Sreda, 4. 12. 1850

Danes je Barbarin god in jaz sedim v kuhinji in pišem. Napisati želim zgodbo svoje družine, kakor se je jaz spomnim in kakor jo bom lahko opisala, saj sem hodila le v ljudsko šolo in to samo štiri leta vse skupaj, a vedno samo pozimi, kajti poleti sem morala že zelo mlada delati. Pomagala sem pri kmetih ali pa doma v gospodinjstvu.

Na dan vernih duš, torej drugega novembra, letos je to bila sobota, dopoldne sem bila v cerkvi pri sveti maši in potem tudi na pokopališču, in sicer na grobu sosedne družine, ker mi tukaj v Št. Pavlu v Labotski dolini še nimamo lastnega groba. Župnik, benediktinec, je blagoslovil grobove, in sicer je začel zgoraj pri velikem križu, ki mi je zelo v tolažbo, kadar sem spet enkrat potrta in ne vem naprej. Vzdolž stene pokopališča se nahaja najprej grob benediktinskih redovnikov in potem so grobnice znamenitih družin, trgovcev, notarjev, učiteljev, ravnateljev, drugih direktorjev, gostilničarjev in tako naprej. Vmes pa so vrste za družinske nagrobne kamne ali pa za posamezne osebe.

Jaz sem Marija in zdaj živim v kajži v dolini potoka Granice, in sicer je to bivša terilnica Hanzlnove kmetije. In ko sem stala zraven sorodnikov sosedove družine, sem mislila na stare starše, torej na starše svojega atija in svoje matere, čeprav sploh nič ne vem o njih. Brat Jože mi je samo enkrat povedal, da so bili starši od atija Židje, a o materinih prednikih tudi on nič ni znal povedati. Morala bom torej vprašati mater, ko bo čas za to zrel in ko ji bo zdravstveno šlo spet vsaj malo boljše.

Najprej hočem napisati zgodbo o bratih in sestrah. V družini je deset fantov in sedem deklet. Torej, najstarejši brat je Jozi, rojen leta 1826. Ta je zdaj trgovec na Ravnah na Koroškem. In na štefanovo se bo poročil v Dravogradu. Potem je Nežika, rojena leta 1827. Poročena je s kajžarjem in ima že enega otroka. Tretji v vrsti je Vili, rojen leta 1828. Dela pri časopisu na Dunaju. Najprej je študiral za duhovnika, a je lani odstopil, a ne vem zakaj. Ta mi vedno piše. Mi se pišemo Podlipnik, razen Nežike seveda, ker je že poročena in ima priimek moža, a Vili, to se pravi Ludvik, se zdaj piše Unterlindner. Bil je v domu v velikem samostanu v Zgornji Avstriji, a je imel strašno domotožje, tako da je raje odšel na Dunaj. Kaj pravzaprav pri časopisu dela, ne vem, a to tudi ni pomembno, bistveno je le, da mu gre zdaj bolje in da zasluži svoj denar. To so torej prvi trije.

Potem je Mirko oziroma Martin. Ta je tudi tako bister kakor Ludvik. Martin je rojen leta 1829 in redovnik. Živi v samostanu v Celovcu. Tam bo postal duhovnik, ker v Mariboru še ni takšne hiše, da bi tam lahko študiral za katoliškega duhonika. Jaz ne vem, kako se taki hiši pravilno reče. Saj tudi ni pomembno, bistveno je le, da Martin ve, kaj hoče postati. V ljudskih šolah nismo imeli takega velikega zemljevida o Kranjskem in Koroškem, ampak v trgovini, kjer prodajajo papir in zvezke in pripomočke vseh sort za pisanje, sem pa videla, kako daleč je od tu v Celovec in kako šele od Dravograda do Maribora. Peš bi zelo dolgo hodili tam tja.

Potem smo tri dekleta, in sicer Nani, Toni in jaz, Marija. Nani je rojena leta 1831, Toni pa leta 1832 in jaz leta 1833. Torej smo prišli zaporedoma na svet. Vsako leto po en otrok, vedno jeseni, samo leta 1930 ga ni bilo. Nani in Toni sta nekje pri kmetu kot dekli. Nihče od nas ne ve, kje sta trenutno.

Potem se je rodil Barti leta 1834, ki dela kot gradbeni delavec pri železnicah. Tomi je naslednji brat, ki je rojen leta 1935, potem je Franci rojen leta kasneje. Ta dva sta hlapca nekje pri kmetu, sam Bog ve kje. Enajsti otrok pa je Hanzi, rojen leta 1837. Ta živi pri starem mežnarju tu blizu Št. Pavla zgoraj pri podružni cerkvici svetega Janeza.

Seveda imamo vsi Podlipnikovi otroci regularna imena, torej takšna, kakršna so napisana v koledarju, ampak jaz nas raje napišem z imeni, kakor se kličemo, ker je to zame lažje, saj se v šoli nisem naučila pravilno napisati na primer »Bartholomäus« ali pa »Jernej«. Zame bi to bilo pretežko. Lahko bi pa vprašala Hanzija, kadar bi ga naslednjič srečala. No ja, župniki ime otroka po krstu čisto lahko napišejo v za to namenjeno knjigo, saj so študirali marsikaj, tako da poznajo tudi svetnike in svetnice na pamet.

Potem so še trije prijokali na svet, namreč Rup, Kati in Juri. Rup je rojen leta 1839. Zdaj je pri svojih enajstih letih pri kmetu južno od Št. Pavla kot pastir za krave. Kati je rojena naslednje leto in je pri svojih desetih letih že na isti kmetiji kakor Rup, in sicer kot varuška. Tam pazi otroke in jih včasih tudi tolaži. Štirinajsti otrok naše družine je Juri, rojen leta 1842. Ta je ostal pri atiju doma, pa tudi redno je hodil v šolo, vedno od praznika vseh svetih do cvetne nedelje, tako da zna pravilno pisati in seveda tudi brati. Juri pa pomaga atiju v svojih nekako podaljšanih počitnicah pri brušenju škarjev, nožev in drugih orodij na raznoraznih kmetijah po Labotski dolini navzdol do Dravograda oziroma v dolini potoka Granice tja do Pliberka.

O treh najmlajših sestrah pa bom kasneje enkrat kaj napisala.

Sreda, 11. 12. 1850

Danes se hočem lotiti atijevih prednikov. Naš ati, ki bo kmalu star 46 let, je rojen ob božiču 1804, imenuje se pa Jože Podlipnik. Atijevi predniki so bili v Mariboru doma, in sicer v tako imenovanem getu, tam zraven židovskega templja, torej zraven sinagoge. Ti so se pisali »Lindnbaum« in so bili pregnani leta 1497. Tedaj je Aron Lindnbaum zbežal z vso družino na Ptuj, pozneje so od tam šli v Celje, in spet par let kasneje so se umaknili v stransko gorsko dolino. In pred približno petdesetimi leti, ko je vladal »Napolion«, ali kakor se je že imenoval ta francoski cesar, so se tam skrili tudi drugi, ki se niso hoteli bojevati oziroma taki, ki nočejo služiti v vojski.

Matijevi starši pa so tako rekoč neznani. Mati mi je povedala, da je bila ona letos, 21. maja, stara 43 let, rojena je torej 1807. leta. Kot dojenček je ležala pred mežnarjevo hišo. Pred šesto uro zjutraj jo je našel mežnar, ko je hotel iti pozvonit. In župnik jo je še isti dan krstil, in sicer na ime svete Uršule, torej je naša mati Urša, a ona ne zna slovensko, ker je pozneje zrasla pri nemško govoreči družini v Banatu. V krstno knjigo župnije Kot na Savinji so gospod župnik napisali: »Uršula Mežnar, očeta ni, mati neznana, najdenka.«

Ko je naš ati hotel poročiti našo mater, ni imel nobenih papirjev, torej dokumentov. Mati jih je imela, ati pa ne, zato ker so Aronu Lindnbaumu zgoreli pri velikem požaru v mestu Ptuj. Mariborski rabi je namreč vse novorojence oziroma novorojenke zelo natančno obeležil. Stari oče našega očeta pa je v Celju čisto enostavno dal krstiti svojega sina Janeza. Dva moška sta šla z njim k župniku in rekla, da ga poznata, da je ta moški Janez Podlipnik. Kot priči sta mu torej šla na roko. Pravzaprav pa se je le imenoval »Joahim Lindnbaum«. Naš dedi je bil torej ta omenjeni Janez. In ker naš ati rad potuje, je postal nožebrusec, ki hodi po vaseh in mestih in trguje tudi z raznotero kramo.

Sreda, 18. 12. 1850

Danes pa bom napisala zelo tragično zgodbo naše najmlajše sestrice Rezike. Najprej pa še o naši materi. Najbrž je hčerka »črnolase ciganke«, ki je nekaj časa bivala na planini nad Kotom na Savinji. Tedanja pastirica ja naši materi kasneje pripovedovala njeno »rojstno zgodbo«. K tej ciganki je včasih prišel zelo fin gospod. Vedno sta se pogovarjala po nemško, nikoli po slovensko. In ko je bila naša mati tri ali štiri leta stara, je prišla ženska, ki se je izdala kot njena teta, in mežnarica ji je verjela in izročila deklico Uršo, zato ker je mežnarica itak imela veliko preveč rejencev in rejenk. In ta teta jo je dala kmetu v Banatu. Urša nikoli ni smela hoditi v šolo, vedno je morala doma na tisti kmetiji samo delati in garati. Ko je bila stara deset let, je že postala dekla pri raznih kmetih.

In ko naša mati še ni bila dvajset let stara, sta se poročila, naša mati in naš ati, tam zgoraj v Kotu na Savinji, kamor se je naša mati prej preselila. Včasih je obiskala staro mežnarico. Svoje prve otroke je redno poslala v ljudsko šolo, samo ko je družina postala vedno večja, ati ni več zaslužil dosti denarja, da bi mi otroci lahko hodili celo leto v šolo, in mati je potrebovala pomoč pri delu v gospodinjstvu, tako da smo le včasih pozimi videli šolo od znotraj. A gospod župnik so skrbeli za otroke, drugače Ludvik in Martin sploh ne bi mogla študirati.

Tudi petek, 7. maja 1850, smo bili v šoli: Rup, Kati, Juri, Hanzi in jaz. Naenkrat je priletel kovač celo v razred in zavpil: »Voda pride! Potok gre čez!« Gospod ravnatelj so takoj poslali Šimija, da zazvoni šolski zvon. Vsi šolarji smo hiteli v vežo. Gospod učitelj je potem pripeljal vse šolarje, ki so bili doma na oni kraj potoka, varno čez most in tam jih je razdelil na skupine in jim velel, po kateri poti morajo danes iti domov. Potem se je vrnil v šolo. Medtem smo mi že pokramljali svoje šolske potrebščine v torbe. Te o drugih šolarjih bo gospod učitelj shranil ta čas, dokler ne bo spet šole.

Ravno tisti dan sem bila jaz, Marija, tudi v šoli. Jaz sem vedno sedela v zadnji klopi, da drugih ne motim, ker sem bila že starejša, in včasih sem gospodu učitelju tudi smela kaj pomagati. Potem smo tudi mi šli domov, Rup, Kati, Juri, Hanzi in jaz. In na velikem travniku pred hišo, v kateri smo stanovali tedaj v eni izbi, nam je že mati priletela nasproti s tremi najmlajšimi otroki, torej je pripeljala Rozi s sabo in Barbi pa nosila Rezi. Vsi smo sledili materi, jaz sem nosila Rozi, Rup pa Barbi, mati sama pa je nosila Rezi. Kati je držala Jurija in Hanzija ob rokah. In ko smo prispeli zgoraj na strmini, je poknilo, in zemlja se je zatresla, in potem nekaj metrov spodaj od nas nič ni bilo več tu, prav nič! Potok, torej Savinja je vse potrgala s sabo, prav vse! Travnik, hiše, skednje, vse je plavalo po Savinji navzdol. Tam zgoraj je bila kmetija, kjer smo smeli ostati čez noč. Vse drugo pa po božiču.

Luise Maria Ruhdorfer, roj. Hasenbichler, se je rodila leta 1944 v Štebnu pri Bekštanju. Kot otrok je zrasla dvojezično. Zaradi rane smrti matere pa je bila slovenščina prekinjena. Šolala se je v LŠ Malošče (1. leto) in Št. Juriju v Labotski dolini, potem v glavni šoli za dekleta v Volšperku, končno pa v Zvezni trgovski akademiji v Beljaku.

Delala je pri notarju v Št. Pavlu v Labotski dolini in kot uradnica pri pošti. Poročila se je z možem iz Krke, rodila štiri otroke in zaradi vzgoje otrok postala gospodinja.

Leta 1994 je šla študirat slovenščino in italijanščino na Alpsko-jadransko univerzo v Celovec, tam napisala diplomsko nalogo o starem slovenskem štebenskem pasijonu iz leta 1931 in končno zagovarjala disertacijo o vrtiljaku identitet pri Florjanu Lipušu.

Nekaj semestrov je poučevala slovenščino na ljudski visoki šoli v Beljaku. Piše članke in knjige o koroških nemških in slovenskih pasijonskih igrah, o literarnih kritikah Lipuševega literarnega opusa, o dvojezičnosti na avstrijskem Koroškem in o hišnih in ledinskih imenih v trški občini Bekštanj.