Hanzej Dersula letos obhaja 50. obletnico nove maše. Čeprav so mnogi spomini zelo bridki, nosi v sebi življenjsko radost in veliko zaupanje v pomoč Sv. Duha.

Nova maša Hanzeja Dersula je bila praznik hvaležnosti, da je postal duhovnik. Šele ko se je sestra poročila in sta z možem prevzela domačo kmetijo, je lahko odgovoril na Gospodov klic. Že v otroštvu je doživel veliko bolečino. »Mama je na praznik sv. Štefana leta 1946 pri šolskih sestrah doživela srčni napad in tam umrla. Leto prej je umrl atej, ki ima svoj grob v Berlinu. Ob smrti sta bila stara 38 let.« Hanzej Dersula je bil ob materini smrti star 10 let, sestri sta bili še mlajši. »Moje tete so se že dogovorile, kdo bo vzel katerega od otrok. Naslednji dan pa so prišli vaščani in so prosili mojega starega očeta, da bi za nas skrbeli stari starši. Oba sta bila že zelo zgarana, a sta nas spremljala z vso ljubeznijo. Vsa vas nam je pomagala, skupaj s šolskimi sestrami, ki so naše velike dobrotnice do danes. Tako smo ostali skupaj doma v Št. Petru pri Št. Jakobu,« ganljivo pripoveduje Hanzej Dersula, ki je še sedaj zelo povezan s svojo sestro Ani.

Na praznik nove maše je bilo veselje veliko, da je zmogel to pot. »Moj svak, mož od sestre Mici, oba sta žal že rajna, me je blagoslovil namesto očeta.« Druga oseba, ki ga je blagoslovila, je prišla od daleč: materina sestra v Chicagu, teta Meri, s katero sta si zelo redno pisala pisma.

Kljub bolezni je zmogel opraviti vse izpite, ki so bili potrebni za posvečenje. Ko je škof sprejel kandidate na pogovor, ga je vprašal, kam bi si želel. Hanzej Dersula mu je rekel: »Samo ne v mesto, želim nazaj h kmetom.« Škof Köstner ga je poslal za kaplana v Šmihel, kjer je deloval osem let, bil je mladinski voditelj za dvojezično ozemlje, kot »stric Hanzej« je sodeloval pri reviji Otrok Božji. Leta 1979 ga je poklical škof Köstner in mu dejal, da bo prevzel faro Grebinjski klošter, »levo in desno pa sta dve fari z zelo bolnima duhovnikoma, tudi to bom še dobil. Škof sam je rekel, da je tukaj germanizacija šla prehitro, naj to preobrnem in uvedem malo več slovenščine. Težko nalogo mi je dal, a potem je stoodstotno stal za menoj.« Tako Hanzej Dersula že od leta 1979 oskrbuje faro Grebinjski klošter, septembra 1980 je dobil še Rudo in decembra 1980 še Grebinj.

Začetki so bili bridki, celo med sv. mašami so protestirali proti slovenščini. Priporočal se je Sv. Duhu in tako so na primer na začetku seje župnijskega sveta na Rudi naprej zmolili litanije k Sv. Duhu, ko ni vedel, kaj naj reče. »Seja je lepo in mirno potekla. Na dnevni red je dvojezičnost sicer še večkrat prišla, ampak nikoli z zlobnimi nameni.« Ljudje so vedno bolj začeli ceniti njegovo delo, oznanjevanje in tudi doslednost glede slovenščine.

Kljub temu doživlja bolečino ob upadanju tako vere kot slovenščine po družinah. Dobro pa ve: »Izsiliti ničesar ne moraš.« Prav zato je ljudi vedno spremljal kot dobrohotni dušni pastir. »Močne stike sem imel in še imam z raznimi društvi. Nikoli nisem samo blagoslovil poslopja ali podjetja, vedno sem dodal tudi nekaj misli. Tudi pri pogrebih vedno govorim na določeno temo.«

»Če ne bi imel v vseh treh farah tako odličnih sodelavcev in sodelavk, ne bi mogel delati.«

Pri bogoslužju zlate maše je posebej poudaril: »Če ne bi imel v vseh treh farah tako odličnih sodelavcev in sodelavk, ne bi mogel delati.« Sv. mašo je vodil prelat Hribernik, ob oltarju je bil poleg zlatomašnika še en Rujon – Leopold Silan, pri slavju se jim je pridružil še en duhovnik, ki je prav izšel iz fare Ruda: Hanzej Rosenzopf. Novomašno geslo Hanzeja Dersula je bilo: »Po milosti Božji sem to, kar sem, in milost Božja ni bila zaman.« Ko se sedaj ozira nazaj, spoznava: »Dobro, da sem ostal v teh farah.« Marsikaj je bilo težko, marsikaj pa tudi lepo – na primer prijateljstvo s Petrom Handkejem. »Vozil sem ga po Podjuni: obiskovala sva Rinkole, Vogrče … Sčasoma je rasel pogovor. Nikoli ne bom pozabil priprav na slovo njegove rajne sestre. Ob 11. uri zvečer sem imel pripravljen nagovor, a ko sem ga še enkrat prebral, sem dve tretjini zavrgel in začel pisati znova. Čutil sem, da je Sv. Duh z menoj, da sem tekste prav razbral in ocenil, ker je bila na poslovitvi cela vrsta literatov.« Handke mu je bil naslednji dan za tako izbran nagovor zelo hvaležen, prav ta primer pa kaže še eno lastnost župnika Dersula: da se zelo natančno pripravi na pridige.

Ko je Peter Handke prejel Nobelovo nagrado za literaturo, je citiral litanije v slovenščini. Zgodba pa se je začela v Grebinjskem kloštru. »Na praznik 15. avgusta je tudi lani prišel k sv. maši za starše in k slovenskim litanijam. Ganjen je bil od glasu in s kakšnim srcem je Tonč Rosenzopf-Jank pel litanije. Nato me je prosil, naj mu pošljem litanije Matere Božje. Po telefonu mi jih je bral, ker ga je zanimalo, ali jih prav naglašuje.« In potem jih je bral pred svetovno javnostjo.

Hanzej Dersula, ki je bil dolga leta tudi dekan velikovške dekanije in veroučitelj, si za Cerkev želi, da bi na novo zadihala. Za krško škofijo pa je zadovoljen, da »imamo s škofom Jožetom Marketzem dobro krmilo. Prepričan sem, da bo blagoslovljeno deloval. A to breme ni lahko.« Zase si želi, da bi še naprej mogel – skupaj s sodelavkami in sodelavci – delovati v svojih treh farah in biti blizu ljudem.

Mateja Rihter