Rojena v Mariboru ima po materini in očetovi strani prednike iz različnih držav. Oče je Mariborčan, babica po njegovi strani je bila tržaška Slovenka, iz Trsta so bili izgnani v Maribor (kot veliko primorskih Slovencev), dedek pa je prišel prek prababice (njen rod Serajnik izvira iz Št. Jakoba v Rožu) in po pradedkovi strani iz Prlekije (Sv. Jurij ob Ščavnici) v Maribor. Po materini strani je na pol Hrvatica, Medžimurka. »Ves svet je mešan in te mešanice so nekaj zelo dobrega,« meni Daniela Kocmut.

Pri svojih enajstih letih se je z očetom in mlajšim bratom preselila v Šmohor, kjer je oče začel delati kot očesni zdravnik. Nova dežela, nov jezik, novo okolje. Nato se je odločila za študij v Gradcu, »da sem bila bližje Mariboru, babici in dedku, staršem mojega očeta, ki sem ju imela zelo rada. Oba sta bila arhitekta, oba sta študirala pri Plečniku. Babica je bila ena prvih slovenskih študiranih arhitektk sploh,« pripoveduje.

V času študija je bila aktivna v Klubu slovenskih študentk in študentov v Gradcu, in to so bila kulturno zelo razgibana leta. »Na študiju prevajalstva sem se počutila zelo dobro, ker smo takoj začeli prevajati, takrat še s slovarji, čisto klasično. Imela sem srečo, da so takrat še obstajale vaje za literarno prevajanje pri Klausu Detlefu Olofu, ki je bil moj profesor,« zelo pomembna mentorja zanjo pa sta bila še Fabjan Hafner in Erich Prunč. Redno je sodelovala na prevajalskih seminarjih na Premudi, naprej kot študentka, nato kot tutorka.

Daniela Kocmut je v uredniškem odboru literarne revije Lichtungen, ki je lansko leto praznovala 40-letnico. »Da sem dobila to službo in da sem v uredništvu že sedem let, se moram zahvaliti Fabjanu Hafnerju, saj me je on priporočil.« Prav njemu je namenila dve zelo ganljivi pesmi. Poslala ju je tudi na literarni natečaj Mestne občine Pliberk, kjer je lansko leto zmagala z liriko v slovenščini. Trenutno pa za pisanje zmanjkuje časa, saj je zelo iskana prevajalka. Ima že eno polico in pol svojih prevodov. Naj naštejemo samo nekaj njenih del. Ko je bil Maribor kulturna prestolnica Evrope, so skupaj s Sebastianom Walcherjem in Ano Jasmino Oseban pripravili dvojezično izdajo graških in mariborskih avtorjev skupaj. V lanskem letu je prevedla tri knjige, med drugim že omenjen Jančarjev roman, kar ji je v veliko čast. »Zelo sem vesela, da ga smem prevajati, da je tako odmeven avtor v nemško govorečem prostoru in da je roman In ljubezen tudi prav tako v nemščini zelo dobro sprejet. Prva naklada je razprodana, druga se tudi prodaja zelo dobro. Na ORF-ovi lestvici je že od poletja naprej. Tematika druge svetovne vojne nas ne spusti in nas bo še dolgo spremljala. Ljudem, ki berejo Jančarjeve knjige, je všeč, da svet ni črno-bel. Opisuje, da vojna uniči vse in da so na vseh straneh doživeli travme. Te gredo iz generacije v generacijo.« Prevajalec je najbolj natančen bralec, veliko raziskuje, veliko bere. »Pretresljive teme se tudi prevajalke ali prevajalca zelo dotaknejo in ne spustijo. V času prevajanja živim s knjigo noč in dan in vedno znova tudi sanjam o likih in o zgodbah. Da se lahko tako poglobiš, moraš biti empatičen,« razlaga Daniela Kocmut. Še ena vloga je, ki bistveno zaznamuje njeno življenje. »Sem zelo vesela in srečna mama dveh malčkov, Lane in Enza, ki sta zelo zabavna, popestrita življenje, ga izpolnita,« pripoveduje z žarom v očeh in doda, da si želi biti mama, ki je sama ni imela, saj je po ločitvi staršev z bratom odraščala pri očetu. Z otrokoma govori slovensko, partner pa nemško. Družinski jezik je slovenščina. Veliko tudi berejo. Veseli se, da imajo v Gradcu vsak teden za otroke slovenske urice in upa, da bodo naslednje leto dobili slovenski vrtec.

Idej in navdihov za ustvarjanje Danieli Kocmut ne zmanjka. Rada bi prevedla še marsikatero knjigo in pisala več. V prihodnje bo veliko povpraševanje po prevodih, »ker bo Slovenija leta 2022 častna gostja na sejmu v Frankfurtu in do takrat naj bi prevedli 100 knjig.« In v nekaterih izmed njih bo kot prevajalka podpisana Daniela Kocmut.

Mateja Rihter

Daniela Kocmut bo skupaj s pisateljem Dragom Jančarjem brala v Celovcu, v torek, 14. januarja, ob 19.30 v Musilovem inštitutu.