Pri Slovenskem sporedu ORF-a je 2. marca 2026 prišlo do pomembne generacijske menjave. Po 40-ih letih odgovornega dela se je od vodstva Slovenskih sporedov poslovil Marijan Velik. Njegovo mesto je prevzel Alexander Mak. Za Nedeljo smo ob tej priložnosti povabili oba sogovornika na skupni pogovor.

Gospod Velik odšli ste v pokoj. Kaj želite svojemu nasledniku Aleksandru Maku pri njegovi novi službi? Čemu naj posveča posebno pozornost? Kaj mora biti v ospredju?

Velik: Jaz mu želim vse dobro. Ne bom mu solil pameti, saj mora presojati po svojem mišljenju. Ne gre samo za to, kako uredniško oziroma z vidika naših segmentov, ki jih moramo pokrivati. Gre predvsem za delo z ljudmi. Ker je bil za to primeren, je bil tudi izbran. Z mojega vidika sem to imenovanje svojega naslednika tudi podprl. Zato mu želim samo vse dobro.

Gospod Mak, prevzeli ste službo svojega predhodnika Marijana Velika. Kaj mu želite v njegovem novem življenjskem obdobju?

Mak: Zdravja, zadovoljstva in zdravo porcijo umirjenosti. Po mojem mu tega niti ni treba želeti, ker je tak človek. Bi se kar navezal na prejšnji pogovor, da ga tudi ne ocenjujem, ker ga zelo dobro poznam kot človeka, ki se ne bo iz druge vrste oglašal in ljudem solil pameti, saj to nikoli ni bil njegov način. Vem, da tudi zdaj ne bo tako in tega ne potrebuje. Marijanu pa želim predvsem zdravja.

Slovensko narodno skupnost ste gledali skozi očala sodelavca slovenskega medija na Koroškem. Kako se je oblikoval ta pogled nanjo v preteklih letih? Kako jo vidite danes in kaj se je spremenilo? Kaj bi si od nje želeli?

Velik: To je zelo kompleksno vprašanje in nanj je težko odgovoriti v nekaj stavkih. Mislim, da smo mi kot eden osrednjih medijev, predvsem kot centralni medij – kot radio in televizija, o spletu zdaj ne bi toliko govoril, ker to imajo tudi drugi – opravljali pomembno poslanstvo. Ne le, da smo imeli nalogo z javnopravne strani, ki za narodne skupnosti ni bistveno drugačna, saj velja za vse. Imeli smo tudi osebno odgovorno nalogo. V principu smo bili vedno med dvema ognjema. Zelo kritično nas je gledala nemško-nacionalna stran, zelo kritično pa tudi naša pluralna skupnost. To smo opazili pri bilančnih pogovorih, ko so nekateri celo sekunde šteli, koliko jih je imel ta in koliko drugi. To pomeni zelo, zelo težko nalogo, za katero pa mislim, da smo jo dobro opravili. Ne le z našega novinarskega vidika, temveč tudi s tega, kar vodi javnopravno delo – objektivno in uravnoteženo poročanje. Na to smo morali še posebej paziti. Na kar sem najbolj ponosen, in upam, da bo tako tudi pri Alexandru, je to, da smo od leta 2000 dalje, čeprav smo bili med tema dvema ognjema, imeli samo eno pritožbo, ki jo je obravnaval senat na Dunaju. Pa še to ni bil naš prispevek, temveč prispevek, ki smo ga prevzeli iz oddaje Heimat, fremde Heimat.

Mak: Omenil bi, da je že mogoče zaznati – in to je žal naraven proces –, da se spreminja jezikovna podoba. To opažam pri vsakdanjem delu, tako za televizijo kot za radio. Današnji mlajši ljudje pač ne znajo več tako dobro slovensko, gledano v širšem smislu, kot je bilo to pred 20-imi ali 30-imi leti. To je žal naraven proces oziroma sestavni del asimilacije. Mi pa hočemo z našim programom kljubovati temu vsaj po svojih močeh. Kar se že nekaj časa dogaja in se zrcali v naših programih, je to, da koroških Slovencev ne vidimo zgolj kot jezikovni biotop na Koroškem, temveč tudi v vseh naših diasporah. Temu primerno smo začeli širiti naše poročanje. Dokaj redno spremljamo tudi, kaj se dogaja na Dunaju, v Gradcu in drugod. Tako da je delo postalo morda nekoliko bolj zahtevno prav s tega vidika. Marijan je že rekel: mi smo platforma za vse naše akterje, ki delujejo na politični, kulturni in gospodarski ravni, pa seveda tudi za zaveznike. Ne moremo pa mimo tega, da kdaj pa kdaj kaj tudi kritično vzamemo v pretres – tudi v naših strukturah. Ni vse zlato, kar se sveti. Če potem kdaj pa kdaj dobiš kakšen mail od zunaj, naj rečem brutalno, ti mora biti vseeno. Če si delo opravil po najboljši vesti in z dobro raziskavo, tega ne smeš jemati osebno.

Pač so teme, ki burijo duhove. Mi nismo samo zato tukaj, da informiramo. Mi v določeni meri tudi narekujemo teme, jih aktualiziramo in ozaveščamo – ne samo obveščamo.

Biti sodelavec slovenskega medija na Koroškem je privilegij, saj si s tem lahko služiš kruh na Koroškem v svojem maternem jeziku. Kako pa gledata na to?

Velik: To je dejansko privilegij. Mislim, da se moraš za ta poklic, predvsem pa za delo v mediju narodne skupnosti, ki informira, obvešča in s tem prinaša mnogo dobrega za narodno skupnost, odločiti z notranjim prepričanjem. To ne sme biti zgolj poklic, to mora biti neke vrste poklicanost. To ni tako, kot da greš delat v kako drugo podjetje samo zato, da zaslužiš denar. To je nekaj več. Mislim, da se moramo vsi, ki delamo pri manjšinskem mediju, zavedati, da imamo pomembno poslanstvo. Nekaj pa je tudi res, kar sem že povedal: ne bi rekel, da so nam zaradi zakona in uredniškega statuta ORF roke vezane, vendar moramo kljub temu ostati objektivni, sprejemati vsako mnenje in tudi kakšno kritiko. Predvsem pa moramo ohraniti zavest, da imamo poslanstvo informirati – vseeno, ali je to na radiu, televiziji ali spletu. Čeprav imamo na spletu tudi dvojezične strani, mora biti slovenščina v ospredju. Želel bi si še nekaj, kar je izrednega pomena in čemur smo dejansko posvetili veliko prostora. Za ene je tega vedno preveč, a vsem ne moreš ustreči – ne v radijskem, ne v televizijskem programu, predvsem pa ne v magazinski oddaji. Govorim o segmentu lutkarstva in gledališkega področja, ker je to jezikovna šola za mlade. Tam se zelo jasno vidi, kdo je bil v lutkovni ali gledališki skupini. Ti imajo potem veliko prednost tudi na nadaljnji poti in v šoli.

Mak: Dejansko to doživljam kot privilegij. Ne samo zato, ker vsak dan delam, telefoniram in pišem v svojem jeziku. Mi imamo dvojno poslanstvo. Na eni strani moramo spremljati teme, ki zanimajo naše ljudi, in o njih poročati. To je vsebinska, programska plat. Potem pa je tu še jezikovna plat, ki je zelo, zelo pomembna. Ljudje se zanašajo tako na vsebinsko kot tudi na jezikovno pravilnost naših prispevkov in vsebin. Tudi to vidim kot naše poslanstvo: da se stalno dodatno izobražujemo, ker ljudje verjamejo temu, kar slišijo, in pričakujejo, da je to slovnično ter jezikovno pravilno. Že prej smo sodelovali z RTV Slovenija pri teh izobraževanjih, letos jeseni pa se bomo znova vključili v to usposabljanje, ker je to po moji oceni nujno potrebno.

Velik: Temu bi še dodal, da sem vesel, ker je bilo vse skupaj nekoliko odvisno tudi od Urada Republike Slovenije, ki podpira to sodelovanje oziroma kooperacijo, v kateri sodelujejo tudi rojaki RAI Trst in radia v Monoštru. Veseli me, da so se pri uradu znova odločili podpreti ta skupni projekt, katerega nosilec je RTV Slovenija oziroma njen izobraževalni center. To je nadvse pomembno. Tudi pri nas v okviru naše ustanove imamo izobraževanja, ki sicer niso v našem maternem jeziku, so pa prav tako pomembna, saj se s tem naši ljudje strokovno izpopolnjujejo in razvijajo. Tu moram posebej izpostaviti, da je bil v mojem obdobju prav Alexander tisti, ki se je udeležil daleč največ teh tečajev – bodisi specifičnih za televizijo ali radio, bodisi z različnih področij. Zame je bil zato v tistem času tudi najbolj izobražen in najboljši novinar. Ko so prišli praktikanti, ki smo jih preizkušali, sem jim vedno rekel: poslušajte njegov prispevek ali si oglejte ta televizijski prispevek, ker se tam potem vse jasno vidi.

Kako bi komu opisala, kakšno življenje je delati za radio in televizijo? Je to drugačno življenje in kako ga živita?

Velik: To je seveda povsem drugačno življenje. Vedno si med ljudmi, vedno si v javnosti. Ljudje te vidijo, te spoznajo. Pri meni je zanimivo to, da že 40 let živim v zelo nemškem okolju, v dolini Krčice, pa vendar me ljudje prepoznajo. Čeprav nekdo ne zna tvojega jezika, gleda tvoje oddaje. Zanimivo je tudi, da so mi mnogi ljudje še deset ali petnajst let po tem, ko nisem več moderiral televizijske oddaje, rekli, da so me gledali in spremljali. Ljudje te s tem identificirajo. Tega se moraš zavedati. Jaz sem na tem področju naredil samo pozitivne izkušnje. Opazil sem, da ljudje to delo cenijo. Tudi zdaj, v prvem mesecu, ko sem v pokoju in sem oblikoval oddajo Note in anekdote na deželni frekvenci, je neverjetno, koliko ljudi posluša ta radio. Oglasili so se ljudje, ki jih že nekaj let nisem videl, s katerimi nisem imel stika, in sploh ne vem, kako so prišli do moje telefonske številke. To so lepi dogodki in spet vidim, da si v tem poklicu dejansko navzoč v javnosti. Ali te slišijo ali te vidijo – in zato je ta poklic res nekaj posebnega.

Mak: Definitivno je to kreativen in zelo zahteven poklic. Kljub temu ga ne bi zamenjal z nobenim drugim, prav zato, ker ni vsak dan ista shema in ni vsak dan ista vsebina. Jasno je, da ne boš vsak dan ustvaril mojstrovine. Kdaj pa kdaj ti uspe nekaj zelo dobrega, potem pa spet kaj manj izrazitega. Ta poklic te spremlja vse življenje. Z leti imaš vedno več izkušenj in marsikatero stvar lažje razrešiš. Vseeno pa ostaja zelo zahteven. Jaz sem vedno mislil – ker sta bila oba starša učitelja in me je mama prigovarjala, naj bi postal učitelj –, da to zame nikoli ni bila prava možnost. Tam bi stal pred ljudmi, ki te morajo poslušati. Če pa si novinar in svoje delo dobro opraviš, imaš to srečo, da govoriš ljudem, ki te hočejo poslušati – in te lahko tudi izklopijo.

Kaj je bilo odločilno, da sta se odločila delati za medij, in zakaj sta se odločila za delo pri radiu in televiziji, ne pa pri kakšnem časopisu?

Velik: Pri meni je bilo to jasno že zgodaj. Jaz sem v prvi vrsti radijec. Televizija je prišla šele leta 1989. Radio me je spremljal že v otroštvu. Rad sem poslušal različne vsebine, ne samo slovenske oddaje. Dobil sem majhen tranzistor, ki sem ga nosil s seboj naokrog. Takrat so namreč še v živo prenašali nogometne tekme, pa tudi smučarske tekme. S tem sem odraščal, radio sem vzljubil in že tedaj je bila moja želja, da bi bil reporter ali intervjuvec. Dokončno pa se je to utrdilo, ko sem bil star petnajst ali šestnajst let. Imeli smo ekskurzijo v okviru političnega izobraževanja. To je bil takrat šolski predmet – in nekaterim tudi danes ne bi škodil. V okviru tega predmeta smo obiskali ORF. Bil sem tako fasciniran nad studii in aparaturami, da sem hotel vse videti od blizu. To je opazil tedanji vodja Helmut Hartman in že naslednji dan sem dobil klic ter povabilo k njemu. Tako se je začelo moje sodelovanje: pripravljal sem prve prispevke in oblikoval lastne oddaje. Takrat mi je bilo že jasno, kaj hočem početi. Moja pot bi sicer lahko šla tudi v drugo smer, saj sem pri šestindvajsetih letih dobil ponudbo prvoligaša Austria Klagenfurt. Odločiti sem se moral, ali hočem igrati nogomet ali delati za radio. Verjetno bi se, če tedaj še ne bi poznal svoje žene, s katero sva letos poročena že 39 let, odločil za nogomet. Toda na koncu je bila odločitev za ORF prava.

Mak: Pri meni je bilo bolj naključje. V Selah sem moderiral prireditev. Tedanja glavna urednica Radio Korotan Marica Kušej je po ovinkih postala pozorna name in tako sem leta 1999 začel pri Radiu Korotan kot poročevalec za poročila. Že od nekdaj sem čutil, da rad stopim v ospredje in da nimam nobene treme, če govorim pred ljudmi. Že kot zastopnik šole na trgovski akademiji, ko je prišel minister Scholten, ni bilo treba dolgo razmišljati, kdo bo tam postavljal vprašanja. Najprej je bil torej skok v radio, kasneje pa tudi neko globlje prepričanje, saj sem doma in najbolj doma prav pri radiu. Morda je malo nesramno, da me vi kot tiskani medij to sprašujete, a sam menim, da je radio najbolj zahteven medij med vsemi. V primerjavi s televizijo in tiskanimi mediji imaš pri radiu samo glas. Na televiziji imaš zraven še sliko, pri tiskanem mediju pa prednost, da lahko prebrano še enkrat prebereš. Zato so stavki in formulacije v tisku upravičeno lahko nekoliko daljši. Pri radiu pa moraš zgodbo povedati tako, da jo človek razume ob enkratnem in morda tudi površnem poslušanju. Prav zato je to zame največji izziv – in tudi najbolj zahteven medij.

Oba sta že dolga leta del slovenske medijske scene na Koroškem. Kako gledata na svoje kolegice in kolege pri najrazličnejših medijih slovenske narodne skupnosti? Se med seboj dovolj dobro poznamo in kako se srečujemo?

Velik: Zelo cenim delo vseh ostalih, ne glede na to, na katerem področju delajo. Vsi skupaj se moramo zavedati, da opravljamo zelo pomembno nalogo. Morda bi se morali večkrat srečevati, ne le ob intervjujih ali kadar eden o drugem poroča oziroma kaj pripravlja. Verjetno pa nas vsakdan preprosto žene naprej. Nikoli ne veš, kaj bo jutri. So določeni dogodki, ki nas spremljajo več tednov, zato imamo morda premalo časa, da bi se več srečevali in si tudi kaj izmenjali. Čeprav delamo na različnih področjih, je to pomembno. Moram pa čisto odkrito povedati, da ne vem, ali bi bil dober novinar pri časopisu. Meni je bil radio bolj pisan na kožo, kasneje tudi televizija. Ob tem bi rekel še nekaj: ni nujno, da bo kdo, ki je dober pisec in dober novinar pri časopisu, tudi dobro delal radijske ali televizijske prispevke – in seveda velja tudi obratno.

Mak: Srečujemo se gotovo preredko. To je posledica tudi kadrovskih težav, ki jih imamo vsi. Če kdo misli, kako lahko jamramo na ORF glede na obseg programa – tudi mi smo pogosto v škripcih. Absolutno bi se morali večkrat srečati. Da pa obstajajo izmenjave, to seveda drži: skupaj smo na novinarskih konferencah, kdo komu pošlje kak tekst ali kakšno sliko, včasih si izmenjamo podatke. To se mi zdi zelo v redu. Glede ravni dela bi to primerjal z našo ljubiteljsko kulturno in športno sceno, ki jo doživljam kot sceno na zelo visoki ravni. Če govorimo o amaterstvu, se nima pred nikomer skrivati. In po mojem velja to tudi za naše medije – tiskane, radijske in televizijske. Če se primerjamo po vsebini, po načinu dramaturškega oblikovanja, se nimamo skrivati ne pred drugimi v Italiji, Sloveniji niti znotraj Avstrije pred drugimi manjšinskimi uredništvi. Mislim, da smo na dobri poti tudi glede načina dela in pristopov ter da sledimo najsodobnejšim standardom. To je moja ocena. Nimamo se skrivati ne v Avstriji ne v Alpsko-jadranskem prostoru.

Velik: Dodal bi še dve stvari. Prvič: zelo pomembno se mi zdi, da imamo ponovitve naše televizijske oddaje Dober dan, Koroška ne samo v Avstriji, temveč tudi v Sloveniji. Tam imamo dejansko veliko skupino ljudi, ki nas redno gleda in narodno skupnost ter dogajanje znotraj nje skoraj izključno spoznava s to oddajo. Mislim tudi, da cenijo naš nekoliko drugačen pristop, kot ga imajo kolegi pri RTV Slovenija. Morda smo malo eksotični in imamo drugačen pogled. Drugič pa glede kolegic in kolegov iz drugih medijev: jaz kolegov na zasebnih frekvencah nikoli nisem videl kot konkurenco, temveč kot dopolnitev. Tako gledam tudi kolege, ki delajo pri tiskanih medijih. Mislim, da vsi skupaj skušamo narediti nekaj dobrega za narodno skupnost. To je bistveno.

Kaj je v središču, ko ni terminov in drugih obveznosti?

Mak: Žena, družina, lov, namizni tenis, knjiga. Mislim, da skoraj ni dobitnika Nobelove nagrade iz literature v zadnjih osemdesetih letih, ki ga ne bi prebral. Berem, pravzaprav požiram knjige. Zelo pa uživam tudi v brezdelju.

Velik: Navajam se na to, da mi ni treba vsak dan v službo oziroma da nisem več ves čas z mislimi pri delu. Poudariti moram, da sem vedno rad hodil v službo, vendar zdaj odpade tista odgovornost.

Včasih je bilo tako, da si se usedel v avto in teh 33 minut vožnje razmišljal, kako bomo danes vse izpeljali. Ta je zbolel, zdaj bo treba spremeniti službeni načrt. To je verižna reakcija: kdo bo pripravil televizijski prispevek, kdo bo prevzel drugo nalogo. To je zdaj Sandijeva naloga. Ta odgovornost je odpadla. Prvi mesec v pokoju je bil zame kot dopust. V službenem življenju sem se navadil, da zasebno nisem dolgoročno načrtoval. V našem poklicu ni dobro preveč vnaprej načrtovati zasebnih stvari, ker jih pogosto potem ne moreš uresničiti. To navado sem nekoliko prenesel tudi zdaj. Zaenkrat se privajam na novo življenjsko obdobje. Žena je zelo srečna, ker ima zdaj, ne vsak dan, ampak vse pogosteje, ko pride domov, kaj toplega na mizi. Zaenkrat sem navajen, da vsak dan še vedno preberem oba koroška časopisa, tako kot v aktivnem obdobju. Tudi knjige sem si že izbral, ki jih bom bral, čeprav se zdi, da sem v otroštvu morda že preveč bral, saj sem takrat mladinske knjige dobesedno požiral. Morda tudi zato, ker sem že s petimi leti znal brati. To je bila posledica tega, da sem še pred uradnim vstopom v šolo že sedel v šolskih prostorih. Kakšnih velikih ciljev za zdaj nimam. Dolgčas mi ne bo. To je tudi posledica tega, da še naprej opravljam oziroma bom opravljal svoji dve funkciji: kot predsednik Slovenske športne zveze in kot predsednik društva športnih novinarjev. Zagotovo pa si želim, da bi se od pasivnega športnega udejstvovanja na kavču spet bolj aktivno vrnil k športu. Morda bo zraven tudi namizni tenis, saj sem kot mladinec kar dobro igral in vidim, da roka še vedno deluje.

Pri tem kar delam, mi je vedno najpomembnejše …

MAK: Biti iskren, dosleden, vložiti maksimalni napor in nekako ohraniti zdravo nezadovoljstvo. Ker zadovoljstvo povzroča stagnacijo in ovira motivacijo.

VELIK: da se lahko potem, vseeno kar sem naredil, pogledam v ogledalo?

Kakšen prizor iz vašega življenja se vam je najbolj vtisnil v spomin in katera slika ostaja posebej živa?

Velik: Moj prvi in moj zadnji prispevek. V svojem prvem prispevku sem portretiral mladega, trinajstletnega vsestranskega športnika Petra Wrolicha. Tedaj je bil nadarjen nogometaš, zelo dober smučarski tekač in tudi dober kolesar. Še danes imam pred očmi prizor, ko smo ga gnali na Radiše navzgor in ga snemali iz avtomobila. Takrat je bilo vse še precej bolj zapleteno, dronov še ni bilo. Ko sem z njim delal intervju, sem ga lepo postavil na travnik. Vprašal sem ga, kakšni so njegovi cilji. Rekel mi je, da želi nastopiti na Tour de France – kar mu je pozneje uspelo kar osemkrat. To je bil poseben trenutek. Tako se je krog nekako sklenil, saj je bil tudi moj zadnji televizijski prispevek športni. Prvič sem smel biti pri petinšestdesetih letih na olimpijskih igrah v Cortini d’Ampezzo. Tam smo imeli lep dogodek v slovenski hiši skupaj s športno zamejsko koordinacijo, gospodarstvom in obema državnima sekretarjema. To je bil moj zaključek in tudi zadnjič, da sem bil sam na televiziji. To sta dva dogodka, ki posebej ostajata, čeprav jih je bilo seveda še mnogo več.

Mak: Prizorov iz televizije in oddaje Dober dan, Koroška je veliko. Naš poklic je privilegij. Imel sem srečo, da sem bil lahko na treh Europeadah. To so bili najlepši časi, ko lahko službene obveznosti povežeš z zasebnimi interesi. Tam sem ogromno produciral za radio in televizijo, ves teden, a tega nikoli nisem občutil kot delo. Če bi tiste ure sešteval, bi moral potem en teden ostati doma, da bi jih izravnal. Biti z ekipo ves čas na terenu na treh Europeadah ter vsa evropska potovanja z odbojkarskim klubom SK Zadruga Aich/Dob, s katerim sem smel prepotovati skoraj vso Evropo – to so posebni spomini. Pri uredništvu so se drugi včasih hudomušno pošalili, da sem šel na dopust. Kdor pa ve, da po tekmi delaš do dveh ali pol treh zjutraj, da pripraviš vse za radio, temu rečeš: naslednjič pojdi ti na moj »dopust«, pa boš videl, kako je.

Velik: Še nekaj bi dodal, kar sva oba smela doživeti. To je bil znak, da so naju tudi strokovno cenili: oba sva lahko kot reporterja z intervjuji sodelovala pri prenosih tekmah v živo na ORF Sport Plus ob tekmah odbojkarske ekipe Dob – kot koroška Slovenca. Tudi najini prispevki so bili predvajani v večerni športni oddaji ORF. To je bilo res nekaj posebnega in na to sem ponosen. To je tudi nekaj, kar imava oba skupnega.

22 let sta delala skupaj na uredništvu. Kaj sta se učila drug od drugega?

Mak: Marijan je bil predvsem človek, ki je sodelavcu pustil, da se pozitivno izrazi in razvije. Ni ga tlačil v korzete. Bil je jasen v besedi. Če si mu zgodbo privlačno predstavil, je bil odprt zanjo, znal pa je tudi povedati, kadar nekaj ni šlo. Poleg tega je na uredništvo prinašal stalno pozitivno ozračje – s prijaznim, glasnim, nasmejanim pozdravom. Tega daru nima veliko ljudi. Nikoli ni bil zahrbten, nikoli maščevalen. To so vrline, ki jih pri ljudeh najbolj cenim. Bil je tudi odprt za kritiko.

Velik: Od Sandija sem se učil predvsem tistega, kar je pridobil na številnih tečajih na Dunaju – zlasti pri oblikovanju prispevkov in pri pristopu do dela. Ne vem, če je to vedno opazil. Jaz sem človek, ki meni, da ni nič slabega, če kaj posnemaš, kadar je kaj dobro. Slabega pa seveda ne smeš posnemati ali prevzeti. Učil sem se tudi njegovega odkritega načina. Jaz nikoli nisem bil tisti šef od zgoraj, bolj sem bil kot kolega. Tudi kot trener nisem bil trener v klasičnem smislu, temveč bolj soigralec. Mislim, da je bila to dobra pot.

Nedelja obhaja 100-letnico. En stavek ...

Velik: Neverjetno je, da Nedelja praznuje 100 let – to je nekaj posebnega in dokaz, da lahko tako dolgo živi le medij, ki ga ljudje radi berejo, cenijo in sprejemajo v svoje domove.

Mak: Po mojem so bili vedno pravi ljudje na pravem mestu, ki so v pravem trenutku razumeli, da se je treba prilagajati času; zato je Nedelja danes sodoben in zanimiv medij, ki odpira tudi širše življenjske teme.

Velik: Dobro se mi zdi tudi, da obstaja medsebojno sodelovanje med mediji, saj je pomembno, da se cenimo in podpiramo drug drugega.