Urška Krištof

»Mama, smo vas kar dobro vzgojili!«

Ne želi biti v središču. Prav nerodno ji je, če se ji kdo pred zbranimi ljudmi zahvali za vestno delo, ki ga je opravljala desetletja dolgo. Zanjo je vse samoumevno. Tudi to, da je bila dolga leta mežnarica na Humcu pri Božjem grobu. Urška Krištof, ki te dni praznuje svojo 85-letnico, to svoje delo opisuje takole: »Ključ sem imela, gledala sem na rože in pogledala, da je bila cerkev čedna.« Doda pa tudi: »Še sedaj grem peš na Humec in to ja zame vedno tudi kot romanje.«

Kdor vstopi v njeno hišo v Vidri vasi, najprej opazi njeno veliko skrb in ljubezen do rož. Pred vhodom jih cveti še veliko. Za mizo v kuhinji se Urška Krištof spominja, da je z Nedeljo že desetletja dolgo povezana. Ko se je njena družina leta 1963 iz Žvabeka preselila v Vidro vas, je prevzela raznašanje Nedelje. Najprej je to delala sama, potem njenih šest otrok, ko so pa otroci odrasli, »sem jo pa spet jaz raznašala.« Za raznašanje Nedelje je skrbela najmanj 50 let, potem ji je to skrb odvzela pošta. Nedelja pa je zanjo tudi pomembna kot dan. »Nedelja mi je sveta,« pravi, »ta dan je rezerviran za Boga in vsega tega, kar ni treba, ne delam«. »Pri Krištofu« kakor domačini pravijo njenemu domu, so dolga leta skrbeli tudi za raznašanje Mohorjevih knjig.

Urška Krištof sedi za mizo v kuhinji, za katero je skupaj z možem, ki je umrl pred 19-imi leti, zbirala in vzgojila šest otrok. Rada poudarja, da je tudi sama rasla in se razvijala z otroki. Sedaj pa, tako pravi Urška Krištof, ki ji humor prav nič ni tuj, prigajajo njeni otroci s štirinajstimi vnuki in trinajstimi pravnuki domov za mizo in ugotavljajo: »Mama, smo vas kar dobro vzgojili!« Seveda pa pridejo tudi domov, da pogledajo, če nad štedilnikom še visi odlikovanje, ki so ji ga podelili: 1. mesto za najboljšo kuharico »kiseve župe«. Pa še en nasvet so ji otroci dali za njeno praznovanje 85-letnice: »Mama nič ne pripravljajte, smo vse pripravili.« Kot dobro vzgojena jim je obljubila, da jih bo ubogala.

Za mizo z Bogkovim kotom, kjer imajo svoje mesto tudi Slomškek, Janez Pavel II. in Marija, ob njenem kipu so vedno sveže rože, se Urška Krištof v mislih poda v sosednjo dnevno sobo. Spominja se, da so se v tej sobi vaščani 30 let zbirali k šmarnicam. »Kaj bomo hodili v Dob, bi kar na vasi imeli,« smo si rekli. In morala je biti dobra odločitev, tudi duhovnik Janez Rovan je včasih prišel. Skrbela je tudi za Živi rožni venec in povezovala molivke. Pred božičem pa so v Vidri vasi tudi Marijo nosili.

Urška Krištof pripoveduje, kako je prišel avto k hiši. Ko je bila stara 41 let, je s starejšo hčerko naredila vozniški izpit in potem je prišel k hiši tudi avto. »Prej smo bili družina, ki je bila na poti samo s kolesi,« pravi. Zdaj so postale razdalje od doma v razne kraje Podjune in tudi kamorkoli drugam vedno daljše. V avto je povabila žene iz vasi in jih vozila k mašam v Pliberk ali kam na romanje. »Ta izpit je bil zame velik žegen, zdaj je postalo vse bližje.«

Mati Urška Krištof obžaluje, da ni imela priložnosti za daljše šolanje. Med vojno ni mogla hoditi v šolo. Tako je prišla v šolo šele z devetimi leti. »Mama me je doma naučila vse črke in sem znala tudi že brati. Tako sem prišla kar v drugi razred.« Ko je bila stara devet ji je ponoči na sveti večer umrla mati. Njena babica je tudi že mlada umrla. Zato jo je spremljala velika skrb, kadar je prišla kaka bolezen, »da bom tudi jaz morala iti«.

Krištofova mati je bila vse svoje življenje eno: zgled. Zgled v tem, kako je treba to, kar ti je sveto, tudi živeti. Vera je zanjo pomembna in tudi jezik, v katerem je odraščala. »Upam, da otrokom, vnukom in pravnukom ostane sveto to, za kar sem se trudila vse življenje.« Ve pa tudi, da same vsega ne zmore, zato se zahvaljuje in prosi pomoči na sprehodih, »ko sem sama in lahko molim«. Za svet pa si želi, da bi imeli vsi zadosti hrane, da bi obveljala pravičnost in bi bila v središču vsega skrb za mir.