To bi bilo lahko iz kake Messnerjeve zgodbe že zaradi tega, ker je resnična. Pismo vnukinje opozori na zapuščino, shranjeno na skednju. Zapuščina je zapuščina Janka Messnerja, skedenj je skedenj njegove rojstne hiše v Dobu, pismo pa je napisala vnukinja Elena Messner Inštitutu Roberta Musila v Celovcu. V njem je ponudila vse, kar je Janko Messner zelo vestno zbral okrog svojega literarnega ustvarjanja, ki je bilo hkrati tudi dokumentacija osebne drže.

Kar precej škatel tega je bilo treba spraviti v Koroški literarni arhiv Inštituta Roberta Musila v Celovcu. A na koncu te Messnerjeve nenapisane zgodbe arhivskega materiala, ki je bil rešen tako rekoč pred mišmi, je začetek: arhivski material je treba obdelati. Odgovoriti je treba na vrsto vprašanj, kot je zapisala Elena Messner. »Kako naj se spopademo z obilico in raznolikostjo gradiva, kakšne primerjave so potrebne, kje naj pride do zgoščevanja medijev, kje so dopustni prelomi, kje in kako je mogoče intervenirati. Pomembno se nam je zdelo, da bo raznolikost materiala spoznavna kot kakovost.« Razstava dokumentira besedilne, slikovne in filmske sekvence in omogoča rekonstrukcijo tako kulturnih, kakor tudi političnih zgodovinskih linij.

Prvi pogled v zapuščino Janka Messnerja je bilo mogoče storiti v Musilovi hiši, kjer so v petek, 29. oktobra, odprli razstavo te zapuščine z geslom »Solidarnost ob meji. 100 let Janko Messner«. Razstava, ki je na ogled še do 16. decembra, je bežen pogled na Messnerjeve koroško-slovenske izkušnje. Zbrane so v literarnih, publicističnih, političnih in esejističnih besedilih, scenarijih in prevodih. Med najdragocenejše te zapuščine sodijo tudi razne knjige in pisni dokumenti, ki so polni Messnerjevih rokopisnih opazk na robovih. V Messnerjevi zapuščini je z vsemi dokumenti in zapiski prikazano, kako se je literatura spopadla z resničnim političnim položajem koroških Slovenk in Slovencev.

Drugi pogled pa je knjiga v obeh deželnih jezikih, ki so jo o Messnerjevi zapuščini izdali Elena Messner, Dana Rausch in Tobias Zarfl z naslovom »Solidarnost ob meji. Zapuščina Janka Messnerja«. Ta knjiga je dokument o tem, kaj o njegovem delu hrani Inštitut Roberta Musila. V knjigi niso objavljene le fotografije, dokumenti in razprave o Messnerjevem literarnem delu, temveč tudi razprave o družbenih in političnih razmerah v času Messnerjevega literarnega ustvarjanja in življenja. Dodatno bogastvo knjige so QR kode, ki vodijo do videoposnetkov, ki z osebnimi pričevanji dokumentirajo nasilno zgodovino Koroške, a tudi 100 let solidarnosti v tej regiji in spregovorijo o osebnosti Janka Messnerja.

Med zbranimi je bil tudi Peter Kaiser, ki je spomnil na zgodovinski trenutek, ko je na povabilo Janka Messnerja obiskal Celovec Ernesto Cardenal. Opozoril pa je tudi na to, da Messner pred leti ni sprejel pospeševalne nagrade za literaturo dežele Koroške zaradi manjkajočih dvojezičnih krajevnih napisov. Letos, 2021, pa bo prejela vnukinja Elena Messner Pospeševalno nagrado za literaturo dežele Koroške. Kaiser: »Zgodovina ima zelo trde točke, vendar jih je mogoče razrešiti.«

Janko Messner je pred kratkim dobil tudi svojo postojanko na Slovenski pisateljski poti na Koroškem. Na njegovi rojstni hiši, na Petrovi domačiji v Dobu, je Društvo slovenskih pisateljic in pisateljev v Avstriji odkrilo spominsko obeležje in spominsko ploščo. Janko Messner se je rodil 13. decembra 1921 na Petrovi domačiji v Dobu kot eden od šestih otrok. Po zaključenem študiju slavistike v Ljubljani je bil najprej profesor slovenščine na gimnaziji na Ravnah, od leta 1963 do svoje upokojitve leta 1980 pa je poučeval na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Pred desetimi leti je v starosti 90. let našel večni mir na pokopališču v Nonči vasi.

Vincenc Gotthardt