V predmestju Antananariva, glavnega mesta Madagaskarja, nastaja velika vas. Imenuje se Akamasoa – dobri prijatelji. V tej vasi gradijo dobrotnice in dobrotniki iz Koroške družinske hiše za »smetiščarje«. Pedro Opeka je pomagal že mnogim revnim, da so si zgradili hiše za dostojno življenje. Korošicam in Korošcem je hvaležen, da so s Slovensko misijonsko pisarno pri Dušnopastirskem uradu omogočili gradnjo 550-ih hiš. Svojo hvaležnost jim želi izraziti tudi osebno, zato kmalu prihaja na Koroško. Slovesna misijonska sv. maša bo v četrtek, 30. novembra, ob 18.30 v celovški stolnici. Z misijonarjem Pedrom Opeko bo maševal krški škof Jože Marketz.

Leta 2015 ste nazadnje obiskali Koroško in Slovenijo. Po osmih letih se vračate. Kakšni so občutki pred obiskom?

Pedro Opeka: Moji občutki so zelo globoki, ker se zelo rad vračam v Slovenijo in na Koroško, ker sem bil med vami vselej bratsko sprejet. Pridem res za zelo kratek čas, ampak srečanje s koroškimi Slovenkami in Slovenci bo še bolj močno, posebej z Jožetom Kopeinigom, ki je neutrudljiv prijatelj misijonarjev.

Če se osredotočimo na teh osem let. Kakšen je razvoj družbe na Madagaskarju? V katero smer gre?

Pedro Opeka: Razvoj na Madagaskarju je odvisen od tega, s katerega vidika ga pogledamo. Glede šolstva se je stanje kar precej razvilo, kljub temu da so na podeželju še otroci, ki ne gredo v šolo. V Akamasoi imamo 19.589 študentov. Da se šolstvo v naši družbi razvija, obeta veliko upanja.

Na področju življenjskega standarda na splošno na Madagaskarju ni veliko napredka. Država ne ustvarja novih delovnih mest za 700.000 delavcev, ki za delo prosijo vsako leto.

Glede varnosti se iz leta v leto veča število kraj, nastajajo nove tolpe, ki kradejo in ubijajo ljudi.

Na področju zdravstva: zdravljenje je zelo drago in veliko revnih ljudi se sploh ne more zdraviti. Lahko rečem, da se socialno stanje v zadnjih desetih letih ni izboljšalo.

Tudi ceste so zelo slabe in šele zadnje leto so začeli popravljati stare ceste in graditi nove.

Korupcija še vedno prevladuje na vseh področjih državnih služb ali uradov.

Večkrat imam vtis, da sploh ni vlade, ki bi skrbela za svoje ljudstvo.

Ste že od otroštva naprej vedeli, da boste misijonar? Kako ste prišli ravno na Madagaskar?

Pedro Opeka: Da bom misijonar, sem se odločil pri 18-ih letih, ko sem se odločil, da bom šel za Jezusom in ga posnemal. Vstopil sem k lazaristom in sveti Vincencij, ki je ustanovil našo družbo, je sam poslal prve misijonarje na Madagaskar leta 1648. Ker ni bilo dovolj misijonarjev, je generalni superior pisal vsem sobratom lazaristom, če se kdo javi za misijon na Madagaskarju. Tako se nas je javilo nekaj slovenskih misijonarjev in misijonark.

Ustanovitelj vašega reda lazaristov – sv. Vincencij Pavelski – je zapisal: »Boga moramo ljubiti z delom svojih rok in z znojem svojega obraza.« Vi neumorno delate že leta in leta za najbolj revne med revnimi. Kaj pa naredite takrat, ko je stiska huda, ko se počutite nemočni?

Pedro Opeka: Takrat dvigam roke proti nebu in prosim Svetega Duha, naj mi da moč, da vztrajam, kot je vztrajal Jezus v svojem življenju v vseh težavah in preganjanjih. Jezus je moj zgled in mu zaupam. Potem pa so tukaj tudi tisoči otrok, ki mi dajejo moč, da nadaljujem naš trud za njihovo dostojanstvo in boljšo prihodnost. Ko grem na obisk v kakšno vas, je polno otrok, ki mi pridejo naproti in me primejo za roke, me peljejo po vasi, ko imam sestanek z vaščani ali nadzorujem napredek dela.

Vaša oče in mama sta se zaradi povojnega komunističnega terorja odpravila na pot in dom sta si ustvarila v Argentini, v Buenos Airesu. Kako čutite obojne korenine – slovenske in argentinske?

Pedro Opeka: Vera mi je bila posredovana prek mojih staršev. Za njih je bila vera življenje, ne samo zunanje priznanje nekaj pravil ali zapovedi. Ko molim spontano, se največkrat pogovarjam z Jezusom v slovenščini.

Argentina pa mi je dala veselje do življenja in spontanost pri človeških odnosih. V Latinski Ameriki je vse bolj veselo in vsi se pozdravljajo z objemi. To daje človeško toplino, ki jo vsak človek potrebuje v vsakdanjem življenju. V Evropi so ljudje bolj zadržani in včasih celo malo mrzli v medsebojnih odnosih. V združenju Akamasoa skušamo živeti evangeljsko veselje in veliko mladih se zelo radi pozdravlja z objemi, malo so se nalezli latinskega veselja in spontanosti. Veselje osreči vsakega človeka, vsako osebo.

Kako se je začelo vaše dolgoletno prijateljstvo z Jožetom Kopeinigom in s Koroško?

Pedro Opeka: Ne vem, kje sva se z Jožetom prvič srečala, ampak verjetno na Koroškem, v Tinjah. Jože je vesel in prijazen duhovnik, a obenem velik realist – ve, da misijonarji in misijonarke potrebujejo finančno pomoč, da pomagajo najbolj revnim družinam, kjer koli po svetu delajo. Ko nas je Jože Kopeinig obiskal na Madagaskarju in osebno videl naše delo, je takoj obljubil trajno pomoč. Videl je, da bo to delo v Akamasoi trajalo še dolgo časa. Zgradili smo mesto s 4.500 hišami (od tega jih je 550 v Koroški vasi). To mesto vedno raste in se razvija, ker imajo ljudje tukaj na Madagaskarju radi otroke in je v vsaki družini veliko otrok. Zato se ne bo naše delo nikdar končalo. Trajalo bo, dokler bomo živeli, če ne bo država sprejela svojih obveznosti. Jože Kopeinig je to razumel, zato nam pomaga že več ko četrt stoletja, se pravi 25 let. Zelo sem vesel, da sem v svojem življenju srečal Jožeta Kopeiniga.

S tem, da dajete ljudem dostojanstvo in jim pomagate na kraju samem, omogočate, da ostajajo tam in se ne podajajo na begunsko pot v Evropo. Že nad 550 hiš ste lahko postavili z darovi iz Koroške. Kaj družini pomeni, da si lahko postavijo hišo? Kakšne obveznosti s tem tudi prevzamejo?

Pedro Opeka: Za dostojanstvo človeka je prvo, da ima vsaka družina svoj dom, da lahko reče: »Tukaj smo doma, tukaj je naš dom« in v tej hiši skupaj rastejo v evangeljskem duhu. Če bi imela vsaka družina dostojno stanovanje, delo, zdravje in izobrazbo, bi veliko begunk in beguncev ostalo doma v Afriki in ne bi šli v Evropo. Ne bi umirali v puščavi ali v Sredozemskem morju. Evropa pomaga, ampak zelo počasi. Včasih je procedura skoraj bolj pomembna kot pomoč za revne brate in sestre v Afriki in na Madagaskarju.

Reveži so utrujeni od čakanja, da se bodo obljube izpolnile. Hočejo, da bi njihovi otroci uspeli v življenju in da bi živeli bolje kot oni. Te prelepe obljube so stare že 70 let.

Ko ima družina svoje stanovanje, se čuti res družina in so ponosni na to. Imajo tudi obveznosti. Ko damo družini stanovanje, pet let plačujejo določeno vsoto denarja. Njihova naloga je tudi, da popravijo vse, kar se pokvari in da skrbijo, da je hiša čista in v lepem stanju.

Kaj bi radi sporočili dobrotnicam in dobrotnikom na Koroškem?

Pedro Opeka: Drage Korošice in dragi Korošci, prihajam k vam na Koroško, da se vam in Jožetu Kopeinigu osebno zahvalim za vašo dragoceno pomoč, ki nam jo nudite že toliko let. Z vašimi darovi smo zgradili 550 stanovanj za revne družine. To je čudež solidarnosti in še posebej evangeljske ljubezni.

Najlepša hvala vam, bratje in sestre na Koroškem! Želim vam vsem veliko Božjega blagoslova in veliko zdravja in veselja v vaših družinah. Če Bog da, kmalu nasvidenje na Koroškem.

Napoved: Slovesna misijonska sv. maša bo v četrtek, 30. novembra, ob 18.30 v celovški stolnici. Z misijonarjem Pedrom Opeko bo maševal krški škof Jože Marketz.