Organisation / Organizacija

Nedelja

Marian Schuster, duhovnik v bolnišnici v Beljaku, obhaja 40-letnico duhovništva

Njegov recept: dovolj časa za bolnike in molitev

Marian Schuster (Gotthardt)
Marian Schuster v bolnišnici na poti k bolnicam in bolnikom (Gotthardt)

Za duhovnika Mariana Schusterja je odločilno, da svojo poklicanost živi z besedo »in morda še bolj z življenjem kot z besedo«. Zanj je pomebno, da si vzame čas predvsem za tiste ljudi, ki so v katerikoli stiski. »To pa gre samo, če me kot duhovnika spremlja čas tišine in čas molitve.« Glede dogajanja v krški škofiji ugotavlja: »Kdo sem jaz, da bi vodstvu Cerkve kaj povedal ali zapovedal?«. Opozarja tudi na to, koliko dobrega Cerkev stori. V pogovoru lahko preberete tudi, od kod jemlje moč za svoje delo.

Kaj vam pomeni biti danes duhovnik? Po čem naj ljudje spoznajo duhovnika v vrvežu in trušču časa?

Marian Schuster: Odločilno je, da z besedo in življenjem in morda še bolj z življenjem kot pa z besedo vedno znova ljudem posredujem, da ta svet, v katerem živimo, ni zadnje, temveč da gre za večjo – večno dimnezijo. Ljudem, ki jih kjerkoli srečavam, moram povedati, da nismo ustvarjeni samo za ta svet ter da seže naša poklicanost preko tega sveta. Kot duhovnik skušam pokazati na NJEGA, odpreti srce, oči in ušesa za NJEGA, ki nam je dal življenje, ga vzdržuje in je naš dokončni cilj. Ljudje naj na meni in ob meni kot duhovniku čutijo in doživijo to duhovnost. Zaznati in čutiti morajo, da imam zanje čas, predvsem za tiste, ki so v katerikoli stiski. V moji službi gre predvsem za bolnike, trpeče, umirajoče in svojce, ki so ravno izgubili ljubljenega človeka. Če si kot duhovnik vzamem čas za te ljudi, jim hkrati tudi povem: Jaz sem tukaj. Ravno po tem naj bi ljudje spoznali duhovnika in tako po njem NJEGA, čigar ime je Imanuel, kar pomeni: Bog z nami.

To pa gre samo, če me kot duhovnika spremlja čas tišine in čas molitve. Sam zase potrebujem vsak dan vsaj dve uri časa za molitev. Zame je absolutno odločilno in je moje prepričanje že skozi vsa leta, da če hočem, da ljudje doživijo v meni duhovnika, in to pove že sama beseda – duhovni človek –, potem je odločilno, da imam za to, kar delam, dobro podlago. Potem namreč vem, da ne delam iz lastne moči, ampak da se dan za dnem obračam k NJEMU, od katerega prejemam in imam vse in ki mi daje moč, da stojim ob strani ljudem predvsem v njihovih različnih stiskah. Kot duhovnik moram biti torej predvsem človek molitve, ki je namenjena vedno tudi tem, ki jih srečujem, ki so mi zaupani, ki so me prosili, da zanje molim, in predvsem tudi tistim, ki zaradi kateregakoli vzroka ne molijo, ne morejo moliti ali ne molijo več. Morda lahko rečem: Živim v tem svetu, hkrati pa s svetopisemskim stavkom ugotavljam, da nisem posveten, da nisem od tega sveta. Živeti želim tako, da ljudje spoznajo, da sam ničesar ne zmorem, ampak da sem samo orodje in dajem naprej, kar mi je podarjeno. To pa seveda uspe samo tedaj, če redno iščem čas tišine, čas molitve in čas meditacije. Tako pridem v središče življenja in vedno bolj spoznavam, da je Bog tisti, ki me je ustvaril, ki mi vzdržuje življenje in me dan za dnem bogato obdaruje.

Svojo poklicanost kot duhovnik živite tukaj v bolnišnici med upanjem na ozdravljenje in smrtjo. Kako se srečujete s tema dvema možnostima?

Schuster: Mi vsi potrebujemo ozdravljenje, hrepenimo po ozdravljenju. Kdo izmed nas je res čisto zdrav? Kot duhovnik vidim svojo nalogo v tem, da ljudi opozarjam na minljivost življenja ter na dragocen zaklad zdravja. Vsakdo, ki pride v bolnišnico, upa na ozdravljenje po zdravnikih in zdravniškem osebju. Molim za bolnike, da ozdravijo, in vendar zdravje ali ozdravljenje dobi globlji smisel šele, če se soočam z minljivostjo življenja. Svojo nalogo vidim v tem, da ljudem, ki jih srečavam, nevsiljivo oznanjam, da je naše življenje v Božjih rokah, pa naj smo zdravi ali bolni, naj smo na poti ozdravljenja ali se bližamo smrti in s tem koncu zemeljskega življenja. Samo pri NJEM smo dokončno varni in bomo resnično ozdravljeni šele tedaj, ko ga bomo srečali, ko bomo prestopili prag tega minljivega življenja. To bo naše dokončno ozdravljenje, in šele ko bomo srečali NJEGA in nas bo on sprejel v svoje resnično in dokončno življenje, potem tudi naše ne bo več od nikogar in ničesar ogroženo.

Kako vam gre kot duhovniku glede na dogodke v Cerkvi na Koroškem in glede na zgubljanje zaupanja vanjo na svetovni ravni? Kako zelo trpite z njo in kaj je tisto, kar bi radi povedali vodstvu Cerkve?

Schuster: Kdo sem jaz, da bi vodstvu Cerkve kaj povedal ali zapovedal? Po naključju sem pred najinim pogovorom srečal direktorja uprave bolnišnice. Za nekaj minut sva se zapletla v pogovor, med drugim tudi o začasni situaciji Cerkve na Koroškem. Povedal mi je naslednje: »Ne pozabite, vi niste firma. Vi zdaj delate in ravnate med seboj, kot bi bili firma. Cerkev pa je nekaj drugega.« Zopet bi se morali malo bolj zavedati prave mere. Zdi se mi, da smo v nevarnosti, da postajamo vedno bolj brezmerni. Jaz osebno vidim Cerkev kot katoliško – kot brezmejno, ne pa brezmerno, se pravi vseobsegajočo. Cerkev je bila in bo ostala vedno sveta. Ljubim to Cerkev in zato tudi trpim zaradi tega, kar se začasno dogaja v naši škofiji. Cerkev pa je obširnejša. Cerkev je kot družina. Vseeno, kaj se dogaja v družini – in mi vsi vemo, kaj vse se dogaja v družinah, koliko gorja in trpljenja –, vendar je in ostane kot družina sveta. Nimamo alternative, čeprav jo danes hočemo ustvariti z vsemi mogočimi poizkusi. Sicilijanski pisatelj Giuseppe di Lampedusa je v svojem romanu Il Gattopardo (v slov. prevodu Gepard) zapisal sledeči stavek: »Se vogliamo che tutto rimanga come è, bisogna che tutto cambi.« Če hočemo, da ostane vse, kot je, je treba vse spremeniti. Mati Terezo je neki novinar nekoč vprašal: »Mati Tereza, kaj se mora v Cerkvi spremeniti?« Njen odgovor: »Jaz in vi«.

Nujno moramo spet imeti pred očmi to, kar Cerkev je in kaj Cerkev oznanja. Predvsem moramo pomisliti, da ni naša, ampak NJEGOVA. On je glava Cerkve, mi pa njegovi udje, ki vsi živimo od njegovega usmiljenja, iz katerega nas kliče v različne službe. V nevarnosti smo, da izgubimo dimenzijo duhovnosti Cerkve. Neverjetno je, kaj vse dobrega se v Cerkvi okoli zemeljske oble dogaja, vendar tega, tako vsaj izgleda, ne vidimo, o tem vse premalo govorimo. Kar sedaj doživljamo na Koroškem, je tudi neke vrste katarza (očiščenje), ki jo bomo morali preživeti in tudi pretrpeti. Božja previdnost nam bo pokazala in odprla nova pota in nove pristope, kakšni naj bi bili kot Cerkev in kako naj jo živimo.

Kdo vam daje moč ali od kod jemljete moč za svoje delo?

Schuster: Moč za svoje delo prejemam predvsem iz molitve, od povezanosti z Bogom. To se zgodi, ko se umaknem v kapelo ali pa če sem v tišini doma v svojem stanovanju. To moč molitve vedno bolj cenim in jo doživljam kot zaklad. Moč pa sprejemam predvsem tudi od ljudi, ki zame molijo in so zame molili, ne samo vse moje duhovniško življenje, ampak to delajo in so delali že vse moje življenje. Posebno hvaležno mislim na starše, ki so me vse življenje, dokler so živeli, spremljali v molitvi in prepričan sem, da me spremljajo tudi iz večnosti. Molitev je edinstvena zdravilna in tolažilna moč. Če se zvečer po opravljeni službi usedem v kapelo, se v molitvenih mislih spomnim vseh, ki sem jih obiskal, in vseh, ki jih nisem mogel obiskati. Vse te prinesem k edino resničnemu zdravniku in odrešeniku Jezusu z vsem tem, kar jih nadleguje, jih obremenjuje, jih spravlja v obup, z vsem, po čemer hrepenijo in za kar tiho prosijo. (Glej Markov evangelij; Mr 1, 32-34) V molitev vključujem tudi vse tiste, ki iz kateregakoli vzroka ne molijo ali ne morejo moliti zaradi prevelike bolesti, in za vse, ki nikoli niso imeli milosti tega daru, ker jim ga v otroštvu nihče ni posredoval. Predvsem pa je zame molitev hvala in zahvala Bogu za dar in milost molitve in vere, iz katere smem srečavati soljudi, predvsem trpeče, bolne, umirajoče in žalujoče.