Leta 1992 je slučajno dobil možnost, da je začel delati v Modestovem domu. »Potrebovali so vzgojitelja in so me vprašali,« to možnost je hitro sprejel, saj ga je zanimalo delo z mladimi zunaj šole, kjer nima pritiska glede ocen in lahko z njimi dela na drugi, bolj osebni ravni. Takrat je bilo v Modestovem domu šest vzgojiteljic in vzgojiteljev in imeli so se zelo lepo. Christian Koren se spominja svojih vzgojiteljskih začetkov: »Kot mlad človek, ki študira na univerzi, si misliš, zdaj si se teorije naučil in zdaj lahko to uporabljaš. Zelo hitro sem šel stran od tega, da sem razmišljal, kje je ta težava opisana v knjigah. Pomembno je, da imaš dobro teoretsko osnovo, ampak potrebuješ tudi čut za to, kako ravnati z mladimi, biti z njimi na poti in jih v dobrem podpirati pri tem, da se razvijajo.« Za svoje delovanje je odkril geslo: »Mladim želim stati ob strani pri tem, da samozavestno gredo v svet in da znajo zase odločati ter da si upajo tudi delati napake in se iz njih učijo.« Vsa ta leta želi mladim dati občutek, da se lahko gibajo, da se lahko zmotijo, ob tem pa imajo vedno občutek: »Lahko grem k vzgojitelju po nasvet in pomoč.« Seveda je bilo treba tudi kdaj ukrepati, ampak mladi so razumeli, zakaj. Pomembno pa je, da si pravičen. Prav zaradi tega mu je vedno v veselje, ko sreča bivše dijake in dijakinje, ki ga prisrčno pozdravijo in se veselijo.

Leta 1999 so se iz Modestovega doma selili v Mohorjevo hišo v središču Celovca. Ambient je bil čisto drugačen in so se ga morali še navaditi, bilo je manj prostora, posebej za športno igrišče, »ampak z mojim mentorjem Hermannom Kelichom in kolegicami smo ustvarili skoraj družinsko ozračje za mlade.« Ko je leta 2020 Mohorjeva kupila novo stavbo na Ainethovi ulici, so se spet selili. Imajo zelo lepe prostore in poseben čar je, ker so v isti stavbi tudi vrtec in jasli. »Lepo je videti, kako so dijakinje in dijaki pozorni na majhne otroke, ti pa se učijo od njih. To je pomembno za življenje, da so različne generacije skupaj in da se starejši naučijo malo paziti na mlajše in mlajši na starejše.« V Slomškovem domu je zdaj 40 dijakinj in dijakov. Mohorjeva je nato kupila provincialno hišo, kjer je zdaj Forum Slovenicum. Tam imajo prostora za 17 starejših dijakinj in dijakov, maturantov ali študentov, ki pa jih vzgojitelji tudi spremljajo. Seveda se prej dogovorijo s starši in tudi že vidijo, kdo je bolj samostojen.

Leta 2016 je Christian Koren postal vodja Slomškovega doma. To je dodatna naloga, ki prinaša več birokracije in pisarniških del. »Rad sem si obdržal čas in prostor za delo z mladino: imam skupino maturantk in maturantov in še vedno vsak teden eno nočno službo, ker mi je pomembno, da čutim, kako je med mladimi, da vem, kaj doživljajo. Poleg tega mlade drugače spoznaš, če si tam zvečer ali pa ponoči. Takrat imaš čas, da se usedeš, poklepetaš, spoznaš njihove skrbi. In to mi zelo pomaga tudi pri odločanju — ko se s kolegicami dogovorimo o kakšni zadevi.« Bistven del je tudi kontakt s starši, tako vidi, kako mladi odraščajo, kje imajo podporo, kje podpore nimajo. »Prav je, da mladi razvijajo svoje ideje. V današnjem času moramo biti pozorni na to, da se ne gibljejo samo v lastnem mehurčku in vidijo, da je življenje pisano, ne črno-belo.

Christian Koren je tudi navdušen pevec. »Pojem pri cerkvenem zboru, to je bil moj prvi zbor, kjer sem začel že več ko 40 let nazaj, pel sem pri društvenem zboru, pri enem oktetu, tudi na konservatoriju pri gospodu Kampušu sem imel solo petje.« Petje je njegova ljubezen. Da cerkveni zbor v Globasnici vodi njegova največja ljubezen Veronika Stern, je samo še dodatno veselje. Christian Koren je zelo angažiran tudi v družbi, že drugo dobo je občinski odbornik Enotne liste v Globasnici in eno dobo je v občinskem predstojništvu. Zelo se trudijo za občane in tudi za to, da so koroške Slovenke in koroški Slovenci vidni. Obenem so tudi odprti, saj je iluzija, da bi imeli edinega župana iz Enotne liste Bernarda Sadovnika, če bi ga volili samo Slovenci. »Pomembno je, kdo smo in kje so naše korenine.« Če jasno povemo, potem to vsi spoštujejo.

Šport je v življenju Christiana Korena nepogrešljiv. Zelo rad kolesari, »to je nekje ena taka strast, pri kateri lahko malo prečistim misli, dobim nove ideje, se tudi pomirim, ker je delo z mladino tudi naporno. Veliko daš, veliko dobiš, ampak se stalno kaj dogaja in je razburljivo.« Najlepše je, če gresta v naravo skupaj z Veroniko.

Leta so samo številke, ampak letošnjega 60. rojstnega dneva se je Christian Koren zelo veselil, »ker je to zame neka prelomnica.« Počasi prihaja čas, ko ne bo več toliko obveznosti, marsikaj bi rad še videl, doživel, interesov ima veliko. Zelo lepo je bilo, ker je praznoval z družino, z najbližjimi prijateljicami in prijatelji, z zborom, z ljudmi, ki jih ima rad. Ali Christian Koren ostaja tako mladosten, ker dela z mladimi? S tem se strinja, saj ne samo on oblikuje mladino, ampak tudi mladina oblikuje njega – tako mladi, ki jih spremlja v domu kot njegova hčerka Milena, s katero imata zelo lep odnos. »To, kar podariš otrokom in mladim, za vedno ostane,« je prepričan.