V Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani razstavlja v okviru letošnjih Koroških kulturnih dnevov Stanko Sadjak. Razstavlja podobe, ki ostanejo in jih je razstavljal na preteklih 100 razstavah, in sedaj spet. Sledovi ostajajo. »Osrečujoči sledovi« je dal naslov tej razstavi. In tudi melodije ostajajo v spominu. Igrala sta jih na odprtju dijaka Slovenske glasbene šole Milena Rabitsch in Darjan Smrečnik.

Janez Stergar, organizator te razstave, je bil pred odprtjem v skrbeh. »Kje je Stanko?« je spraševal in dočakal, da se je pravočasno vrnil med zbrane. Tem je delo in umetnika predstavil Raimund Grilc. Izpostavil je dva pojma, ki sta za umetnika in prijatelja Stanka Sadjaka pomembna: samostojnost in neodvisnost. To je zanj pomembno tako pri umetniškem delu kot tudi v življenju, saj se je rodil prav v letu, ko je Avstrija podpisala Avstrijsko državno pogodbo. V svojih slikah je vedno našel tudi pravo melodijo med barvami, oblikami in velikostjo. Ni samo slikar, je tudi glasbenik in mu odri, na katerih je igral glasbo, niso tuji, a »najbolj od vseh ustvarjalnosti je bil slikar«. Samouk je in na začetku njegovega ustvarjanja so bili lesorezi. Nato je začel uporabljati lak in žagovino. Potem je ostal pri sastagrafiji, pri tem njegovem posebnem načinu ustvarjanja. SAdjak STAnko in GRAFIJA. Leta že je ta njegov poseben način zlaganja in razstavljanja papirja, barvanja in ponovnega zlaganja – dokler si ne reče, da je v tej tehniki slika končana, njegova ustvarjalna pot. Največkrat je abstraktna, včasih tudi konkretna. Kot motivi pa se pojavljajo narava, človek v raznih okoliščinah in verski motivi. Slike pa močno zaznamujejo barve. V zadnjem času je več zelene in še več zlate barve.

Zanimivi so pri Stanku Sadjaku vedno tudi naslovi razstav, je poudaril Raimund Grilc. Sreča srečanja. Osrečujoči sledovi. »Osebno je Stanko Sadjak srečen človek,« pravi Grilc. Skromen je, zadovoljen in socialno misleč človek. In citira Sadjaka, ko je odgovoril na vprašanje, kakšno je bilo življenje do sedaj? »Zdi se mi, kot bi sijalo sonce vsak dan.« Opozori pa na osebo ob njem, to je žena Zofka, ki za te žarke lepo skrbi.

Stanko Sadjak je v zahvalnih besedah dejal, da so te slike narisani spomin od otroštva do danes. »To je res odgovor na to in spoznanje, koliko sreče in ljubezni sem imel v svojem življenju.« Vsekakor je razstava del Stanka Sadjaka v Ljubljani lepa priložnost slike videti iz drugega zornega kot. Nekaj takih posebnih odtenkov razstava ponuja.

vg