Teden dni prej Romanje treh narodov, v nedeljo 2. avgusta, pa romanje treh Slovenij. Oboje na Svetih Višarjah, milostnem kraju pri Materi Božji, ki združuje.

Kaj so tri Slovenije, se morda vprašate. Matična, zamejska in izseljenska Slovenija se povezujejo na več načinov in skozi vse leto, tradicionalno pa je romanje na Svete Višarje, ki ga organizirata Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi. Letos, ob 100-letnici plebiscita, je bilo posvečeno Koroški. Sklenilo se je s skupno sv. mašo.

Uvodne pozdrave je zbranim romarkam in romarjem namenila ministrica vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch. »Ko naši ljudje zaradi pokončnega slovenstva niso smeli v domovino, so na tem svetem kraju srečevali svoje domoljubne rojake, se otožno ozirali čez zastraženo mejo, se zatekali k svoji priprošnjici in z majhnimi koščki tlakovali pot do svobodne Slovenije. Vse to predstavlja tisti zares srčni, globok in tudi pretresljiv humus za današnjo prireditev.«

Predavanje je imel dekan Janko Krištof: Sto let upora, obljub in prevar - Koroški Slovenci med samobitnostjo in povezovanjem s celotnim narodnim telesom. Najprej je dejal, da ga navdaja veliko veselje, ko pomisli na to, da je koroški Slovenec Jože Marketz krški škof in da je koroška Slovenka Olga Voglauer državnozborska poslanka Avstrije. A vprašal se je, ali ni veselje nad trenutnim stanjem, »posledica mnogih grenkih izkušenj iz preteklosti.« V svojem predavanju je pozornost posvetil kratkemu pregledu zadnjih stotih let, začel je v 19. stoletju, ko je »Celovec veljal za Slovence še kot pomembno slovensko mesto« in je imela Koroška dobro tretjino slovenskega prebivalstva. Koliko hudega je bilo v času vojne, pa tudi po njej, ko je bila v deželi močna napetost. »Samozavest med nami je rasla, stalno pa smo izgubljali zaledje. Pritisk je bil na vseh ravneh in mnogi so zavedno ali nezavedno klonili.« Kar nekaj pa je bilo tudi pridobitev, »za vsako stvar pa smo se morali dolgo boriti in jo izboriti. Veliko uspehov je bilo zaradi privatnih iniciativ, ki so se uveljavile, in je politika morala slediti dejstvom.« Janko Krištof izpostavi pomembno vlogo Cerkve in sinode. »Česar ne zmorejo drugje, uspe tukaj: sinodalni sklepi upoštevajo slovenščino kot enakovredni jezik in ji dajo vidno mesto.«

Povezujmo se še naprej vsi, ki pripadamo istemu narodu in ki v višarski Materi Božji spoznamo mogočno priprošnjico, da bomo še naprej kljubovali vsemu, kar hromi in ustavlja življenjski utrip našega naroda. (Janko Krištof)

S pogledom na svoje korenine, sorodstvene zveze in potek svojega življenja je podčrtal pomen povezovanja treh Slovenij. Spregovoril je še o ideološki razklanosti med Slovenci in svoje predavanje zaključil: »Gospod Aleš Zechner, nekdanji župnik v Železni Kapli, je vedel za veliko stvari in je med vojno in po vojni delal za spravo. Pokopaval je žrtve nacistov in žrtve partizanov. Pri dekanijskih konferencah je večkrat zavzdihnil: ‘Ko bi vi vedeli, koliko gorja so med vojno in po njej naši ljudje storili našim ljudem. Molimo za mir, spravo in odpuščanje.‘ Tudi sam grem, kadar sem v Ljubljani, na Rožmanov grob in tam molim za narodno spravo. Naj svoj delež doprinese tudi to vsakoletno srečanje treh Slovenij na Višarjah, ki ima svoje korenine v dejavnosti velikega Lamberta Ehrilicha, mučenca. Povezujmo se še naprej vsi, ki pripadamo istemu narodu in ki v višarski Materi Božji spoznamo mogočno priprošnjico, da bomo še naprej kljubovali vsemu, kar hromi in ustavlja življenjski utrip našega naroda.

Mateja Rihter