Hiša Brodi 1 je del koroške deželne razstave CarinthiJA 2020 in bo odprla svoja vrata.

Petra Kohlenprath in Renate Rogi-Kohlenprath od leta 2015 dalje odkrivata spomin hiše ob cesti na Ljubelj. Brodi 1 je naslov hiše. Pogovarjali smo se s Petro Kohlenprath, ki pravi, da sta hiša Bordi 1 in ona postali dober tim. Odpreti vrata v to hišo in govoriti z ljudmi o zgodovini svojih prednikov, »odpre pogovor v vse smeri sveta«. Preberite, kaj še pravi v pogovoru.

Hiša Brodi 1 ob cesti na Ljubelj je pred petimi leti odprla svoja vrata. Od takrat pa do danes so bile vsako leto odkrite nove sledi ljudi, ki so se v tej hiši rodili in so se podali tudi po svetu. Kako vas je osebno spremljala ta hiša v preteklih letih?

Petra Kohlenprath: Ukvarjanje z obstojem te hiše je v zadnjih letih naredilo močan vtis name. Prestala sem najrazličnejše faze od radovednosti, kar me pričakuje, do globokega veselja, če mi je kaj uspelo, do vprašujoče zlovolje, zakaj se v to sploh spuščam. Priznam, da sem se večkrat poskušala vsega tega otresti, pa se ni dalo, kajti ne glede na to, česa sem se lotila, sem zmeraj znova pristala pri eni niti, ki me je vrnila v zgodbo, ki se začenja v hiši Brodi 1. Na ta način sem se sprijaznila z dejstvom, da pač je, kakor je, in mislim, da je bila odločitev dobra. Kar je bil zame najdaljši proces – in še vedno se ne počutim na cilju –, je moja vloga, ki jo sama zavzemam v vsem tem. Mene ne zanima raziskovati vsak zgodovinski detajl. Sama rada sprašujem druge in si izmišljujem zgodbe, kako in kaj se je baje zgodilo? Začela sem kot »vnukinja«, kot članica družine, kar pa je iz tega zraslo, pa presega sposobnosti »vnukinje«.

Začeli sva s sestro in s starši leta 2015 z javnimi prireditvami kot prvi korak, kot preizkus, na poti do odgovora na vprašanje: kako ravnati s tem, kar mi vemo, kar je oče doživel in kar hiša in ohranjeni predmeti prebivalk in prebivalcev pričajo v kontekstu političnega in družbenega položaja na Koroškem. Prihodnost hiše je bila odvisna od tega, kako hočeva medve prevzeti svojo dediščino. Del te dediščine, ki sva se je na svoj način tudi malo izogibali s tem, da obe živiva v Gradcu, je globok jarek, poln molka med ljudmi. Tega molka nisva hoteli prevzeti v tej obliki, kot je bil – zato korak v javnost.

Kako se spominjate hiše iz treh časovnih obdobij. Kako ste hišo doživljali kot otrok, kako tedaj, ko ste jo pred petimi leti začeli odpirati za javnost in kako jo doživljate sedaj, ko je postala del koroške deželne razstave?

Petra Kohlenprath: Hiša in jaz v mojem otroštvu nekako nisva postali prijateljici. Ne da bi v Borovljah imela več̌ otrok okrog sebe, ampak samota je bila zame v Brodeh neskončna. Starši so vedno imeli kaj za delati, sestra je bila starejša in je lahko pomagala. Meni je v spominu cela vrsta prepovedi: ne o grabnu, ne o cesti, ne o gozdu, ne pod streho nad stopniščem in nad hlevom. Prepovedi in čakanje: Kdaj bodo starši gotovi, da bomo spet odprli. Veliko sem sedela na lesniki nad hišo. Stric mojega očeta je tam pri vodi naredil majhno vodno kolo, s katerim sem se rada igrala. In pa leseni konjiček – pri katerem sem pa mogla paziti, da ne jaham predivje, da se nič ne zlomi. Štela sem avtomobile, saj jih je bilo vedno veliko in opazovala registracije, da bi izvedela, od kod so ljudje. Mogoče je moj spomin malo prestrog in na svoj način ne dovoljuje dobrih izkušenj, ki sem jih tudi imela. Zagotovo pa lahko rečem: na svobodno otroštvo, kot se ga moja sestra spominja v Brodeh, so moji spomini daleč̌ oddaljeni.
Ko sem jo začela odpirati za javnost, je hiša zame postala telo. Zvočno telo, ojačevalnik. Luč v hiši je postala bolj jasna in tišina je dobila novo kvaliteto. Pred dvema letoma sem potem prvič s hčerko v hiši prespala, ker si je ona to tako iskreno želela. No, lansko leto sem pa že jaz predlagala, da ostaneva po prireditvi v Brodeh.
Z veliko napetostjo že čakam poletne mesece. Tudi pri meni sta »lockdown« in »nova normalnost« po svoje delovala. Prisotna sedanjost in ukvarjanje z njo, vsebinsko in organizacijsko, je spremenil tudi najin projekt– seveda nobenih zgodovinskih težišč̌, ampak način pripovedovanja. Da omenim še »blacklivesmatter«, tudi demonstracije po Avstriji in po svetu, ta dogajanja spreminjajo splošno zavest in pozornost naše družbe, in s tem se tudi pripoved spreminja.

Pravzaprav še vedno ne moram dojeti, da smo postali del koroške deželne razstave. Zame in za celo mojo družino je to veliko znamenje, velika simbolika.
Trenutno je hiša središče mojega mišljenja – postala mi je osebna wikipedia glede tolikih vprašanj, ki mi ne dajo miru. V rekonstrukciji življenjskih poti mojih prednic in prednikov, hiše in kraja Brodi, ter kontekstuiranju so se mi odprle nove časovne pokrajine, ki globoko segajo v družbene strukture in sisteme.

Vaš oče je pravil, da je to njegov muzej. Danes je postala hiša spomin na preteklost kraja, kjer stoji. Koliko je ta hiša postala v zadnjih petih letih tudi del koroške zgodovine?

Petra Kohlenprath: Hiša je bila vsa leta zrcalo koroške zgodovine. Vprašanje je le, kam se obrne pogled. Trenutno sistemi na Koroškem dovoljujejo, da se pripovedi zgoščajo, da ni več samo ene pripovedi »tiste edine prave«, tiste, ki ločuje v »mi in oni«. Dežela Koroška se je podala na pot priznavanja raznolikosti.

Hiše Brodi 1 ne vidim kot spomina na preteklost, marveč kot kraj srečanja, kjer v čisto majhnem merilu lahko dobivamo razumevanje za sisteme, ki delujejo tudi v velikem. Hočem, da učinkuje kot orientacijska točka, ki kaže v prihodnost. V hiši se je našlo mnogo majhnih drobnih stvari (od fotografij do razglednic, ...), ki so pomembne za zgodovino družine in kraja.

Kateri predmet ali kot v hiši je za vas najpomembnejši in zakaj?

Petra Kohlenprath: Hiša je zame celota. Če pa pomislim, so pa vseeno knjige, ki so na podstrešju najbolj dragocene. V branju črk in gledanju slik v starih knjigah in brošurah se čas izniči in raztopi.

Ena najtežjih vaj, ko gledamo v pretekli čas, je pozabljanje. Pozabljanje, kaj se je med tedaj in danes razvilo. Kaj so ljudje vedeli leta 1920? Kakšne možnosti so imeli? Kakšne so bile razmere moči? Znanost, raziskovanje, jezik? Kakšne predstave so ljudje imeli o prihodnosti – ta pogled mi dajejo knjige in časopisi.

Najljubši prostor je zame še vedno drevo nad hišo, to je lesnika. V hiši sami, pa toplota »šporherda« in večerna luč.

»Kraj in njegov spomin« s tem naslovom se predstavlja hiša Brodi 1. Kako pomemben je spomin za prihodnost?

Petra Kohlenprath: Pomislite na človeka, ki izgubi svoj spomin. Kakšne so njegove možnosti? Živi, a vsega se mora na novo naučiti. Vse mora na novo nastaviti, nima nobenih izkušenj, vse mora na novo doživeti.

Danes se veliko premišljuje, kako bo mogoče spomin na groze in nečlovečnost dogajanj v drugi svetovni vojni posredovati, ko prič časa ne bo več. Spremeniti bo treba rituale, njihovih glasov ne bo več – samo še po arhivih – in ne več kot glasov oseb, ki jih lahko osebno srečam, vprašam, jim stisnem roko in pogledam v oči. Dejstvo je, da je obdobje, odkar je »dovoljeno« živim pričam, žrtvam nacističnega sistema, svoj glas povzdigniti, zelo kratko in večkrat imam občutek, da na Koroškem, v vsej koroški družbi, tega obdobja še sploh ni bilo. Sistem deljenja ljudi v »pristne Korošce« in »izdajalce domovine«, sistem zmanjševanja vrednote vsega »slovenskega«, premoč vsega »nemškega« in družbeni nadzor glede pripadnosti na to ali ono stran je slovensko govoreče izoliral, ne samo glede nemško govorečih, ampak tudi med seboj. Dolgo je na Koroškem veljalo, da je treba »paziti na svoj jezik«. Po izidu knjige Maje Haderlap »Angela pozabe« pa je prišlo do prelomne točke, ko so ljudje lažje našli jezik, za to, da povedo, kaj se jim je zgodilo in so se odprla tudi ušesa tistim, ki so bili že pripravljeni poslušati, da najdejo odgovore.

Vincenc Gotthardt