Mnogi ljudje si želijo pri bogoslužju dobro glasbo. Od nje je pogosto odvisno, kako doživljamo slovesnost. Kajti dotakne se človeka na ravni, ki je z govorjeno besedo komaj dosegljiva. Poleg tega je hvalnica odrešenih že od svetopisemskih časov tista melodija, ki spremlja Božje ljudstvo na njegovi poti skozi zgodovino. Pesem pogosto pove več kot mnoge besede.

Glasba ima v liturgiji več nalog:

- Je način oznanjevanja – to pomeni, da je v službi (Božje) besede.

- Je izraz skupnosti in ustvarja identiteto. V župnijah, kjer je slovenska beseda komaj še prisotna, to na primer opažamo pri tem, da nekateri spet hrepenijo po starih (slovenskih) cerkvenih pesmih, ki so se globoko zakoreninile v duši in dajejo prazničnemu letu svoj čar. Kaj bi bil advent brez speva »Vi, oblaki, ga rosite« ali post brez pesmi »Oljsko goro tiha noč pokriva«?

- Je potrebna, da nastane slovesno ozračje.

- Odpira in dviguje srce k Bogu in omogoča slutiti tisto, česar ni mogoče izraziti z besedami. Vse, kar je lepo, namreč kaže na Boga, ki je vir vse dobrote in lepote.

- Omogoča praznujoči skupnosti ali posameznikom, da izrazijo svoje življenje pred Bogom.

Težko je združiti vse te vidike v enem samem bogoslužju. V teku cerkvenega leta pa naj bi vse te razsežnosti lahko prišle do veljave. To se lahko uresniči le tam, kjer so ljudje pripravljeni, da vnesejo svoje talente in svoj trud.

Čeprav glasba vernike dosega predvsem na čustveni ravni, ne smemo pozabiti, da obstajajo tudi objektivni kriteriji, da ima cerkvena glasba svoje zakonitosti. To velja predvsem za sveto mašo. Liturgično petje pri sveti maši izhaja iz besede. Mašna liturgija je zahtevna tkanina besedil. Večino teh tekstov so že v starem veku vzeli iz zakladnice psalmov. Iz tega izhajajoč se je razvil gregorijanski koral, ki je za to zvrst besedil najbolj primeren, ker je melodija dosledno v službi besede. Ko so se – ponekod že v srednjem veku – pojavile cerkvene pesmi, jih prvotno niso peli kot mašne speve. Mašnik je recitiral speve, ki so bili predvideni, ljudstvo pa je medtem prepevalo »svoje« pesmi. Ta razdvojenost je imela svoje korenine v zgodnjem srednjem veku. Po preseljevanju narodov je namreč postal latinski bogoslužni jezik večini ljudem tuj. Odslej je bilo ljudstvo med bogoslužjem, ki je veljalo kot opravilo mašnika, sicer prisotno, ni pa sodelovalo. Zato cerkvene pesmi, ki jih je pelo ljudstvo, medtem ko je mašnik tiho opravljal svoje molitve, niso veljale kot liturgične pesmi. To pomeni, da besedilo ni bilo tako odločilno, ker je mašnik dotične speve tudi sam recitiral v izvirni obliki. Z zadnjim koncilom in obnovo bogoslužja se je to gledanje spremenilo. Odlok o bogoslužju je v občestvu, seveda v povezavi s predstojnikom, videl spet subjekt liturgije. Cerkveni zbori in tudi ljudstvo izvajajo liturgično službo, ko pojejo. Za te dele torej ni več pristojen mašnik s tem, da jih kakor prej sam zase tiho recitira. Pred ozadjem tega torej velja: Skrb za petje vernikov je prva in najpomembnejša naloga na področju cerkvene glasbe. V idealnem primeru naj bi verniki med bogoslužjem lahko peli in poslušali. Človek namreč sodeluje lahko tudi s poslušanjem, ko zbor ali solisti izvajajo pesem. Vsekakor pa velja: bogoslužje, kjer prepeva samo zbor, ljudstvo pa molči, ni v soglasju s tem, kar je hotela obnova bogoslužja doseči – dejavno sodelovanje vseh vernikov, tudi na področju cerkvenega petja.

Liturgično petje mora biti torej v skladu s tem, kar se pri bogoslužju dogaja. To velja tudi za kvaliteto besedil. To je velik izziv, tako za skladatelje kakor tudi za besedne umetnike. V zadnjih desetletjih je nastalo sicer precej novih, tudi sodobnih verskih pesmi. Žal pa je treba ugotoviti, da velik del za liturgično rabo ni zelo primeren. Ta dilema se zrcali tudi v uradnih cerkvenih pesmaricah. Trezno je treba ugotoviti, da na primer kitica za Slavo in Svet mnogih mašnih pesmi glede na besedilo zaostajata za liturgičnim besedilom. Poleg tega ugotavljamo, da imamo za post sicer precej pesmi, ki se dotikajo teme Kristusovega trpljenja, le malo spevov pa opeva temo spreobrnjenja, ki je v prvem delu tega časa v ospredju. Torej smo šele na začetku dolge poti.

Na koncu pa še tale misel: Večina cerkvenih pesmi, ki jih danes pojemo, je stara sto do sto petdeset let. Če raziskujemo stare pesmarice, ki so se ohranile le v obliki rokopisov (na primer iz Loč, Radiš, Medgorij itd.), bomo odkrili številne pesmi, ki jih v uradnih pesmaricah našega časa ne najdemo več. Očitno se torej niso uveljavile in so jih od druge polovice 19. stoletja naprej nadomestili. Tradicija cerkvenega petja je torej živa – pesmi nastajajo, doživljajo razcvet in spet izginejo. Iz vsake dobe se ohrani le to, kar je trajno in vredno, da to sprejmejo naslednji rodovi. In danes? Kaj se bo ohranilo iz našega časa v pesmaricah, ki jih bodo sestavljali naši potomci? Je naša kultura še tako močna in živa, da iz nje nastane še nekaj novega, trajnega? Skupnost, ki gleda samo še v preteklost, ni pa več zmožna, da izraža upanja, strahove in veselje svoje dobe v novih besedilih in novih melodijah, je podobna ljudem, ki častijo pepel, namesto da bi podžigali žerjavico.

Klaus Einspieler