»Od pisanja literature ne morem živeti, z literaturo lahko.« To pravi Dominik Srienc, pesnik in sodelavec Inštituta Roberta Musila za raziskovanje literature in Koroškega literarnega arhiva v Celovcu. Živel je že v mnogih krajih sveta, prav tako v Kirgiziji in Armeniji. S temi slikami se je vrnil na Koroško. Znebil se jih je v dvojezični pesniški zbirki »Tu je konec | Hier ist Schluss«. V središču njegovega življenja je literatura. Preživlja se s tem, da se ukvarja z njo profesionalno. Toda kljub temu mu včasih zmanjka besed. Založba, pri kateri je izdal pesniško zbirko, se pri njem že štiri let ni več javila, namesto nje pa se je javila dežela Koroška. Sporočila mu je, da bo prejel pospeševalno nagrado dežele Koroške za literaturo.

Založbi, to, da se ne javi, ne zameri. Ta podatek je navedel Dominik Srienc, ko je odgovarjal na vprašanje, če se založbe zadosti zanimajo za avtorice in avtorje in na kaj bi morale polagati večjo pozornost. Odločitev, da pride knjiga na trg, je eno. Toda pri tem je pomembno še dvoje, pravi Srienc. Najprej se začne pri knjigi sami. Potreben je profesionalni lektorat in lepo oblikovanje knjige. Ko knjiga izide, se delo založbe šele začne. Zdaj gre za reklamo in pripoved zgodbe o tej knjigi, da bo dosegla bralke in bralce. In seveda, to pa je že tretje, založba mora ostati v tesnem stiku z avtorjem ali avtorico.

Dominik Srienc je začel pisati pri petnajstih letih, »Takrat se je nekaj vžgalo«. Da je napisal prvo pesem, »je bila verjetno manj moja želja ali volja, ampak je bilo nekaj, kar se je moralo zgoditi in me je presegalo«. Takrat je to bilo nekaj čustvenega, danes pa je pisanje pesmi zanj »sicer še vedno nekaj dramatičnega, vendar z določeno distanco do sveta«. Prav pisanje, ki je zanj »raziskovanje sveta in jezika«, mu odpira poseben pogled in razumevanje procesa ustvarjanja literature.

Da je bil izbran med prejemnike pospeševalne nagrade dežele Koroške za literaturo, je za Dominika Srienca potrditev mladih literarnih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki pišejo tudi v slovenskem jeziku. V preteklih letih so priznanje za svoje delo v tej nagradi prejeli tudi Verena Gotthardt, Nina Zdouc in Stefan Feing. V tej nagradi vidi tudi eno od redkih podpor ustvarjalkam in ustvarjalcem, saj drugače ni kakih podpor osebam doma na Koroškem, ki pišejo tudi v slovenskem jeziku. »Potrebovali bi bistveno več, kot pa le pospeševalne nagrade. Na voljo bi morale biti štipendije in rezidenčni prostori, tako da bi zares imeli čas za ustvarjanje v zaščitenem prostoru. Kar bi še potrebovali, bi bila revija, v kateri bi bilo mogoče kritično razpravljati o literaturi, ki že obstaja in nastaja.«

Koroška je majhna dežela. Prav tako je majhna v svetu Avstrija. Koroški pisatelj Peter Handke, je po prejemu Nobelove nagrade izpovedal svojo držo: »Vedno nasprotujem, ko ljudje pravijo, da je Avstrija majhna država. Odločil sem se, da prihajam iz velike države in tako tudi pišem.« Na vprašanje, kako velika in pomembna je Koroška, Dominik Srienc odgovarja: »Moja vrnitev na Koroško je bila tudi vrnitev k jeziku. To mi je postalo jasno po vrnitvi iz Kirgizije in Armenije. Tam je bilo zame konec pri pisanju. Ni šlo več naprej. Ta konec ni pomenil finale, ampak da je treba ta konec preseči. Ta konec sem lahko presegel samo na Koroškem, ker mi ta prostor ponuja več možnosti, kot bi jih imel kjerkoli po svetu. Tu se lahko ukvarjam s slovensko literaturo in tu je bilo mogoče preseči konec tudi z dvema jezikoma. Koroška je lahko zelo velika, zna pa biti tudi zelo majhna in kratkovidna. Misim, da je treba misliti Koroško čez meje.«

Literaturo potrebuje Dominik Srienc, »ker ponuja v nenavadnih časih možnost, ustvariti neke vrste protisvet k resničnosti sveta in z literaturo je mogoče postavljati vprašanja, ki jih verjetno v resničnem življenju ne bi bilo mogoče.« Za literaturo na Koroškem si želi več podpore za mlade, ki pišejo slovensko literaturo, in več prostora, da lahko ostanejo na Koroškem in tu ustvarjajo. Toda moralo bi priti do zelo močnih in hitrih signalov, kajti značilnost mlade pišoče generacije na Koroškem je, »da ne ostaja na Koroškem in da večinoma ne ustvarja v slovenskem jeziku.«

Vincenc Gotthardt