Mežnarji in mežnarice morajo pred oltar
Zaključek izobraževanja mežnarjev v Domu v Tinjah
»Za vas, ki dan za dnem skrbite za tisoč cerkva na Koroškem.« – Tako se glasi posvetilo v knjigi risb cerkva krške škofije Sacra Carinthia. Nekaj teh oseb, ki skrbijo za cerkve na Koroškem, je bilo zbranih v Domu v Tinjah na tečaju mežnaric in mežnarjev. Na zaključku tečaja je bila podelitev diplom. Med njimi sta bila tudi šef koroških mežnaric in mežnarjev Gerhard Kropivnik, prav tako pa njegov dolgoletni predhodnik Flori Juch. Prvi je delil priznanja, drugi posebna darila.
Na šolanju, ki ga je vodil vodja avstrijske šole za mežnarje Martin Salzmann, so se zbrane mežnarice in mežnarji poglobili v svojo poklicanost, v cerkvene praznike med letom, praznovanje maše, zakramente, Sveto pismo, cerkev in cerkveni prostor, kako pravilno ravnati z liturgičnimi predmeti in oblačili, kako zvoniti, kakšni so predpisi dekoracije, kako ravnati z rožami in tehničnimi napravami, kako preprečiti nezgode, kaj je treba storiti pri vlomu, kam s svečami … Seveda je bilo v središču tudi vprašanje, zakaj so prav oni postali mežnarica ali mežnar. Martin Salzmann je v zvezi z mežnaricami in mežnarji govoril o poklicanosti. »Zakaj so prav mene vprašali, da opravljam mežnarsko službo? Navsezadnje se le izkaže, da je odločitev za to službo vedno tudi povezana s poklicanostjo.«
Razložil je tudi mežnarski znak, ki sestoji iz treh barv. Zelena barva je barva upanja, rdeča je barva ljubezni in tretja, okvir znaka je zlata barva, ki je barva božjega. Prav ta zlata barva vodi skupaj in povezuje vse mežnarice in mežnarje.
Mežnarska služba je trud, je pa hkrati tudi veselje in zadovoljstvo. Tako tudi pri šefu koroških mežnaric in mežnarjev Gerhardu Kropivniku. Ko je nastopil to svojo novo službo šefa mežnaric in mežnarjev, mu je bilo jasno, da želi mežnarice in mežnarje v krški škofiji še bolj povezati in njihovo službo, ki jo dan za dnem opravljajo v ozadju, postaviti bolj v ospredje. Pravi: »Začetek in konec, alfa in omega, prvi in zadnji v cerkvi, to sta mežnarica in mežnar.«
Gerhard Kropivnik se je malo nekaj naučil od škofa. Odločil se je, da želi tako kot on v določenem času obiskati mežnarje in mežnarice v vseh farah. Samo on bo potreboval več časa. Pri njem se ne bo končalo, ko bo obiskal vseh 336 far, on bo moral stopiti še do ostalih 664 cerkva v krški škofiji, kajti vsaka podružnična cerkev ima svojega mežnarja ali mežnarico. Toliko že lahko povemo: Mežnarice in mežnarje v 210 farah je že obiskal, pri samih cerkvah pa je pri številu 400. Zdaj po tečaju se že veseli, da bo naredil načrt in obiskal mežnarice in mežnarje v ostalih 600 cerkvah.
In kaj se je nabralo v njegovi trobi želja? Tu prav nič ne ovinkari: od far si želi večjo pripravljenost, da dajo kakih 50 evrov za mežnarja za izlet ali kakšen tečaj, »saj nekateri res nimajo veliko in mnogi plačujejo marsikaj iz svojega lastnega žepa«. Kar pa je na obiskih pri mežnaricah in mežnarjih postajalo pri njem vedno močneje, je »hvala iz vsega srca za delo, ki ga opravljajo. Za to sem jim hvaležen, ponosen sem nanje.« Zato je zanj čisto jasno, da bo storil vse, da bo njihovo delo bolj vidno, ali kakor pravi po domače: »Spraviti jih hočem pred oltar«. vg