Janko Zwitter st. in Janko Zwitter ml.

Pred kratkim sta praznovala osebni jubilej oče Janko Zwitter (75) in sin Janko Zwitter (50). Oba stanujeta v Zahomcu v občini Straja vas na Zilji. Zahomec, vas s 120 prebivalci, z dvojezičnim krajevnim napisom. Vas, ki je postala znana leta 1976, ko je Karl Schnabl zmagal pri olimpijskih igrah v Innsbrucku. Vas, od koder še danes prihajajo skakalni talenti – svetovni prvaki in svetovne prvakinje. Vas, v kateri živita Janko Zwitter st., znan politik in konjerejec, in Janko Zwitter ml., pionir in uspešni trener skakalk.

Že več kot deset let je Janko ml. trener svetovno znane japonske smučarske skakalke Sare Takanashi. Kot skakalec, začel je s šestimi leti pri ŠD Zahomc, ni imel toliko uspehov kot pri trenerskem delu. Z Japonko je pri olimpijskih igrah dosegel bron. Sara Takanashi je zmagala 60-krat v svetovnem pokalu. Vsega skupaj je 24-letna Japonka stala 110-krat na stopničkah, s tem je prehitela Janneja Ahonena, ki je to dosegel 109-krat. Kot trener je Janko Zwitter zelo ponosen na uspehe, ki jih je dosegel z njo. 120 dni je vsako zimo na poti po vsem svetu, toda doma je najlepše, ugotavlja v pogovoru z očetom, ki sinovo kariero spremlja tudi po televiziji.

»Zelo ponosen sem na sina. Vse, kar je do sedaj naredil, je naredil v redu,« poudarja Janko Zwitter starejši in dodaja, kako vidi njegove uspehe: »On ljubi svoj dom, svojo domovino in svojo družino. Vidim, da je na pravi poti. Ponosen sem na njega, ker je tako uspešen trener in te njegove uspehe vidim tudi kot velike uspehe našega športnega društva v Zahomcu. Cela vrsta uspešnih športnikov in športnic prihaja iz vrst ŠD Zahomc. Za naše društvo je pomembno, da se še bolj povezujemo z drugimi – da postanemo še večja družina. Tu upam predvsem na mladino in na sina. Njim izročam, kar smo pripravili. Naj bodo graditelji mostov.«

Janko Zwitter mlajši se je odločil za pot trenerja, ker kot skakalec, kot sam pravi, ni imel teh uspehov, ki si jih je predstavljal. To je kot rdeča nit pri mnogih skakalcev. Tisti, ki kot skakalci niso bili tako uspešni, so postali zelo uspešni trenerji. Sedaj kot trener ve, kje je delal napake pri skakanju in s tem lahko pomaga.

»Sin je pošten in korekten. To, kar hoče doseči, tudi doseže,« poudarja oče Janko s ponosom. Kaj se je naučil mlajši od starejšega? »Dosti sem se učil od očeta. Ena stvar je, da v življenju nič ni podarjeno. Če hočeš kaj imeti, moraš za to kaj narediti. Če se ti zaprejo vrata, moraš pri drugem oknu spet not, dokler ne dobiš tega, kar hočeš in kar si želiš.« In kaj se je naučil oče od sina? »Moj sin Janko je vedno ubogal in je bil vedno na svoji poti in se hotel uveljaviti. Opažal sem, da je šel na pravo pot. Sam se je postavil na svoje noge. To, kar hoče, mu tudi uspe. Prepričan sem, da je na pravi poti. Čutim, da je vedno ponosen na starše, na družino. Janko je bil vedno hvaležen in pravzaprav sva skupaj zrasla. Vedno sva si pomagala in se podprla. Sina vidim kot zelo poštenega in iskrenega človeka. Ve, kaj hoče in vse mu uspe. Kar mene kot očeta največ potrjuje, je, da je uspešen trener. Vedno bom ponosen na njega, vse, kar bo naredil, bo naredil prav.«

Janko st. pravi, da je imel veliko sreče v življenju, ker se je pred 51 leti poročil s pravo ženo – Gito, ki ga vedno in povsod podpira. Vse je skupaj šlo in kar ni šlo, ni šlo, je prišlo spet kaj novega in drugega. Imata dva sina – Janka in Nita, ki je politično aktiven in že šesto periodo v občinskem zboru. Ko je njegov oče umrl, je bil star komaj 21 let, tedaj se je začel politično angažirati in prevzel domačo kmetijo. Že zgodaj je prevzel odgovornost za družino in družbo. Delal je na kmetiji in se zelo zavzemal za konjerejo. Konjerejo in domačo Abujevo kmetijo je medtem prevzel sin Niko. S tem obdrži mladi rod tudi kmečko kulturo, kar je za očeta zelo pomembno. Oče vidi, da sta oba sinova srečna. Oba stanujeta v Zahomcu. Niko si je zgradil novo hišo, Janko pa je pred 12-imi leti kupil najstarejšo hišo v Zahomcu, prvič omenjeno okoli 1384. leta. Doma je Janko Zwitter ml. sedaj pod lipo, z ženo Matejo in sinom Jonom. Mlajši je videl Japonsko in ves svet, ampak »najlepše je doma v Zahomcu.« Da je kupil to staro hišo, je za mlajšega »dogodek stoletja« in poudarja, kaj ga fascinira na očetu. »Če bo meni vse to uspelo, kar je tatiju uspelo, bom zelo hvaležen. Mene res fascinira, kakšen pozitiven odnos ima oče do življenja. Kako zna motivirati ljudi. To, kar mu je uspelo s konjerejo, tudi zelo občudujem. Da je znal motivirati celo Avstrijo, prodal je 500 kobil celo v Indijo.« Sam se Janko ml. ne hvali, ponosen je pa na svojega sina, ki odrašča trijezično. Jona govori ziljsko narečje, slovensko in angleško. Nemško se sedaj uči v šoli. Ponosen je tudi na svoje uspehe kot trener, poudarja Janko, izobražen ljudskošolski učitelj. Mlajši ima talent delati z ljudmi. To ponosno poudarja tudi oče, ki vidi v tem veliki dar.

Največkrat sta oče in sin istega mnenja, samo za politiko se mlajši ne zanima tako kot starejši. Obratno starejši ne poje toliko kot mlajši, ki poje pri zboru Oisternig, kvintetu Oisternig in nazadnje pri žegnu pod lipi. Tudi pri pomenu vere in Boga se ne strinjata. Janko ml. čisto iskreno pove, kaj si misli in to vedno: »Toliko problemov, ki jih imamo mi na naši zemlji, kar se tiče lakote itd., ima Bog najmanj skrbi z mano. Tako, da ga jaz lepo prosim, da se zanima za te stvari, preden da gleda name. Mislim, da je pri meni vse urejeno, tako da ima dosti dela z drugimi stvarmi! Naj to dela!«

Starejši to vidi drugače. Iz izkušenj, kakor pravi. »Če potrebujem pomoč, vedno molim, in če sem uspešen, se Bogu vedno zahvaljujem.« Janko st. živi z Bogom in z vero. Ves čas prosi Boga za pomoč. To mu je vedno pomagalo. Mlajši to vidi še malo drugače. »Bog mi je dal vse in tako si lahko sam pomagam. Jaz se ne zanesem na to.« Starejši misli, da ne more vsega narediti sam. Prepričan je, da mu je Bog vedno pomagal in da bo še naprej.

Alexandra Praster