Bil je predan slovenskim ljudem na Koroškem. Zanje je Pavel Zablatnik vse svoje življenje delal kot duhovnik, etnolog, šolnik in kulturni delavec. Tega ljudje v deželi tudi po 30 letih njegove smrti niso pozabili. V Bilčovsu so se ga na binkoštni ponedeljek spomnili pri maši, ki jo je daroval župnik v Bilčovsu Janko Krištof. Ob robu samo to: bilčovškega župnika in Pavleta Zablatnika povezuje Krščanska kulturna zveza: eden je bil dolgoletni predsednik, drugi pa predseduje organizaciji danes.

Pa poglejmo ob 30-letnici smrti na Pavleta Zablatnika s pogledom nekaterih osebnosti, ki so bili tesno povezani z delom Pavleta Zablatnika. Najprej pa še o tem, kaj piše na nagrobniku na pokopališču v Bilčovsu. Tam so izrisane tri ustanove, katerih temelje je krepil s svojim delom. Bil je ravnatelj Slovenske gimnazije, predsednik Krščanske kulturen zveze in Mohorjeve družbe. Na temelju nagrobnika pa zapis v nekaj besedah zaobjame lik Zablatnikove osebnosti: »Narodopisec – znanstvenik v službi identitete koroških Slovencev. Bogu zvest služabnik, mladini iskren prijatelj, narodu posrednik sloge.«

Reginald Vospernik, dolgoletni ravnatelj na Slovenski gimnaziji in naslednik Pavleta Zablatnika, se ga spominja v zborniku z objavljenimi prispevki na simpoziju ob 10-letnici smrti, predvsem po njegovem neutrudnem in uspešnem pedagoškem delu. Morda je na začetku njegovega prispevka pomembna omemba, od kod izvira. Takole je zapisal: »Čeprav izvira iz skromnega krova pristne kmečke hiše v Bilnjovsu, je preraščal in prerasel usodo skromnosti, ne da bi jo opustil in ne da bi ovrgel svojega izvora. Morda je tudi to ena izmed skrivnosti njegove veličine.« Odličnega pedagoga, kolega in ravnatelja opisuje Vospernik kot osebnost, ki je znala tudi med najvišjimi državnimi predstavniki lobirati za svojo gimnazijo. Drugega hišnika je iztržil na letališču v Celovcu pri predsedniku Kirchschlägerju. In prav pri hišniku se je tudi videlo veliko Zablatnikovo spoštovanje do vsega osebja, do tajnic do hišnikov, do profesorjev in seveda do dijaške družine. Medtem, ko je v šolskih dokumentih še obstajal termin »šolski sluga«, je zanj bilo jasno samo eno: to je hišnik, nikakor ne šolski sluga. Takole pravi Reginald Vospernik: »Do nas učiteljev je bil Pavle Zablatnik vselej prijazen, prikupen, v redkih, izjemnih primerih, če je zaznal krivico ali lažno vedenje, pa ga je lahko zgrabila tudi sveta jeza. Kak pretirano kritičen duh med profesorji mu je utegnil kdaj očitati tudi strahopetnost in preveliko zadržanost pri reševanju nastalih konfliktov, vendar je dr. Zablatnik dejansko razpolagal z zadostnim številom ,lotov’ modre razsodnosti, da se izrazim drabosnjakovsko in s tem povsem v njegovem duhu. Ta razsodnost mu je velevala, da naj kdaj pa kdaj prepusti rešitev kakega problema tudi času.«

Martina Piko-Rustia, vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik, omenja, da je sedanjo podobo inštituta Urban Jarnik ob njegovih začetkih zasnoval tudi Pavle Zablatnik in tako pripomogel, da se je inštitutu uveljavil tako med raziskovalci, v slovenski javnosti in seveda tudi kot enakovreden znanstveni partner pri etnoloških vprašanih na Koroškem. Takole je zapisala o tem, koliko Zablatnika je v delu inštituta: »Kakorkoli bo inštitut v prihodnje oblikoval svoje prioritete in dejavnost, izročilo dr. Zablatnika, ki se je trudil, da bi našo kulturno dediščino cenili in imeli spoštljiv odnos do nje, bo še naprej najvažnejša smernica.« Za predsednika Narodopisnega društva Nužeja Tolmaierja pa je bila pri vsem delu na Koroškem vedno pomembna tudi smer, ki jo je začrtal Zablatnik: sodelovanje s Slovenci na Primorskem in začetki navezovanja uradnih čezmejnih kulturnih stikov s Slovenijo nekako leta 1966.

Zanimiva in večno veljavna je trditev Jožeta Valeška v pridigi ob Zablatnikovem dnevu 2003. Takrat je dejal: »Želim si, da bi postali sposobni, da gradimo mostove nad prepadi. Naša narodna skupnost potrebuje mnogo dobrodušnih ljudi po liku Pavleta Zablatnika. Trudimo se, da ne bomo dali vsake besede na zlato vago.« Opisal ga je kot vedrega človeka. »Iz vedrine vernega slovenskega srca je dobival moč, da je brez zagrenjenosti deloval kot duhovnik, narodopisec, znanstvenik, ostal je vesel in odrešen človek, ki se je rad družil z mnogimi ljudmi in jih tudi združeval, Bog nam daj mnogo takih ljudi, da se bomo še dolgo veselil kot slovenski kristjani na Koroškem.« In tudi to je povedal o Pavletu Zablatniku: »Ostaja nam v spominu kot dobrodušen človek, ki je stal sredi naroda.«

Hvaležnost za vsestransko duhovno in kulturno delo – Po maši so se Pavleta Zablatnika spomnili farani in zastopniki nekaterih ustanov slovenske narodne skupnosti. V hvaležnosti so položili cvetje na njegov grob.