Darilo, ki si ga je zaželela za sv. birmo, je bil fotoaparat. »Bila sem zelo srečna, ko sem ga res dobila,« pripoveduje Justi Hribernik iz Galicije, ki se še spominja, kakšna je bila tista kamera. Je ljubiteljica domačih krajev in lepe narave. Vedno jo kaj zanima, na primer, kam gre ta pot, kje je ta vas, kje je ta hrib ... Ob njeni težki bolezni, multipli sklerozi, je zelo priporočljivo, da veliko hodi in to tudi upošteva. »Zraven vzamem svojo prijateljico kamero in se podava na pot.«

Koroške kraje je že prej poznala, zdaj jih spoznava še bolj. »Zelo mi je všeč, da če nekam grem, se poglobim v tisti kraj. Rada končam začete poti. Če vidim, da tisti dan ne morem več narediti toliko kilometrov, se naslednji dan še enkrat zapeljem malo bližje in naredim še drugi del svoje etape,« razlaga. Potem ima dokumentirano celo pot. Zase si naredi fotoknjige, nekaj let pa že pripravlja tudi koledar, s katerim razveseli tudi druge. Upa, da je ljudem koledar všeč in je hvaležna zvestim naročnicam in naročnikom ter tudi vsem, ki so koledar letos naročili na novo.

Ne pozna pa samo koroških krajev, ampak tudi mnoge ljudi na Koroškem. S svojo službo je obiskovala južnokoroške občine, kmetije, kraje. Vsega skupaj je 25 let delala kot tajnica pri samostojnem političnem gibanju, na Enotni listi in pri Skupnosti južnokoroških kmetic in kmetov. Zaradi bolezni je morala delo opustiti, »čeprav sem bila takrat še sorazmerno mlada za upokojitev.« Težko je bilo, »zelo rada sem delala,« pripoveduje. Dan za dnem je razdajala veliko svoje energije. Slovenska narodna skupnost na Koroškem ji je zelo pri srcu, »sploh pa sta mi pri srcu samostojno politično gibanje po naših občinah in kmečki stan. Težko se je bilo od danes na jutri temu odpovedati,« a ker je njena bolezen povezana z naporom, se je morala pred 12-imi leti podati na negotovo pot.

Kolikor je le mogoče, je rada med ljudmi, »skozi vsa leta so nastala prijateljstva in zelo sem hvaležna, da imam prijatelje v Podjuni, v Rožu in na Zilji.« Rož, Podjuna, Zilla – tako se imenuje tudi njen koledar za leto 2024. Rada si ogleduje cerkve in druge sakralne spomenike, pa ne samo po Koroškem, tudi širše po Avstriji, Sloveniji in Evropi. »Rada potujem, ampak vem, da je to zelo povezano z energijo. Pozimi in če postaja hladneje, mi gre dobro. Ne čutim tako močne utrujenosti kot poleti,« takrat je čez dan bolj v hiši in se zvečer odpravi na kakšen sprehod v bližino. »Vem, da bolezni ni mogoče ustaviti, ampak upam, da bom še lahko čim dlje hodila po naših krajih in si ogledovala to in ono znamenitost,« si želi za prihodnost. Upa pa tudi, da ji ne bo zmanjkalo optimizma in da se bo lahko še podala na kakšen lep izlet ali lepo potovanje, na primer takšno, kot je bilo letošnje z Obirčankami in Obirčani v Pariz. Velika ljubezen zanjo je Južna Tirolska.

Kljub bolezni se trudi biti hvaležna in nasmejana. Rada pripoveduje in se spominja lepih trenutkov. Za bralke in bralce Nedelje razkrije dva izmed njih. Eden je povezan z Assisijem, nikoli ne bo pozabila, kako je ravno tam dobila Romanov klic s prošnjo, če bi bila njegova botra. Drugi srečni dogodek je povezan z njenim najljubšim konjičkom – fotografiranjem. Nekoč je njene slike gledal priznan fotograf in takoj je opazil, kako so ljudje na njenih slikah prijazni in nasmejani. Ne more biti drugače, ko pa je prijazna in nasmejana tudi Justi. V tem primeru zagotovo velja, da sami privlačimo tisto, kar nosimo v sebi.

Mateja Rihter