Deželna proslava ob 101. obletnici koroškega plebiscita 10. 10. 2021 na dvorišču Deželnega dvorca v Celovcu je izrazila spoštovanje obema deželnima jezikoma. Za to sta dosledno poskrbela moderatorja Ute Pichler in Aexander Tolmaier, prav tako je slovensko spregovoril deželni glavar Peter Kaiser, za poseben trenutek proslave je s svojim govorom, ki ga je deloma imela v slovenskem jeziku, poskrbela pisateljica Verena Gotthardt. Njeno besedilo sta z glasbeno intervencijo spremljala glasbenika Mathias Ortner in Edgar Unterkircher. Zbor članov Mestnega gledališča v Celovcu je občuteno zapel pesem »Rož-Podjuna-Zila«. Med najvišjimi političnimi predstavnicami in predstavniki dežele so bili tudi predstavnika Cerkve škof Jože Marketz in superintendent Manfred Sauer ter predsedniki slovenskih političnih organizacij Valentin Inzko, Bernard Sadovnik in Manuel Jug.

Objavljamo besedilo Verene Gotthardt, ki govori o koreninah v deželi, o odgovornosti do maternega jezika in o deželi Koroški, ki je v svetu prepoznavna samo s svojima dvema deželnima jezikoma.

Napisati literarno besedilo o nečem, kar je včasih kot na starih fotografijah že malo zaprašeno. Kot koprive so na listu besede in menim, da se jih želim dotakniti z roko, a vendar zaboli. To vem še iz otroštva. Nekega dne sem hodila vzdolž poti in nenadoma je bil sredi travnika grm kopriv. Tako širok, skoraj kot njiva, in otrok se želi vsega dotakniti, tako se je zgodilo na hitro, da sem bila nenadoma pred grmom in sem z roko pobožala liste, ne da bi pomislila. Pekoča in srbeča bolečina na koži je povzročila hitro hojo, roko sem stresla, hitro sem stekla, da bi popustila bolečina, ali karkoli je to bilo. Odtlej je bila kopriva rastlina, ki sem jo gledala le od daleč. Spoznala sem jo vsakič, saj vendar spoznamo, kar nas boli. Živimo s tem. Poznamo vzrok. Takoj si prikličemo v spomin pekočo in srbečo bolečino. Prikličemo in spet izbrišemo.

Spominjam se, da je treba vedno vse izkopati. Tudi koprivo naj izkopamo. Zelo dolgo je bila v moji glavi kot plevel. Nekaj, kar morda ne peče več na moji koži ali na drugi koži, če je ne morem več videti. Velja kot nekaj, s čimer nam ni treba ravnati. Ker je plevel po definiciji divja rastlina, ki drugim rastlinam onemogoča visoko in široko in dobro rast. Koprivo zato vidijo kot preprečevalko. Preprečuje in še povzroča bolečino na koži. Zato jo moramo vedno znova izkopati iz zemlje. Izruvati in to ne z golo roko, temveč z debelo zavito roko. Če se kopriva ne brani več, če je koža zaščitena z več sloji – torej ne boli več, če se kdo zdaj dela tako, kot da odslej le še zadostuje koprivo prijemati z rokavicami ali jo gledati od daleč. Če pa pri izruvanju ne pomislijo na korenino, ki je le vsakič močnejša in se številne oči vsakič čudijo, če zrastejo nove, mlade koprive na istem mestu, kjer smo prej zapolnili luknjo podobno grobu. Niso pomislili, da pekoča in srbeča bolečina ni agresiven akt rastline, temveč le njena narava. Da naj bi pekoča topla bolečina pomagala pri različnih obolenjih. Da koprive naj ne bi ostala, kar je. Vsakič sem se spotaknila ob njenih koreninah.

Nekoč, leta kasneje, ko nastanejo stavki kot: »Dolgo je od tega« mi pojasnjujejo, kako se je mogoče dotakniti koprive. Da je poseben prijem, pri katerem nič ne peče in boli. Da so tla, iz katerih raste kopriva, rodovitna. Nekoč, ko je spet vse drugače. Le kopriva na istem mestu, ker so se zasidrale in prilepile korenine. Pa se marsikdo še vedno spotakne ob njenih koreninah in se čudi.

Koroška je lepa dežela. To mi vsakdo tudi prizna. Če me kdo vpraša, od kod prihajamo, mu vedno rečem »iz Koroške« in potem slišim: da, Vrbsko jezero. In kako lepa je vendar ta Koroška. Gore, jezera, zrak. Nato vedno odgovarjam, ker je tudi zame Koroška lepa dežela: da, Koroška je lepa dežele, gore, zrak. Vse tako lepo. Nato se pogled v spominu usmeri v preteklost, v otroštvo in spominjam se svojih nog v ledeno mrzli reki Zilji. Tudi kako sem zvečer z babico sedela za mizo in jedla kruh z maslom, ki ga je sama naredila, in kako pijem kakav. Spominjam se, kako sva si zaželeli »uahko nuač« v slovenskem ziljskem narečju, v medtem najbrž najmanjši slovenski jezikovni skupini na svetu.

In če me kdo vpraša, od kod točno na Koroškem prihajam, mu rečem, da sem doma v Celovcu. To rečem glasno in nadaljujem, zakaj mislim, da je Koroška tako zelo lepa dežela in tako posebna. Na Koroškem sta doma dva jezika. Nemški in slovenski, ki je v preteklosti pogosto moral biti zelo tih, vendar kljub temu nikdar ni utihnil. V najsrečnejših trenutkih se je ta jezik dajal naprej šepetaje. Včasih se čudim, kdo moj materni jezik vse razume.

Šepetanje ne bo zadostovalo. Razumeti jezik ne bo dovolj. Govorjenje tega jezika bo moralo postati glasneje.

Koroška ima bogastvo, ki ga ni mogoče hraniti v trezorjih. Nekaj tako dragocenega. Trezor ne bi prav nič prinesel. Dva jezika, dva dragocena pigmenta, slovenska in nemška beseda. Brez govorjenega slovenskega jezika na Koroškem naša dežela v svetu nima več prav nobene prepoznavnosti. Samo lepa modra jezera in visoke gore – to ni Koroška, ki bi lahko v svetu izstopala. Gore so povsod, jezera so povsod. Dva jezika v deželi, ki se tudi govorita, kaj takega ne obstaja povsod. To je treba ohraniti, gojiti in zalivati kot kako rastlino.

Dežela mora tudi v prihodnje storiti vse, da to ostane njena dragocenost ali še bolje, da bi bila oba jezika v deželi enakovredna, vidna in slišna. Dvojezičnost se zrcali v jezerih dežele. Z gora se sliši vedno močnejši nedisonančni odmev v obeh deželnih jezikih.

V velikih časopisih Evrope in sveta želim brati: Koroška je storila vse! Ni se utrudila. Noben jezik ni obmolknil.

Korenine so začele močneje cveteti. Treba je vedeti, različne korenine se ne onemogočajo, temveč se krepijo med seboj. Vsaka rastlina ima svojo korenino in te korenine živijo druga ob drugi. Nihče naj se ne spotakne in čudi. Korenine nikoli niso bile kakšen problem.

Drage koroške Slovenke, dragi koroški Slovenci!

Koroška je lepa dežela.

To pa ne samo zaradi Vrbskega jezera in drugih jezer, rek Drave in Zilje ali zaradi neštetih gora. Koroška ima posebno bogastvo in to sta njena dva deželna jezika.

V zelo mladih letih mi morda ni bilo vedno jasno, kako dragoceno dediščino ima Koroška. Da imam to srečo, da lahko odraščam dvojezično. Da sem govorila doma slovensko in tudi v trgovini ali kjerkoli sem bila, da sem hodila v dvojezični vrtec in obiskovala Slovensko gimnazijo je bilo zame samoumevno. Nikoli mi ni prišla misel, da bi to bilo nekaj, za kar se je treba zavestno odločiti. Mislila sem, tako je bilo, tako ostaja tudi v prihodnje. Z leti pa sem se začela spraševati, zakaj postaja jezik, ki je močno zakoreninjen v tej deželi vedno tišji? Slišala sem vedno večkrat stavek: »Spet nas je malo manj.« In vedno znova je bil tu nekdo, ki tega jezika ni več hotel razumeti.

Da naš jezik ne izgine in ne utihne – to je nekaj, za kar smo sami odgovorni. Politika nam je lahko v pomoč, ampak na koncu preživi le govorjena beseda. Odgovorni smo za svoj jezik. Govoriti ga moramo in dajati naprej.

Doma sem govorila v ziljščini. To pa zaradi tega, ker so stari starši govorili slovensko in ta jezik dali naprej otrokom. Moji starši pa meni in moji sestri. To je razlog, zakaj sem mislila, da je to vse samoumevno. Starši so vedeli, to je njihova odgovornost.

Svojega maternega jezika slovenščine ne smemo odložiti na hišnem pragu, vzeti ga moramo s seboj v deželo. Domovina ni samo kraj, kjer smo rojeni. Domovino lahko vzamemo s seboj v svet in ta domovina je naš jezik.

Naša skrb je, da se jezik ohrani. Odgovorni smo zanj.

Da, Koroška je enkratna dežela in Koroška ima najdragocenejše kar premore svet: ljudi, ki govorijo dva jezika. Na to smemo biti upravičeno ponosni.

Vincenc Gotthardt