Organisation / Organizacija

Nedelja

Luise Ruhdorfer: Gosposka uradnika v Štebnu

Literarni natečaj Nedelje: 2. nagrada

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Luise Ruhdorfer: Gosposka uradnika v Štebnu (Gotthardt)

V ponedeljek, 3. septembra 1647, sva se podala jaz, Hironim Rueßdorff, upravitelj pri Marofu v Ovčni nad Ločami ob Baškem jezeru, in bekštanjski flegar Jokej Štofl k Vavčarju v Šteben, da bi na novo uredila kmetovanje po predstavah gospoda grofa Sigismunda Ludwiga plemiča Dietrichsteina, ki hoče čim bolje pospeševati poljedelstvo.

»Jaz sem Hironim Rueßdorff, star sem 46 let, poročen z Eleonoro, ki je doma na kmetiji v dolini reke Wimitz ali Vimic blizu Št. Vida ob Glini. In jaz sem iz kraja Ruhsdorf v fari Micheldorf ali Velika vas med krajema Pöckstein-Zwischenwässern ali Pekštanj-Medvode in Hirtom ob glavni cesti, ki pelje od Št. Vida v Breže. In pri tamkajšnjem grofu sem se izuril za mojstra tako poljedelstva in živinoreje kot tudi za upravitelja lova, ribolova in gozdarstva. In zato sem letos ob svečnici po odločitvi grofa Sigismunda Ludwiga plemiča Dietrichsteina postal upravitelj pri Marofu v Ovčni.«

»Gospod grof Sigismund Ludwig so zelo napreden graščak, ki hočejo tudi tukaj na bekštanjskem gradu vpeljati novosti, ki so se zelo dobro obrodile že na humperškem gradu. Izvedeti hočejo zelo podrobno, katere kmetije in kajže sodijo k bekštanjski gosposki, koliko tlake oziroma desetine imajo podložniki doprinesti veličanski gosposki, kaj morajo kmetje in kajžarji odpeljati gospodu fajnmoštru v Štebnu in kako je stanje hlapcev in dekel v tem upravnem okraju. Poleg tega se gospod grof pozanimajo za rokodelce in druge obrtnike, in sicer hočejo, da ločeno navajava, kaj, kako in koliko izdelajo ti tukaj. Posebej se pa gospod grof potegujejo za izobraževanje podložnikov, kajti čim bolj zadovoljni so tlačani, tem manj kmečkih uporov bo pričakovati v prihodnosti.«

»In zdaj pa k podrobnostim. Jaz, Hironim Rueßdorff, in bekštanjski flegar, Jokej Štofl, naj bi se danes s teboj, Rupertom Vavčarjem, pogovarjala o pridelavi žita v naslednjem letu v Štebnu in Dvorcu. In gospod flegar se bo potem s teboj še pogovarjal o tlaki in desetini. In končno se bosta še pogovarjala o denarnih dajatvah, ki jih imajo doprinesti raznovrstni obrtniki.«

»Doslej imamo samo listine iz leta 1531 in leta 1606, letos, v letu 1647 torej, pa je nekaj novih podložnikov iz zadnjih let. Za leto 1650 načrtujemo obsežen urbar vseh tlako- oziroma desetinoobveznih kmetov in kajžarjev našega upravnega okraja. Jaz sem pristojen za poljedelstvo, gospod flegar pa za tlako in desetino ter za denarne dajatve in organizacijo prostovoljne šole ob nedeljah.«

»Najprej, dragi Rupert, te prosim, da mi našteješ po vrsti vsa poslopja, ki so tukaj v Štebnu, in potem še tista v Dvorcu. Nekatere stavbe so že navedene v seznamu iz leta 1606. In jaz bom potem sestavil nov seznam vseh kmetij in kajž s stavbami tako za Šteben kot tudi za Dvorec. Če, prosim, kar tukaj pri sebi začneš z naštevanjem. Ja, da ne pozabim, ti to poveš po slovensko, in Tevž, ki je naš novi hlapec za konje in obvlada oba gosposka jezika, torej tako nemščino kot tudi slovenščino, mi bo sproti prevajal, v primeru da jaz sam ne bom razumel, kar ti praviš. Tevž je doma v Borovljah in je že služil na humperškem gradu pri prejšnjem graščaku, gospodu Bartholomäusu plemiču Dietrichsteinu. Jaz sem tam tudi delal dve leti, tako da sem se že kar dobro naučil slovenščine. Žal je gospod Bartholomäus moral leta 1533 emigrirati zaradi evangeličanske vere.«

In Rupert našteje posestva: »Torej, jaz sem Rupert Vavčar, prevzel sem kmetijo tukaj pri Vavčarju od svojega očeta Jurija Vavčarja, jaz pa sem tudi upravitelj štebenske »gmajne«, da razložim ta izraz, torej upravitelj gozda, v katerem imajo vsi štebenski kmetje pravico, da tam pasejo svojo živino. Potem je zraven mene Gašpar, po domače Mirtl. Ta kmetija obstaja že nekaj stoletij. In na drugem kraju vasi je kmet Šimon Vran, ki je prevzel kmetijo od Boltižarja Frenclna, zdaj po domače Vrancl. Potem je čisto zgoraj na hribu tik pred »gmajno« Vrh Hochkofler, po domače Egnarč, ki skrbi za štebensko cerkev. Ta ima tudi kajžo, ker živi tam zgoraj veliko ljudi.«

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Luise Ruhdorfer: Gosposka uradnika v Štebnu (Gotthardt)

Jaz sem si to napisal in potem vprašam Ruperta: »Kaj pa je z drugimi hišami tukaj na vasi?«

Rupert: »Ja, drugi niso bekštanjski podložniki. Rjan sliši gosposki Wolfa Magra, Rožan je podložnik šentpetrske cerkvice pri Št. Jakobu v Rožu, Lenc in Mežnar sta pristojna v Trebinjo oziroma nekemu kloštru, pozabil sem kateremu že. Mežnar obstaja tudi tako dolgo kot Mirtl. Zraven cerkve sta še dve veliki kmetiji, tam kmetujeta namreč Krištof Pront in Ferjan Pušč. Oba imata tudi po eno kajžo, ker živi tam podobno veliko ljudi kot pri Egnarču. In tukaj zraven mene si je pred kratkim zgradil kajžo Lenc Guetenštajnar. Ta kajža še nima hišnega imena. Zraven tega Lenca gospodari gospod Lenart Ravhenpaher pri Ribiču, ta je fajnmošter v Teharčah. In spodaj pri Potoku je še Kovač, posestnik je Jokej Hochkofler, Egnarčev brat, ki ni samo kovač po poklicu, on obdeluje tudi polovico farovškega velikega posestva, ki je bilo svojčas marof. Potem so še trije kajžarji, namreč Ferjan Plaško pod cerkvijo, Andrej Klemenc pri Ledrarju na onem kraju Potoka in zraven njega Tomaž Weber v šele letos sezidani kajži pri Kavcu. In na onem hribu je še farovž, ki sem ga že omenil, ki je bil prej gostilna; ta stavba je že vedno imela dve nadstropji.«

Jaz: »Torej je v Štebnu pet kmetij z dvema kajžama in še pet dodatnih kajž, kjer živijo tudi mlinar, usnjar, tkalec in kovač. In samo teh deset posestev je v oblasti bekštanjskega gradu.«

Rupert: »Ja, to je prav.«

Jaz: »Zdaj pa h kmetom in kajžarjem v Dvorcu.«

Rupert: »Ja, torej v Dvorcu so ena dvojna kmetija in štirje kajže pod bekštanjsko oblastjo. Dvojna kmetija je pri Drzucu, kjer kmetuje Folti Drzola. Tam je tudi ena kajža za trenje lanu s trlicami. Tam pa ni obrti, pač pa izdelujejo tam kmetje vlakna, ki ga potem novi štebenski tkalec obdeluje v grobo ali fino platno. Trenje je vedno zelo luštno! Med drugimi tremi kajžami ob Potoku je ena pri Bvatniku, druga pri Žagmoštru in tretja pri Katrnjaku. Bvatnik je Štef Pletnik, Žagmošter je Šimon Huebar in Katrnjak je Andrej Pečlin. Drugi dve kmetiji sta pri Martinču in pri Foltiču. Martinč je Leiningerjev podložnik in Foltič sliši cerkvi svete Katarine v Beljaku.«

Jaz: »Dobro, jaz se vama, tebi, Rupert, in tebi, Matevž, zelo lepo zahvaljujem za sodelovanje. Ob štebenskem semenju, prazniku vaše farne cerkve, bom spet prišel k tebi, Rupert. Ti se pa ta čas pozanimaš pri kmetih, katero žito hočejo posejati naslednje leto. Združili se bomo in to skupno organizirali, tako da bo več letine. In opazuješ, katera orodja uporabljajo kmetje za poljedelstvo. Jaz nameravam namreč pri štebenskem kovaču naročiti nove brane z zobmi iz železa, kajti ti učinkujejo bolje kot zdajšnje iz lesa. Vendar potrebujemo potem močan par volov ali pa zgolj konja kot vlečno žival, zato ker krave ali posameznega vola pred tako vrano ne bi bilo smiselno več vpreči.«

Rupert: »Mežnar ravnokar zvoni opoldne. A vas smem povabiti na južino? Pojdimo kar iz izbe v kuhinjo. Jaz sem že zelo radoveden, kaj je žena danes dobrega skuhala.« (Odpre duri.) »Hm, že zelo dobro diši sem iz kuhinje. Prosim, usedite se, gospod Hironim, gospod Štofl in Matevž.«

Rupert je molil po slovensko in njegova žena in Matevž sta požebrala z njim, dekla je bila zgolj tiha in je stala povsem sramežljiva v kotu blizu štedilnika. Štofl in jaz sva tiho govorila svoj žegen. Pri Vavčarju so imeli že pravo kuhinjo s sezidanim štedilnikom in ne samo črne kuhinje z odprtim ognjem kakor drugi kmetje.

Rupert: »Bog žegni!«

Jaz: »Ja, Bog naj blagoslovi to kosilo in tvojo družino in vse Šteblane in Dvorčane. In seveda našega flegarja in njegovo družino in našega veličanskega gospoda grofa Sigismunda Ludwiga plemiča Dietrichsteina in njegovo družino in mene z mojo družino!«

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Luise Ruhdorfer: Gosposka uradnika v Štebnu (Gotthardt)

Rupertova žena je skuhala zelo okusno kurjo juho z domačimi rezanci. Potem nam je servirala kurje meso s praženim krompirjem. Zelo sem bil presenečen, kako dobro zna kuhati ta kmetica. In za desert smo dobili sveže »fancute« ali krofe in popili smo jabolčni sok. Rupert ima namreč svojo lastno prešo za sadje in pred skednjem sem opazil tudi vinsko trto, samo zdaj grozdje še ni zrelo. Pogovarjali smo se tudi o pridelovanju krompirja in repe in malo tudi o čebelah, saj ima Rupert velik sadni vrt tukaj pri hiši in tri panje.

Potem je bil gospod Jokej Štofl na vrsti. Njemu je Matevž moral več tolmačiti, ker je bil šele leto dni flegar na bekštanjskem gradu, tako da veliko ni razumel, kar so mu povedali kmetje v svojem slovenskem narečju. Rupert je že znal toliko nemško, da bi se lahko sporazumevala, ampak s tolmačenjem je pač šlo lažje.

Medtem sem jaz kontroliral stare sezname in napisal novega. In narisal sem si novo skico o štebenskih posestvih. Ta čas sta Jokej in Rupert diskutirala naslednjo tlako in termin za dobavo desetine. Šteblani so morali vzdrževati poti v Dvorec, v Malošče in v Mlinare in tudi pot navzgor k Egnarču in v Dobrovo. Tam je vsaka nevihta poškodovala pot, nastale so velike jame, ker je vsaka ploha odplaknila gramoz. Pod cerkvijo spodaj pri Mlinarju je most čez Potok in na poti v Mlinare je tudi še en most, ki so ga morali vzdrževati Šteblani.

In potem sta se pogovarjala o obsegu in terminu dobave žita bekštanjski gosposki. Dogovorila sta se, da naj bi Rupert kar vse žito pripeljal k Magru v Malošče in da naj bi kar sestavil seznam podložnikov s količino žita posameznega kmeta. Rupert je obljubil, da bo zaprosil Mežnarja, da mu pomaga pri pisanju, ker on sam še ne zna dosti dobro pisati.

Potem smo se še pogovarjali o prostovoljni štebenski šoli ob nedeljah, ki jo vodi Mežnar. Ruperta sem še vprašal po kmetijah in kajžah oziroma obrteh v Maloščah in Zagoričah. V Maloščah je bilo tedaj približno 25 kmetov in enako število kajžarjev. In v Zagoričah je bilo približno deset kmetij in nekaj kajž. Maloščani niso vsi bekštanjski podložniki, Zagoričani pa skoraj vsi. Pri kozarcu mošta smo se pogovarjali še dolgo v noč.

O avtorici:

Lusie Maria Ruhdorfer (Nedelja)
Luise Maria Ruhdorfer (Nedelja)

Luise Maria Ruhdorfer iz Štebna pri Bekštanju je avtorica najrazličnejših del in je napisala zgodbo o svatbi svoje prapra...babice. To zgodbo je v koronačasu posvetila svoji vnukinji Adriane in jo objavila v nemščini. Izmislila si je tudi zgodbo za vnuka Edwina in tako prišla do zbiranja in razlag hišnih in ledinskih imen njene občine (objavljenih v dveh knjigah) na morebitnega prapra...deda svojega pokojnega moža. Tako je ugotovila, da sta bila oba lika zgleda za ženske in moške ter fante. To zgodbo bo tudi v nemščini objavila naslednje leto. Doslej je objavila 16 tiskanih knjig, od teh so tri e-knjige. Kot gostja v ljudski šoli Bekštanj učencem pripoveduje o zgodovini občine, vedno glede kulture, gospodinjstva, kmetijstva in obrti. In ker to v času pandemije ni bilo mogoče, je napisala zgodbi.