara Rutar in Milka Grebenjak. Pred govorniškim pultom pa vaza z rdečimi nageljni, rožmarinom in roženkravtom.

Micka Opetnik je spregovorila pred pričami časa in potomci nasilno pregnanih družin o spomeniku. »Tanka nit je spomin. In vendar je spomin tisti, ki nas veže z našimi predniki in nam predoča zgodovino, ki je oblikovala naš kraj pod Peco.

Ko smo pred dvema letoma društveniki KPD Šmihel in skupina potomcev pregnanih družin začeli razmišljati o družinah in posameznikih, ki so bili žrtve nacionalsocialistične strahovlade, smo bili kar kmalu mnenja, da moramo postaviti vsem tem ljudem spomenik. Spomenik za 24 izseljenih družin – to je 146 oseb – od teh je bilo 54 otrok, spomenik dvema duhovnikoma, ki sta službovala v Šmihelu, sedmim osebam, ki se niso vrnile iz taborišč v Nemčiji, ter koncentracijskega taborišča v Auschwitzu in Mauthausnu in šestim žrtvam evtanazije.

S tem spomenikom jim hočemo vrniti ime in čast ter pokazati, da so bili dragocen del naše družbe.

Sredi Šmihela, ob pokopališkem zidu – ob poti, ki vodi v farno cerkev in na pokopališče, se nam je zdel prostor najbolj primeren. Po tej poti so vse te osebe hodile v cerkev, kjer so se srečevale s sofarani, se povezovale s somišljeniki in črpale moč v globoki veri in zaupanju v božjo pomoč.« Kdor želi izvedeti več, kot je na prvi pogled vidno na spomeniku, se lahko poglobi v sledove pregnanih žrtev, ki so dokumentirani na QR kodi, ki je pritrjena na spomeniku.

Besede na neštete zbrane je naslovil tudi predsednik KPD Šmihel Silvo Jernej. Poudaril je: »Projekt in spomenik ustvarjata prostor srečevanja za nove poglede ter skupen razmislek o naši preteklosti – ne zato, da bi odpirali rane, temveč zato, da bi prevzeli odgovornost in pogumno stopili naprej, s pogledom usmerjenim v prihodnost. Odkritje tega spomenika ni zgolj izraz spomina, temveč tudi pozno, a iskreno priznanje – poklon koroškim Slovencem in vsem, katerih glas v preteklosti ni bil slišan.

Toda samo spominjanje ni dovolj. Ne gre zgolj za to, da se ozremo nazaj – gre tudi za to, da gremo skupno naprej.

Iz zgodovine se učimo: izključevanje, diskriminiranja, jezikovna stigmatizacija so pogosto začetek krivic.

Raznolikost, večjezičnost ni tveganje, temveč bogastvo. Slovenski jezik in kultura sta nepogrešljiv del Koroške, ki bogatita tudi našo občino in regijo.

Spominjanje ni samo sebi namen – je poslanstvo. Naša skupna naloga za danes in jutri je, da varujemo človekovo dostojanstvo in si prizadevamo za enakopravnost. Da pravice manjšin niso zapisane le v zakonih, temveč tudi uresničene v vsakdanjem življenju.« Pa še na nekaj je opozoril: »Ta naš projekt »Skupno na poti« in spomenik »sledovi-spuren« naj ustvarjata mostove med preteklostjo in prihodnostjo ter med generacijami. Gre za ključni korak k širjenju strpnosti, razumevanja in skupnega spominjanja, ki je temelj za mirno sožitje. Da bi družba postala strpna, odgovorna in sposobna sprejeti preteklost kot izhodišče za prihodnost.«

Plesalka Mirjam Sadjak je v glasbeni spremljavi Emila Krištofa s svojim nastopom razširila zid spomina na vse smeri. Šmihelski igralci so izvedli recital, ki je govoril o svobodi. Cerkveni zbor je še posebej lepo potrdil močno povezavo žrtev s šmihelsko cerkvijo in močno vero, ki jim je bila opora v tujini. Župnik Slavko Thaler je novi spomenik blagoslovil in dejal: »Preteklost je tudi sedanjost in je naša odgovornost danes. Zato nas vabi ta spomenik k razmisleku in spominu, hkrati pa nas vse opozarja, da smo čuječi, da se takšni dogodki ne ponovijo.« Spregovoril je župan Hermann Srienz in spomenik imenoval »trajni simbol spomina in naše odgovornosti za prihodnje«. Deželna svetnica Gaby Schaunig pa je dejala: »Ne morem si predstavljati, kako je bilo, ko so morale družine zapustiti svoj dom, vzeti otroke k sebi in jim morda reči, že ne bo tako hudo. Prav spomeniki pa so lahko povod, da si kaj takega moremo predstavljati, kajti vse, kar je bilo kdaj, se lahko ponovi.« vg