V Slovenjem Plajberku si je nabiral prve izkušnje kot mežnar. V družini je bilo 12 otrok, deset fantov­ in dve dekleti. Veliko so pomagali doma, pa tudi v domači cerkvi.

Klaus Lausegger pripoveduje: »Vera je pri nas vedno imela velik pomen. Oče je bil cehmašter (cerkveni ključar), otroci pa smo bili najprej ministranti in potem smo bili nekateri tudi mežnarji. Od fantov sem jaz najmlajši, zato sem bil najdlje mežnar v domači cerkvi.« Spominja se, kako je šel trikrat na dan, zjutraj, opoldne in zvečer, zvonit v domačo cerkev. Klaus Lausegger je bil osem let mežnar v Plajberku, zdaj pa je glavnopoklicno mežnar v Švici.

Na Humperku se je učil za kuharja. Potem si je želel nabrati nekaj izkušenj v tujini. Kamorkoli se je šel predstavit, bi ga sprejeli. Mislil si je, da če bo že šel stran od doma, gre pa najdlje, zato se je odločil za Švico. Najprej je bil tam eno leto, nato se je vrnil nazaj, leta 1984 pa se je preselil v Švico in tam ostal, se poročil in si ustvaril družino. Najprej je delal v svojem osnovnem poklicu, nato ga je pot peljala drugam. »V časopisu sem bral, da župnija Svetega Duha Interlaken išče zakristana. Najprej nisem vedel, kaj je to. Ko sem pogledal profil, kaj delaš, sem ugotovil, da je to mežnar. V kuhinji je bilo delo zelo stresno, tega ne bi mogel delati do pokoja. Prijavil sem v župniji.« Glede liturgije se mu ni bilo treba učiti, to je že vse poznal, kar je bila njegova velika prednost. Videli so, kako pomembna mu je vera. »Tudi na predstavitvi sem najprej šel pozdravit Jezusa, nato pa pred komisijo.« Prejšnji mežnar je bil iz Gradiščanske in mu je zelo ugajalo, da bo Klaus Lausegger njegov naslednik.

Vse poti vodijo v Rim, pravi pregovor. Tudi Klaus Lausegger je preko svojega mežnarskega dela v Švici prišel do kuhanja v Vatikanu. »Moj šef, diakon, vodja župnije, ima sina, ki je bil nekaj časa v švicarski gardi v Vatikanu. Da bi lahko šle sestre iz Poljske, ki vedno kuhajo za gardo, na zaslužen dopust, so iskali nadomestilo. Vprašali so Klausa, če bi prevzel to nalogo, ker so vedeli, da je izučen kuhar in tudi v fari vodi moško kuharsko skupino. Že nekaj let poleti ekipa šestih mož dober teden kuha za sto ljudi v Vatikanu. Tudi leto je bilo tako. Vse to radi naredijo prostovoljno, »vse v Božjem imenu,« pravi Klaus Lausegger, ki je tudi navdušen smučar.

Biti blizu ljudem, to se mu zdi bistveno. »Tukaj sem za ljudi, če kdo kliče, da ga peljem k zdravniku ali da koga, ki težko hodi, peljem domov iz cerkve. Ljudi moraš imeti rad. Zelo hvaležni so, veliko dobiš nazaj.« Pripoveduje tudi o svoji izkušnji, kako je prišel nek moški in je želel je govoriti z župnikom, a ta je imel prosti dan. »Potem sem se pogovarjal z njim, marsikaj mi je potožil iz svojega življenja. Na koncu mi je rekel, da je prav zaradi tega iskal duhovnika, da bi ga poslušal.« Faro vodi diakon, je vodja župnije in skrbi za vso adinistracijo, župnik prihaja iz Nigerije. Njihova župnija je ob Jakobovi poti, zato se tam ustavijo tudi romarji in romarke.

V njihovi fari živi 6000 katoličank in katoličanov. Več kot 25 odstotkov je Portugalcev in Potrugalk, zato imajo vsak teden mašo v portugalščini, v nedeljo tudi v italijanšini, včasih pa še v angleščini. Vsakih 14 dni je hrvaška maša. Takrat pride duhovnik, ki je za ves kanton zadolžen za hrvaščino. Turizem je pri njih zelo razvit, zato je tam toliko drugih narodnosti. Fara ima pet cerkva.

Družina je zanj najbolj pomembna družina. Ima hčerko in sina. V svojem življenju čuti veliko hvaležnosti. »Ko sem šel prvič v Švico, nikogar nisem poznal. Popoldne sem šel v cerkev, požebral sem in takrat sem čutil, da nisem sam.«

Mateja Rihter