Jezik je moč. To je vsesplošno znano in ta citat smo že velikokrat slišali. Vprašanje, ki sem si ga v zadnjem času, v sklopu aktualnih svetovnih debat o rasizmu, velikokrat postavila, pa je: »Kakšno vlogo igrajo razmerja moči znotraj jezika?«

Spoznala sem, da se razmerja moči zrcalijo tudi v našem jeziku. Jezik pa ima močan vpliv na naše mišljenje. To zveni vse zelo abstraktno, a se po mojem mnenju razjasni, ko pomislimo na begunke in begunce. Leta 2015, in pri tem igrajo tudi mediji neverjetno pomembno vlogo, so bile povsod slišne besede kot so: val beguncev, reka beguncev, begunska kriza itd. Ampak kaj se tukaj zgodi? Ljudje so opisani kot nepreračunljive sile narave, kot nevarnosti, katerim smo poljubno izpostavljeni. Posledično se zgodi, da izginejo – ostane samo še masa in jih ne vidimo več kot to, kar so – ljudje z zgodbami, mislimi in doživetji. Isto se zgodi pri primeru nemškega izraza »Kopftuchträgerin«, nosilka naglavne rute. Oseba pod ruto izgine, ne vidimo več nje, temveč jo reduciramo na njeno oblačilo.

Po mojem mnenju je pomembno, da se sami vprašamo, kakšen jezik uporabljamo in kako lahko s svojo uporabo jezika pripomoremo k temu, da človeka res vidimo kot človeka.

Druga točka pa je ta, da krivice kot take tudi imenujemo. Kot so rekle moje kolegice: »Če nimaš izraza za neko stvar ali neko dejanje, potem ga kot takega tudi ne vidiš.« Mnenja sem, da se še prepogosto zgodi, da se neko rasistično izjavo imenuje le »neumna šala«, ali da se o femicidih v časopisih poroča kot o »družinskih tragedijah«. Krivico je treba imenovati krivica. Tudi to je moč jezika.

Elena Marko