Milka Hudobnik zna zelo dobro razlikovati med vasjo in velemestom. Oboje dobro pozna. Vas je zanjo Nonča vas, kjer sedaj živi, velemesto pa Dunaj, kjer je dolgo časa delala. Da je v najkrajšem času spoznala napetost med vasjo in velemestom, za to ni potrebovala veliko časa. »V vaški idili sem se usedla v vlak, nekaj ur zatem sem izstopila v nočnem živžavu velemesta Dunaj. Imela sem občutek, kot da sem dva človeka. Eden se spoprijema z vrvežem velemesta, drugi pa dela doma na vasi. Toda v meni je prevladoval vedno človek, ki ima raje tišino kot hrup. Hrup te skrha.«

V vaški idili sem se usedla v vlak, nekaj ur zatem sem izstopila v nočnem živžavu velemesta Dunaj.

Milka Hudobnik je v svojem življenju simbolično spoznavala oboje. Idilo domače vasi in vrvež velemesta. Doma je bilo vse znano, obstajal je občutek obvladljivosti, v velemestu se je širilo obzorje, ni pa manjkalo tudi odkritij večjih problemov, ki jih je treba reševati. Milka Hudobnik je kot dolgoletna tajnica Narodnega sveta poznala stanje slovenske narodne skupnosti in tudi meje njenega političnega uspeha na Koroškem. Na Dunaju je kot sodelavka državnozborskega poslanca Karla Smolleja spoznavala popolnoma nove možnosti, kako uveljavljati pravice avstrijskih narodnih skupnosti, še posebej slovenske narodne skupnosti na Koroškem. S tem da je opazovala slovensko narodno skupnost z Dunaja, jo je začela gledati tudi drugače. Kar naenkrat Slovenci na Koroškem niso bili več le majhna narodna skupnost. »Odprl se mi je prostor, nastala je ena večja širina. Na eni strani je oddaljenost od Koroške, na drugi navezuješ stike s Slovenci v Sloveniji in kar naenkrat imaš zares občutek, da je slovenska skupnost zelo velika in da nas ni tako malo in nismo tako sami.«

Leta 1984 je Milka Hudobnik prevzela mesto tajnice pri Narodnem svetu koroških Slovencev in bila tako rekoč čez noč v središču narodnostne politike. Na eni strani so bili to odnosi z vrhom koroške politike, na drugi pa s političnimi predstavniki takratne Jugoslavije. Spominja se srečanja najvišjih predstavnikov Narodnega sveta z delegacijami iz takratne Jugoslavije. »Bilo je čudno, skoraj ustrahujoče ozračje. Osebe v delegaciji so bile zelo zadržane. Zakaj, to sem izvedela šele pozneje. V delegaciji je bil vedno tudi kakšen poročevalec tajne službe, vendar nihče ni vedel, kdo je.« Posebej se Milka Hudobnik spominja devetdnevne vojne v Sloveniji pred osamosvojitvijo. Takrat je na Narodnem svetu koordinirala pomoč beguncem iz Slovenije. »Imeli smo 24-urno dežurno službo.« Spominja se tudi zvezka, v katerega je zapisovala imena ljudi, ki so potrebovali pomoč in kam jih je dodelila, da preživijo nekaj dni na Koroškem. »Ta zvezek sem izgubila in sem naknadno vesela, da je bilo tako. Tako nikjer ni seznama, kdo je takrat med vojno pribežal iz Slovenije.«

Ker je Milka Hudobnik vedno želela v svojem delu spoznati kaj novega, jo je naslednja poklicna postaja vodila v Politično upravno akademijo. Zatem se je izobraževala na Univerzi v Celovcu pri študiju za razvijanje in raziskovanje projektov (praksiologija). Kot je hotel slučaj, je za Mohorjevo tipkala tipkopis Leva Detela v računalnik. V tem času je prišlo tudi do telefonskih stikov z avtorjem in to »so bili prvi znaki, da me bo pot zanesla na Dunaj«. Postala je parlamentarna sodelavka Karla Smolleja, nato pa jo je pot vodila na Slovenski znanstveni inštitut (SZI), kjer »sem spoznala tudi trpljenje znanstvenic in znanstvenikov«. Tu je naredila naslednjo izkušnjo: »Ljudje iz Slovenije, ki so se srečavali na inštitutu, so zelo natančno poslušali, iz katerega kraja Slovenije sem po svojem govoru prihajala. Ker niso mogli ugotoviti, od kod naj sem, so me vprašali in ko sem jim rekla, da sem koroška Slovenka, pa nisem le enkrat slišala: Tega ne bi ugotovil, ker tako dobro govorite slovensko.« Spet je bila potrjena v tem, da se Slovenci med seboj premalo poznamo. Delo na Slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju ji je bilo zelo po volji, saj je bil ta inštitut nekaj takega »kot Mohorjeva hiša v Celovcu, ki je središče, kjer vsi Slovenci skup letijo«. Na Dunaju v SZI, ki je povezoval tudi znanstvenike iz Slovenije in Avstrije, je napravila Milka Hudobnik kot tajnica še posebno izkušnjo: Če so prišli znanstveniki iz Slovenije, so bili zadržani do slovenskega inštituta na Dunaju. Ko so potem prišli na inštitut, so si oddahnili, ker so v pogovoru z menoj spoznali: »Ta je pa naša«. Enako je šlo avstrijskim znanstvenikom na inštitutu s slovensko oznako. Tudi ti so si oddahnili, ko so ugotovili, da sem kot »Korošica vendar njihova.« Na inštitutu je delala do leta 2013, ko je bil ukinjen. Zanj pravi, da je bil vedno tudi neke vrste ogledalo tega, kakšna struja je bila v Sloveniji na krmilu.

V Clubu tre popoli, kjer je bila nekaj časa tajnica, je poleg izletov v Italijo začela pripravljati izlete tudi v Slovenijo, saj je bilo treba odpraviti »hude projekcije do Slovenije«. Na Dunaju je bila dejavna v Avstrijsko-slovenski družbi, vedno pa je v središču njenih razmišljanj, sedaj ob njeni 60-letnici, tudi slovenska narodna skupnost. Spominja se, da je igrala še pod režijo Milke Hartman, pa tudi snemanja za slovenski spored ORF-a. »Kar nekajkrat smo morali ponavljati pesem, ker sem pozabila tekst, pa bi za radio vendarle lahko prebrala z lista.«

»In pri tem si predstavljam tudi Boga, ki ne ponuja odrešenja le članom ene religije, temveč vsem ljudem.«

Najpomembnejše je zanjo iskanje spoznanja, zakaj smo na tem svetu, zakaj je toliko zla in nasilja … »In pri tem si predstavljam tudi Boga, ki ne ponuja odrešenja le članom ene religije, temveč vsem ljudem.« Tako razmišlja Milka Hudobnik v Nonči vasi, »ki pa zaradi spleta ni več za sedmimi gorami, temveč sredi sveta.« Pa še mirno je. Rada ima tišino.

Vincenc Gotthardt