Jože Marketz:  Jože Kopeinig: menedžer – Slovenec – duhovnik

Pred nekaj meseci je Jože Kopeinig ob svojih številnih obveznostih dodatno prevzel še vodenje organizacije MIVA. Vsak, ki ga pozna, je radovedno čakal, kako nas bo opozoril na misijonsko vozniško akcijo. Prav te dni nas je seznanil z novo zbiralno akcijo: Korošci naj bi za katehiste v Afriki darovali tisoč koles. Prepričan sem, da bo dosegel zastavljeni cilj.

V moderni menedžerski literaturi kot najbolj pomembno lastnost dobrega voditelja kakršnegakoli podjetja ali projekta navajajo, da si taka oseba postavi jasne cilje in jih dosledno izvaja. Ta sposobnost je tista, ki Jožeta res odlikuje. Kjerkoli je v preteklih 50 letih opravljal svojo službo in delal pri številnih prostovoljnih dejavnostih – ali je to bilo na Dušnopastirskem uradu ali na Nedelji, v misijonski pisarni ali v Domu v Tinjah, za diakonat ali v velikovškem kulturnem društvu Lipa –, povsod si je postavil jasne cilje in jih največkrat, seveda skupaj z drugimi, tudi dosegel. Da z vztrajnostjo, s katero uresničuje svoje cilje, od marsikoga kdaj zahteva več, kot je ta pripravljen ali sposoben dati, na to njegovo lastnost smo se vsaj sodelavci že navadili, ker pač tudi ni užaljen, če ga opozoriš na meje njegovih prizadevanj.

Vizitka Jožeta Kopeiniga je brez dvoma Dom prosvete v Tinjah. Na svojih službenih potovanjih po vsej Avstriji le redko srečam koga, ki ne bi poznal Jožeta Kopeiniga. In vsi  njegovo žilico za kulturo in umetnost, njegove izredne komunikacijske sposobnosti ter domačnost Doma v Tinjah, predvsem pa odprtost za dialog na vseh mogočih področjih in ravneh, istovetijo s Slovenci na Koroškem. Čeprav sam   mislim, da nas pri tem postavljajo v presvetlo luč, sem ponosen na pozitivno sliko, ki jo imajo o nas, hkrati pa sem hvaležen Domu v Tinjah in njegovi „duši“, kakor mnogi imenujejo Jožeta Kopeiniga, za dober imidž, ki ga že desetletja dosledno izgrajujejo. To pa seveda ne velja le za ljudi zunaj koroških meja, temveč tudi za številne Korošce, ki so prav v Tinjah premagali svoje predsodke proti dvojezičnim prebivalcem ter se spremenili v zavzete graditelje mostov med slovensko in nemško narodno skupnostjo. Enako velja za zbliževanje med koroškimi Slovenci in rojaki iz Slovenije: čakam dan, ko bo Slovenija Jožeta Kopeiniga razglasila za „častnega konzula“ Republike Slovenije za Koroško.

Verjetno bi moral, če bi ga vprašal, spremeniti vrstni red oznak, ker pri človeku „biti“ pomeni več kot „storiti“. Čeprav je Jože Kopeinig neutruden delavec, življenje in eksistenco gradi na svojem duhovniškem poklicu. Vsak, ki ima opraviti z njim, to takoj vidi in tudi čuti. Kot duhovnik ni velik zgled le za bogoslovce, za katere se je vsa leta še posebej zavzemal in jih prizadevno spremljal, temveč tudi za nas sobrate. Po eni strani tudi v težkih časih ostaja lojalen Cerkvi, je pa tudi „tradicionalen“ v najboljšem pomenu besede: duhovniška obleka in na poti v avtomobilu obvezen rožni venec označujeta njegovo samoumevno in pobožno duhovnost, ki je ni nikoli skrival. Po drugi strani pa je odprt in toleranten, kritičen teološki mislec, skromen cerkveni dostojanstvenik in zavzet tam, kjer misli, da se mora boriti za pravice zapostavljenih in prikrajšanih.
Ob toliko talentih, znancih in vedno novih nalogah je težko sprejeti, da življenjska leta tudi pri Jožetu Kopeinigu tečejo naprej in terjajo, da svoje dejavnosti usklajuje z njihovim rastočim številom. Vem pa, da bo to zanj lažje, ko bo uvidel, da bodo njegove ideale in njegova dela drugi vedno bolj sprejemali za svoje in mu jih pomagali nositi.
 

Jože Valeško: Svoboda, milost in sila

»Kaj naj napišem o človeku, ki ga tako ali tako vsi poznajo?« Dolgo sem se obotavljal, ko me je Hanzi Tomažič prosil, da naj kaj napišem o gospodu Jožetu Kopeinigu. 
In naneslo je, da me je minulo nedeljo tinjski rektor povabil, naj se mu pridružim pri vožnji v Cankarjev dom na letni koncert zborov in orkestrov Zavoda sv. Stanislava.
Komaj sva izstopila iz avtomobila, že so ga od daleč pozdravljali prvi ljudje. Kaj šele v Cankarjevem domu!  Komaj so ga zagledali, so ga že vpletli v pogovor o minulih  ali prihodnjih projektih. Tako da je nastajala celo gneča. Mnogo jih je bilo, ki so se razveselili, da ga lahko pozdravijo. Pa sva bila v Cankarjevem domu v Ljubljani in ne v Tinjah. Med njimi je bil tudi sedanji avstrijski veleposlanik v Sloveniji. V tem hipu sem zase ugotovil: »Jože Kopeinig je pravi slovenski veleposlanik!« Kajti on zares povezuje Koroško in Slovenijo in je verodostojen in prepričljiv tolmač obeh dežel. Mislim, da ni kotička v Sloveniji, ki ga ne bi poznal. Zelo rad spremlja skupine po Sloveniji in jim odpira njeno duhovno in kulturno zakladnico. Nasprotno pa skupinam iz Slovenije omogoča, da bolje spoznajo koroško zgodovino in njene kraje. Tako že nekaj časa dijaki Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani prihajajo v Tinje na projektne dneve.
To povezovalno delovanje Jože Kopeinig prav tako značilno izpolnjuje tudi kot predsednik Mohorjeve družbe v Celovcu. Zgodovina slovenskega naroda je v minulem stoletju potekala tako, da so iz ene Mohorjeve nastale tri družbe. Pri vsakdanjem trženju obstaja nevarnost, da vsak gleda le na svojo ustanovo. Na sejah upravnega odbora vedno znova opominja, da Mohorjevi družbi v Celju in Gorici spadata v isto družino. Le s tem ohranjamo Slomškovo dediščino, da vidimo duhovne dobrine in ne gledamo zgolj na svoj dobiček. Mohorjeva družba v Celovcu se mora uveljavljati na prostem trgu evropskega gospodarstva. Tako kot druga podjetja se bori za svoj obstoj v dobi liberalnega kapitalizma. Še težje je včasih obstati „na trgu slovenske javnosti“,  kjer se hitro širijo zlonamerne izjave. Nevoščljivi ostrostrelci kar hitro raztrosijo strupene puščice obrekovanj. Tudi v takih spornih primerih si je Jože Kopeinig veliko prizadeval in se pošteno trudil za dobre rešitve.
Zelo odločno je vedno zahteval božjo navzočnost v vsaki hiši in v vsakem domu Mohorjeve. Za Boga mora biti in ostati prostor. »Brez kapele ne gre!« Tako ima zdaj Mohorjeva hiša v Celovcu poleg nove dvorane tudi lepo kapelo, ki jo je umetniško oblikoval Valentin Oman.
Najbolj pa mu je zdaj pri srcu kapela v Domu v Tinjah. S svojimi sedemdesetimi leti želi preurediti to, kar mu pri zadnji prenovi še ni uspelo. Za to je pridobil svetovno znanega slovenskega umetnika in jezuita P. Marka Rupnika. Prešernov nagrajenec je že po celem svetu oblikoval sakralne prostore. Najbolj znana, a le redkim dostopna je kapela v Vatikanu, ki jo je oblikoval po naročilu papeža Janeza Pavla II. Obnovljena kapela bo zelo slikovito dobila nov obraz. V njej bo vidno, kar je za Jožeta Kopeiniga vsa leta zelo pomembno: dialog. Slovenski in koroški kristjan bo stopil v evropsko zgodovino. Na eni strani bo zagledal zavetnike Evrope, sv. Benedikta ter slovanska apostola Cirila in Metoda, na drugi strani pa prvega škofa koroških Slovencev sv. Modesta ter blaženega škofa Antona Martina Slomška in blaženega papeža Janeza Pavla II. Tako bo ta kapela zrcalila duhovno izročilo Jožeta Kopeiniga. Seveda ga malo skrbi, kako bo to plačal.
Gotovo ne bo odklonil, če mu bo kdo namesto cvetlic in drugih daril podaril majhen kamenček za mozaike v kapeli.
Tudi škofe je vedno rad prosil za finančno podporo Doma v Tinjah. Vsak dar je hvaležno sprejel in dobro vgradil. Nekaj pa je le odklonil, s tem pa pred leti spravil v zadrego škofa dr. Egona Kapellarija. Na škofovo pobudo ga je papež nameraval imenovati za monsinjorja. Ko je Jože Kopeinig izvedel za to, je to odlikovanje ostro zavrnil.  »Tako sproščen in svoboden še nisem odhajal s škofije.« Ostal je neodvisen od pohvale in nam vsem znamenje odrešenega kristjana.

 

Franz X. Kumpfmüller: Odprtost

Jožeta Kopeiniga poznam že 40 let, odkar delam kot poslovodja avstrijske organizacije MIVA. V teh dolgih letih najinega sodelovanja je vedno znova prišla do izraza njegova velika zavzetost za Cerkev po svetu. Njegova človeška odprtost je bržkone znana vsem, ki ga poznajo. Kljub njegovi raznoliki dejavnosti v škofiji in v Domu prosvete v Tinjah je vedno občutiti, da je pri Jožetu Kopeinigu v središču človek.

Če se ozrem na zgodovino organizacije MIVA, te v Sloveniji gotovo ne bi bilo brez Jožeta Kopeiniga. Leta 1987 jo je ustanovil tedanji ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, in sicer po misijonskem zasedanju v Tinjah, na katerem so bili navzoči tudi predstavniki Cerkve iz Slovenije. Od leta 2010 je rektor Jože Kopeinig škofijski ravnatelj organizacije MIVA v Avstriji. Že v tem svojem kratkem delovanju si je postavil za cilj, da bo financiral tisoč koles za katehiste v najbolj revnih predelih sveta. Povod za njegov angažma je vsakoletna majniška akcija organizacije MIVA, ki poteka pod geslom »Delegados de la Palabra – poslaniki Božje besede«.

Na tem mestu se osebno in v imenu organizacije MIVA velikemu misijonarju Koroške zahvaljujem za njegovo neutrudno prizadevanje za Cerkev po svetu in mu želim vse dobro za njegov današnji 70. rojstni dan.

 

Stane Kerin:  Smer življenja - delo za misijone

Človekovo življenje oblikuje mnogo stvari. In vsako leto pomeni nekaj novega, nov izziv, nov dodatek, nov kamenček v mozaiku življenja posameznega človeka. Sedemdeset let, ki jih praznuje g. Jože Kopeinig, je bilo polno lepih, verjamem pa, da tudi težkih dogodkov. Vsak po svoje oblikuje človeka. Nekje sem prebral misel, da je Bog kot umetnik, ki riše sliko. Ne morejo biti samo svetli odtenki, ponekod je treba sliko tudi malo zasenčiti, da pride do izraza vsa lepota svetlobe.

Veliko delo je opravljal in ga še opravlja Jože Kopeinig. Poleg dela, ki ga oprav­lja v krški škofiji, je veliko svojih moči posvetil stikom prek meje, z matično domovino. In v letih, kar se poznava, ga poznam kot velikega navdušenca za misijone. Če bi me kdo vprašal, kako naj na kratko opišem Jožeta Kopeiniga, bi rekel, da je velik misijonar v domovini.

V njem so v času komunizma v Evropi našli svojo oporo mnogi slovenski misijonarji. V Sloveniji ni bilo mogoče spremljati, zlasti pa ne finančno podpirati dela naših misijonarjev. Jože Kopei­nig na Koroškem pa je imel in še vedno ima stike s slovenskimi misijonarji. Leta 1986 je Jože Kopeinig v Tinjah organiziral vseslovenski misijonski kongres, ki je pomenil novo spodbudo za misijonsko delo v Sloveniji. In to ni bila samo spodbuda, to je pomenilo osebno angažiranje. Kot mlad kaplan sem takrat občudoval delo, ki so ga opravljali duhovniki zunaj tedanje socialistične Jugoslavije. To je bila velika osebna spodbuda. Misijonsko navdušenje lahko okoli sebe širi samo človek, ki ima misijonsko navdušenje v sebi.

Mislim, da so na svetu ljudje, ki imajo zelo lepe ideje in pri teh idejah tudi ostanejo. Res so potrebne ideje, ker se vse stvari začenjajo z lepo mislijo, z dobro idejo. Res je potrebno sočustvovanje, poznati stiske ljudi, toda to ni dovolj. Jože Kopeinig pa zna vse te lepe zamisli tudi udejanjiti, zna jih spraviti v življenje. In to dela že od svojih bogoslovskih let naprej. Pomoč škofijam pri vzgoji novih duhovnih poklicev, podpora bogoslovcem, veselje, ko se je ideja po letu 1990 prelila tudi v Slovenijo in dobila nov zagon. Vse to ga navdušuje. Je tudi vezni člen med organizacijama MIVA v Avstriji in Sloveniji, še zlasti, ko se je akcija začela v Sloveniji. Kdor nosi navdušenje v sebi, kdor vidi ljudi okoli sebe, kdor ima rad ljudi, kjerkoli živijo, na katerem koli kontinentu, to veselje in navdušenje širi okoli sebe. Njegovo misijonsko delo, to je tisto, kar pri njem najbolj navdušuje. Smer njegovega življenja je drugi človek, s tem pa tudi navdušenje in nenehno angažiranje za misijone.

 

Daniel Sturm: Rezultat vztrajnosti in poguma

Že več kot štirideset let, vse od leta 1968, Dom v Tinjah vodi Jože Kopeinig. Iz skrom­nega Doma duhovnih vaj, kot se je v prvih začetkih imenoval Dom prosvete Sodalitas v Tinjah, je Jože Kopeinig s svojimi sodelavci zgradil sodobno izobraževalno hišo, ki izpolnjuje vse pogoje modernega seminarskega centra.

V štirideset letih se ni spremenila le zunanja podoba hiše, tudi izo­braževalna ponudba se je tako po vsebini kakor po temah močno razširila in povabila ljudi k osveščanju v hiši krščanskega duha.
Dom prosvete Sodalitas v Tinjah je zasluga rektorja Jožeta Kopeiniga. Je rezultat njegove dolgoletne vztrajnosti, kreativnosti in poguma. Zato tudi ni čudno, da mnogi Dom v Tinjah istovetijo kar z imenom Jože Kopeinig.

Četudi je rektorjevo delo v Tinjah močno zaznamovano z organizacijskimi posli, pojmuje svoje delovanje v prvi vrsti kot služenje človeku. Temu je vse podrejeno, temu vse služi. In pri izobraževanju odraslih živi in izpolnjuje tudi svoje duhovniško poslanstvo.

Še posebej ga pri njegovem delu z ljudmi odlikujejo njegove komunikacijske sposobnosti. Mnogo ljudi ga pozna, kako z veseljem predava in kaže ali pojasnjuje umetnine, ki so v zadnjih desetletjih našle svoj prostor v tinjskem Domu. Srečanje s sočlovekom mu je srčna zadeva, in veliko časa si vzame za pogovore, ki nemalokrat trajajo dolgo v noč. Zanj je pomembno, da njegove besede ne ostanejo le na povr­šju. Z njimi se želi dotakniti ljudi, jih prepričevati in izzivati k razmišljanju.

Za svoje delovanje na področju izobraževanja odraslih je Jože Kopeinig prejel vrsto odličnih avstrijskih in slovenskih odlikovanj in priznanj. Svoje znanje in izkušnje je dolga leta vnašal v predsedstvo delovne skupnosti avstrijskih izobraževalnih domov, kot član pa v pristojne gremije za izobraževanje odraslih na škofijski in koroški ravni. 

Dom v Tinjah je danes znana, priznana in priljubljena izobraževalna ustanova v Avstriji in sosedni Sloveniji, še prav posebej – tako Kopeinig vedno znova rad poudarja – pa je Dom v Tinjah najprej ustanova slovenskih rojakov na Koroškem.