V svojem letošnjem postnem pastirskem pismu z naslovom Med bojaznijo in upanjem se škof Jože Marketz nanaša na vojno v Ukrajini, da »nas vojaški spopadi v Ukrajini navdajajo z veliko zaskrbljenostjo«. Škof Marketz ugotavlja, da pri odnosih med ljudmi in ustanovami vse bolj čutimo naraščajoče nezaupanje. Vrednote krščansko zaznamovane kulture kot npr. pravični mir, svoboda, varnost, solidarnost postajajo predmet kontroverznih razprav, »namesto da bi bile nesporen in nepogrešljiv temelj sožitja«. Verujoči so pozvani, da se »je treba upirati majhnim in velikim skušnjavam, ki zadovoljitev lastnih potreb postavljajo na prvo mesto: zemeljske dobrine, oblast nad drugimi in častihlepnost«. Škof Marketz: „Če resnično in dosledno stremimo k temu, da se zakoreninimo v Bogu, da iz tega razumemo in razvijamo življenje, se spreminja tudi naš odnos do soljudi. Kjer to uspe, nastajajo kraji sožitja, zaupanja in življenja.« Pot iz protislovij našega sobivanja se potem začenja pri nas samih, »v zaznavanju najglobljih hrepenenj po miru in spravi in v učenju od drugega«. Pomemben prispevek je tudi sinodalni proces, na katerega vabi papež Frančišek. Sinodalno pomeni, da skupno ostanemo na poti, ko iščemo pravo človečnost. V tem smislu tudi škof Marketz vabi »vse ljudi in ustanove v naši deželi v vsej raznolikosti: ostanimo skupno na poti, ostanimo v pogovoru, ko iščemo dobro za nas vse!« Hkrati krški škof poziva, da se »kot znak solidarnosti« udeležimo volitev župnijskih svetov 20. marca in pomagamo, »da smo kot sestre in bratje v Kristusu zgled »med ljudmi«, da lahko vera iz nas izvabi najboljše.« (Škofijski tiskovni urad)

Drage sestre in dragi bratje!

Ali smo res sestre in bratje? Ljudje enega sveta? Kristjanke in kristjani, ki v življenju in verovanju najdejo orientacijo v Bogu, kakor se nam razodeva v Svetem pismu?

Razvoji v našem velikem in malem svetu nam kažejo drugo sliko. Skrbi nas, ker je zunanji in notranji mir ogrožen. Vojaški spopadi v Ukrajini nas navdajajo z veliko zaskrbljenostjo. Pri odnosih med ljudmi in institucijami vse bolj čutimo naraščajoče nezaupanje. Pravični mir, svoboda, varnost, solidarnost in mnoge druge vrednote, ki so del naše krščansko zaznamovane kulture, postajajo predmet kontroverznih razprav, namesto da bi bile nesporen in nepogrešljiv temelj sožitja. Od kod prihajajo čustva, ki ogrožajo našo povezanost?

Že pri Adamu in Evi na začetku Svetega pisma postane jasno, kako lahko nezaupanje temeljito ogroža odnose. Človek bi bil rad kakor Bog, na dnu srca goji sum, da mu Bog ne dopušča, da bi brez pridržka mogel prejemati dobro in zaživeti v svobodi. To nezaupanje vodi do razdora: Bog in človek si postaneta tuja. Človek želi obvladovati sočloveka in se ne boji nasilja. Pri Abrahamu, praočetu vere, zaznamo, kako mučen je lahko izhod iz te dileme, kako dolga je pot do vere in zaupanja. V bistvu so to preizkušnje, s katerimi smo v življenju vedno znova soočeni.

Podobno je bilo to pri Jezusu na začetku njegovega delovanja. V evangeliju prve postne nedelje beremo, kako je hudič skušal Jezusa in kako pomemben je dosledni odpor verujočega. Upirati se je treba majhnim in velikim skušnjavam, ki zadovoljitev lastnih potreb postavljajo na prvo mesto: zemeljske dobrine, oblast nad drugimi in častihlepnost.

Kako lahko uspe izhod iz vrtinca nezaupanja? Jezus se v dialogu s hudičem vedno znova navezuje na Boga. Če resnično in dosledno strmimo k temu, da se zakoreninimo v Bogu, da iz tega razumemo in razvijamo življenje, se spreminja tudi naš odnos do soljudi. Kjer to uspe, nastajajo kraji sožitja, zaupanja in življenja.

Izhod iz teh na začetku omenjenih protislovij našega sobivanja se potem začenja pri nas samih, v zaznavanju najglobljih hrepenenj po miru in spravi in v učenju od drugega. K temu lahko prispeva sinodalna pot, na katero nas vabi papež Frančišek. Sinodalno pomeni, da skupno ostanemo na poti, ko iščemo pravo človečnost.

Papež nas v tej zvezi vabi, da preučujemo, kako Cerkev živi odgovornost in oblast. V tem procesu bomo boleče spoznali, da v marsičem ne sledimo evangeliju in da je potrebno v duhu spreobrnjenja razvijati novo. Sveti oče nas vabi, da obnavljamo »odnose med člani krščanskih skupnosti, pa tudi med skupnostmi in drugimi družbenimi skupinami.« Papež v vsej ponižnosti prosi tudi družbo, da krščansko skupnost potrjuje »kot verodostojni subjekt in zanesljivega partnerja v socialnem dialogu, zdravljenju, spravi, vključevanju in sodelovanju, obnovi demokracije, spodbujanju bratstva in družbenem prijateljstvu.« V tem smislu vabim vse ljudi in ustanove v naši deželi v vsej raznolikosti: ostanimo skupno na poti, ostanimo v pogovoru, ko iščemo dobro za nas vse!

Drage sestre in dragi bratje!

V zaupanju, da Bog deluje med nami, se smemo tako imenovati v zavedanju, da tudi med sestrami in brati lahko pride do napetosti. Z ljubeznijo se obračam na vas in vas vabim, da se v znak solidarnosti udeležite volitev župnijskih svetov 20. marca in podprete novoizvoljene župnijske svete. Pomagajte, da se s skupnostjo v župnijah pokaže, da smo kot sestre in bratje v Kristusu zgled »med ljudmi«, da lahko vera iz nas izvabi najboljše, kot piše v smernicah župnijskih svetov: »Ženske in moški v župnijskem svetu skrbijo za takšne medsebojne odnose, da je čutiti usmerjenost h Kristusu. Cenijo in spodbujajo drug drugega, spoštujejo mnenja drugih, zastopajo svoje želje v odkritem in poštenem pogovoru, se učijo drug z drugim in drug od drugega, si zaupajo in prevzemajo odgovornost.«

V tem postnem času se skupaj podajmo na pot novega dialoga. Prosimo Boga, naj nam podari vztrajnost, ki že od nekdaj zaznamuje verske pričevalce.

+ Jože Marketz, krški škof

Celovec, 1. postna nedelja, 6. marca 2022