Rdeče-črno-belo. Rjavo-črno-belo. Črno-belo. Branje v časopisu Nedelja med sveto mašo v farni cerkvi v Svečah. To je svet Walterja Mischkulniga. Po hudi diagnozi si je rekel: »Sedaj pa hitro!« Ni več veliko časa.

»Izraz kake stvari obstaja v nas že mnogo prej, preden ga zmoremo izraziti s slikanjem.« To je zapisal francoski pisatelj Denis Diderot. Dokaz za pravilnost tega stavka je slikar Walter Mschkulnig. Njegove slike imajo sicer zapisan datum nastanka, nastajale pa so že dolgo prej. Ko je zapisan datum na sliko, si Walter Mischkulnig oddahne. »Nekaj je dozorelo,« si reče, odloži čopič, pospravi barve, še enkrat pogleda sliko, se k njej vrne dan kasneje, še enkrat otipa posušeno akrilno barvo, da občuti obrise črne barve, nanešene na belo, in jo odnese v kot. Tam se slika izmakne pogledu in se znajde med neštetimi slikami z vedno isto temo: človek.

Človek je že desetletja tema slikarja Walterja Mischkulniga. Vedno manj je človeka na slikah, vedno bolj se pomika na rob družbe, vedno težje živi v stiski, osamljenosti in v čakanju na nekaj, kar se nikdar ne bo zgodilo. Mischkulnigov v obrise zreduciran človek je na poti proti dnu, toda preden dokončno trešči na tla, ga ujame veter upanja.

Mnogi, ki gredo s pritličja po stopnicah nadstropje niže, tem prostorom pravijo klet. Walter Mischkulnig je s svojimi slikami tem prostorom dal drugo ime. Atelje jim pravi. Za kaj drugega kot za slike, ki so nastale pred več desetletji, in za platna, ki jih grundira z belo barvo, tukaj ni prostora. V zadnjih tednih se odvija del njegovega življenja v teh prostorih. Vsak dan najmanj dve uri dela v tem svojem ateljeju. Slika in razmišlja ves dan. Prav slikanje in razmišljanje, kakšna bo naslednja slika, to dvoje je ostalo v njegovem življenju, kar se iz enega trenutka na drugega niti malo ni spremenilo. Vse drugo je bilo tako rekoč iz enega trenutka v drugega popolnoma drugače. Operacija, kemoterapija … »In kar naenkrat postane čas nekaj izredno dragocenega«. Walter Mischkulnig je v preteklih tednih občutil, kaj pomenijo zdravnikove besede, ki za nadaljnje življenje ne morejo napovedati, koliko časa še ostaja.

Mischkulnig slika človeka v njegovi stiski. V hudi stiski. V nemoči se izvleči iz svojega obupa. Njegove slike vpijejo. So kot krik, ki ga je mogoče slišati. Te slike ne odslikavajo človekove lepote, slike zbujajo nemir, tesnobo, obup. Najprej so bile slike črno-bele z rdečo barvo. Potem je izginila rdeča barva in se je črni in beli pridružila rjava barva. »Zdaj pa se je poslovila tudi rjava barva. Sem si mislil, ali sploh še potrebujem kake druge barve, saj mi zadostujeta črna in bela barva, da kaj izpovem.«

Da ljudje njegovo izpoved v slikah razumejo, je doživel na razstavi v Franciji. Razstavljal je v Provanci v kraju Digne-les-Bains, kjer ima svoj sedež tudi akademija za umetnost Ecole des Beraux-Arts. Takrat je še delal na papir s kredo in bitumnom. Potem je sledila faza z oljem, zdaj pa ima pred seboj akril in platno. Ko gre v svoj atelje, kjer v zadnjem času ostaja vedno dlje, nese s seboj tudi kakšno notico. Ko je notica spremenjena v sliko, vrže papir stran. »Jaz ne slikam, jaz pišem. Pripovedujem s svojimi slikami.« Zgodba ostaja ista: človek v svoji stiski. Človek postaja na njegovih slikah tudi v detajlih, ki obstajajo samo še v obrisih, vedno večji v bolečinah, revščini, trpljenju in smrti. Slikanje za Walterja Mischkulniga ni nobena stvar, »ki bi jo smel delati,« temveč: »Jaz moram slikati«.

To dela tudi sedaj po diagnozi, da ima raka in da mu ne preostane več veliko časa. »Zdaj hitreje delam in zdaj šele vem, kako dragocen je čas. Čas je edino, kar človek potrebuje, pa se tega, če ne vseka nekaj v življenje kot iz jasnega neba, ne zaveda. Sam sebi si sedaj pravim: Ali bo še tri mesece ali tri leta ali le še deset let, tega ne vem. Jaz pač sedaj delam tako, kot bi imel še pet mesecev časa, da kaj dokončam. Carpe diem. Uporabi dan. Potem pa spet pet mesecev … Kako naj rečem: vsak čas pripravljen. Nimam več ciljev za dvajset let. Za nekaj mesecev pa seveda. In vedno želim te cilje doseči. Mesec za mesecem. Na vsak način po diagnozi je bilo zame jasno: sedaj pa hitro.«

Tam, kjer ima v Spodnji vesci Walter Mischkulnig hišo in v njej atelje, pravi: »Sem kot otrok krave pasel, pa z očetom sva fičafajke delala.« Razkošen vrt, ki ga urejuje njegova žena Gabi, čaka, da spomladi lahko spet vse rastline zacvetijo in začnejo dozorevati sadeži. Čas in upanje, ti dve besedi sta v zadnji dobi stopili v sredo življenja družine Mischkulnig. »Zelo slabo mi je šlo. Zdaj se dobro počutim. Na kontrolo moram. Zdravniki so zapisali, da sem kemoterapijo dobro sprejel. Da, upanje je ena pomembna beseda. Če bo, bo. Če ne bo, pa ne bo. Če pride, pride.« In če je v enem dnevu tako daleč? Walter Mischkulnig: »Da, v redu. Z Gabi in fantoma bi se skupaj usedel. To, da imamo v družini dobre odnose, to je zame zelo pomembno. To mi veliko pomeni. Zame to ni tako velik problem, kot je za družino. Zanjo me bolj skrbi.«

Svojim slikam največkrat ne daje naslova. Tudi nikdar ni bil tisti, ki bi si organiziral razstave. Ljudje so prihajali k njemu in ga vprašali, če bi razstavljal. Tako tudi kulturna delavnica Gasser. Da, slik ima dovolj kar za več razstav. Iz ateljeja bi jih bilo treba postaviti v središče … »Če kdo vpraša, lahko razstavlja …,« pravi. Njegovo umetniško ustvarjanje je od bolezni ostalo nedotakljivo. Ni prišlo do velikih sprememb. Ostale so barve, ostala je tema človek. »Da mi danes gre tako dobro, za to se moram zahvaliti ženi Gabi. Toliko je zame naredila, pa bi bila že polovica preveč. Če nje ne bi bilo, mene ne bi bilo več. Ta pomaga meni, pomaga fantoma, pomaga omi … To lahko napišeš. To kar napiši.«

V ateljeju dokončuje Walter Mischkulnig nekaj slik. To je izreden čas: »To je čas, ko izgineš v drugi svet«. Kako ve, kdaj je slika dokončana, kdaj jo je treba vzeti z mize? Walter Mischkulnig: »To vem. To čutim. Sedaj je dovolj, si rečem, potem se še enkrat vprašam: Je dovolj? In je dovolj. Ko začnem misliti, to še moram narediti in to še, potem je dovolj. Nekaj mora manjkati. Vedno mora nekaj manjkati. Ne sme biti vse, da ostane dovolj prostora za premislek.« Ostati mora prostor za čas in za upanje.

Vincenc Gotthardt

O sliki: Walter Mischkulnig je imel več razstav. Na eni je o njegovih delih spregovoril pesnik Fabjan Hafner. Večkrat se je udeležil mednarodne slikarske kolonije v Mozirju v Slovenjji. Ob lastnem ustvarjanju je bil v središču vedno tudi trenutni umetniški utrip v velikih in malih galerijah doma in po svetu. V galerijah odkriva dela svetovnoznanih umetnikov, prav tako kot dela umetnic in umetnikov, ki šele stopajo v javnost. Pravi, da ne potrebuje kake interpretacije slik. Če je zanj kaka slika popolna, to čuti. »Če me začne zebsti, vem – to je osredna slika. Take slike so se mi vžgale v spomin za večno. Munchova slika prostitutke je takšna.«